TBT: Jeza

Jeza me prevzema in se naseljuje v moje možgane. Sem že skoraj vsa zelena od jeze, a je vseeno ne hladim s psovkami.

Zgornje, ene bolj, druge manj smešne primere sem odkrila v zapisu o besedi jeza na spletnem Slovarju slovenskega knjižnjega jezika. Sicer pa je jeza razložena kot močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje.

Bo že držalo; edino, v kar nisem prepričana, je njena kratkotrajnost. Mogoče sem malo neučakana in me bo jeza minila. Do takrat pa jo lahko koristno uporabim.

Jeza nas lahko zelo motivira, nam da energijo in moč, če jo le znamo pravilno izkoristiti. Jaz jo dnevno izkoriščam, ko ponovno nabiram kilometre s supergami. Jeza in udarna glasba na iPhonu sta idealna kombinacija, noge sploh niso nič težke. Tudi raziskovalci so to testirali. Preverili so povezavo med jezo in kontekstom nagrajevanja. Pripravili so dva eksperimenta. V obeh so testirancem pokazali jezne in nevtralne obraze. V prvem primeru so morali testiranci napisati subjektivno mnenje o stopnji motivacije. V drugem pa so morali vložiti nekaj fizičnega dela, da so prišli do nagrade. Rezultati so pokazali, da so jih jezni obrazi bolj spodbudili, da so prišli do nagrade, medtem ko je prišlo v nasprotnem primeru do izogibanja. (Aarts et al., 2010)

Jezni ljudje naj bi bili bolj optimistični. Tega trenutno ne občutim, čeprav bo mogoče na koncu res tako. Je pa res, da nekako pričakujem, da bo tako, ker mi daje ta jeza neko moč. Raziskali pa so razliko med ljudmi, ki so po napadu na dvojčka v New Yorku 9/11, občutili jezo, in tistimi, ki so občutili strah. Prestrašeni so bili bolj pesimistični in so pričakovali nove napade, medtem ko so jezni predvideli svetlejšo prihodnost, z manj napadi. Nja, seveda, ko so se pa zanašali na politiko ZDA, ki je po napadih napadala kar vse po vrsti, krive in nedolžne.

Jeza koristi odnosom. To bi bilo potrebno vprašati ljudi, ki me obkrožajo. Verjetno drži, še posebej če imajo ti ljudje dovolj potrpljenja s tabo. Ampak nauk tega je, da je v primeru odnosa vedno bolje povedati, kaj te jezi, kot pa to skrivati v sebi, saj to le skrha odnose. Ja, “eureka ajnštajn”! Sicer pa - kaj pa jaz vem...

Jeza nam omogoča pogled v samega sebe … če ji to dovolimo. Ah, tega sploh ne razumem. Jeza nam omogoča, da spremenimo samega sebe, saj z njeno pomočjo opazimo naše napake in se potrudimo, da to drugič spremenimo. Pa že?

Jeza zniža agresivnost. A res? Jaz bi najraje nekoga pretepla - ampak sem prijazna duša in ne tepem ljudi, jezo zlivam le na moje boge superge za tek. Opažam, da se me moj računalnik te dni malo boji, saj ponovno čudežno deluje brez občasnih zamrznitev. Sposodila si bom vprašanje iz prispevka, kjer je zapisano, da naj bi brez jeze, iz slabe volje/jeze preskočili kar neposredno na nasilje. Ja, res ne gre kar tako, mogoče pa res jeza ublaži vse to in nas ustavi, preden bi obarvali vse okoli na modro.

Kaj pa jeza kot pogajalska strategija? Naredili so eksperiment, kjer so testirancem predstavili jezne, vesele in nevtralne nasprotnike. Testiranci z jeznimi nasprotniki so imeli do njih nižja pričakovanja in zahteve. Medtem so od veselih pričakovali več. A vse le ni tako preprosto, da bi vam lahko dala nasvet: “Če želite dobiti, kar hočete, je vse, kar morate narediti, biti jezni.” Jeza deluje najbolje, ko je ta upravičena, ko ste močni in ko ima nasprotnik omejene zmožnosti. Za kaj več informacij, kako uporabiti jezo v svojo korist, pa klik in klik.

Torej je jeza lahko še kako uporabna, če jo le znamo pravilno ovrednotiti in zaznati ter jo zaustavimo, še preden se spremeni v agresijo. Jeza je orej lahko orožje, ki ga moramo uporabiti, kar se da pametno.

Saj veste, jeza se skriva v nas, zbudi jo okolje. V možganih pa najdemo tudi nevronske korelate jeze (amigdala - hipotalamus - perikveduktalna sivina). Z drugimi deli možganov (orbitalni, mediani in ventrolateralni frontalni korteks) pa jo lahko nadzorujemo. Za bolj natančen pregled in razlago vam priporočam v branje članek: Considering anger from cognitive neuroscience perspective.

Phhhh, to je to!

Z

Cookieland

The name of my blog means something like Cookieland in English. Due to the knowledge and the stuff I am posting is like a cookie for me (and hopefully also for you.) Although it doesn't help me to resist actual cookies ... So my decision for cookies goes like this ...

... until there is no cookies anymore. 

That's it!

Z

TBT: Ljubezen

Ne vem, kako začeti pisati blog o ljubezni. Še posebaj težko je, če ga piše nekdo, ki še ni bil prav zares zaljubljen, ljubljen in ni ljubil. Pravzaprav tale zapis ne potrebuje začetka, ker ne bo običajen blogerski zapis, ampak zgolj le zbirka "zaljubljenih" povezav.

Pri Scientific Americanu so se odločili, da nam danes postrežejo z nekaj zapisi o ljubezni.
Razkrili so, kako odkriti skrivnosti dolgotrajne ljubezeni, kaj so in čemu služijo feromoni in kakšni so zaljubljeni možgani, pa še kaj se najde, če malo poklikate po strani. Tudi video o možganih in ljubezni se najde. Skoraj sem pozabila na meni najljubši zapis oz. zbirko monogamnih živalskih vrst.

Včeraj sem na twitterju naletela tudi na tole posrečeno čestitko za valentinovo. Če ste si pogledali video iz SciAm-a, ste morda našli napako* v čestitki?

Pred časom sem naletela na pismo Johna Steinbecka prijatelju o zaljubljanju: ”And don't worry about losing. If it is right, it happens - The main thing is not to hurry. Nothing good gets away.”

Predzadnja stvar, ki jo danes želim deliti z vami, je navodilo: kopirajte in prilepite v google ali pogooglajte tole:

sqrt(cos(x))*cos(300x)+sqrt(abs(x))-0.7)*(4-x*x)^0.01, sqrt(6-x^2), -sqrt(6-x^2) from -4.5 to 4.5

Zadnja pa je link na D&A blog, kjer je zbranih nekaj simpatično-smešnih fotografij, slikic česar koli že. Še povezava na PhD Comicse; če jih še ne spremljate, je zadnji čas, da jih začnete. Danes so pisali tudi o ljubezni.

Kljub temu, da nisem zaljubljena, ne sovražim valentinovega. Prav všeč mi je, ko vidim po mestu fante, ki z rožicami, v premraženih rokah, čakajo na dekleta; ko so restavracije polne zaljubljenih parov. Zakaj pa ne? Še lepši bi bil svet, če bi take reči videli vsak dan.

Ne razumem čisto, zakaj potrebujemo dan zaljubljencev, saj verjetno, ko te zadene, te pač zadene za dalj časa. Ne verjamem, da vse zadene ravno na 14. februarja. Če pa je tako, je to svojevrsten fenomen, vreden raziskovanja.

Kaj pa jaz vem o ljubezni ...

To je to!

Z

*Na čestitki piše, da se raven serotonina dvigne. V resnici pade. Saj veste, ljubezen je obsesija.

TBT: Kognitivna

Jutri imam izpit, ampak beseda dneva ni izpit. Bo mogoče drug teden, ko imam spet v sredo izpit. Jutri pišem izpit pri predmetu Uvod v kognitivno znanost.

Zadnje čase me veliko ljudi sprašuje, kaj študiram, sedaj na drugi stopnji, ko sem z biologijo zaključila. Odgovorim jim, da sem na Kognitivni znanosti. Temu sledijo začudeni pogledi in aaaa, ahaaaa ... ko sem pri volji, prijazno vprašam, če moj sogovorec/ka ve, kaj to je. Nemalokrat dobim odgovor:"Pa to je uno, aaa ma uno sj veš, joj ja uno"... Ja, res je, jaz vem kaj študiram, mojim sogovorci/ke se ne sanja. Kar je velika škoda za njih, ker je to, zelo verjetno, eno izmed bolj zanimivnih študijskih programov, ki si jih lahko izbereš. Se opravičujem za pristranskost, samo če na knjigi, iz katere se učim, piše v podnaslovu "The Introduction to the Science of the Mind" ali študij duševnosti (v slovenščini ni primernega prevoda za besedo mind, tako da ponavadi to postane duša ali um, zaradi česar verjetno dobim vse tiste čudne poglede), si lahko privoščim malo hvaljenja.

Kakorkoli, današnja beseda dneva je prvi pridevnik na TBTju in sicer kognitivna. O besedi znanost me sogovorci/ke ponavadi ne sprašujejo, čeprav se mi zdi, da bi bila kdaj taka debata prav primerna. Težava se pojavi v besedi kognitivna.

Priznam, da se ne spomnim, kdaj sem se seznanila s to besedo in kje sem jo spoznala. Verjento na internetu, tako ali tako jo zadnje čase povsod videvam. Izhaja iz latinščine, pomeni pridobiti znanje, vedenje o nečem. Kognicija preučuje kognitivna duševna stanja. S tem vam nisem dosti povedala. Torej študij, ki preučuje dušo ali "mind".

Kognitivna znanost je interdisciplinarno področje, ki združuje filozofijo, psihologijo, jezikoslovje, umetno inteligenco, antropologijo in meni najljubšo nevroznanost. Še kaj bi se našlo, v zadnjem času se širi v vse smeri. Splošna opredelitev kognitivne znanosti je, da je to znanost o duševnih procesih. V ožjem smislu to pomeni, da se ukvarja s kognitivni procesi kot so: zaznavanje, pomnjenje, učenje, reševanje problemov, odločanje, jezik ... Sedaj spadajo zraven še čustva, ki igrajo pomembno vlogo pri vseh teh procesih in zavest, ki nam "omogoči", da lahko sploh ločimo te procese in se jih zavedamo.

Pa naj kdo reče, da to ni zanimivo?!?

Tudi študentje kognitivne znanosti, dobimo vpogled v skoraj vse zgoraj naštete vede in se z njimi seznanimo. Kaseneje se bomo usmerili verjetno v eno ali dve področji. Vendar upam, da nam bo tudi kasneje uspelo zadržati ta širok pogled in pregled nad vsem in se ne bomo zaprli v svoj mehurček, daleč stran od vseh ostalih.

Če vas zanima, kaj več o tem, klik na spletno stran mojega študija in si razširite obzorja. Jaz moram, žal, za knjige.

To je to!

Z

TBT: Delo

Ne, nisem spet pozabila na besedo tedna, le veliko dela imam, zato danes beseda tedna delo.

V koncentracijskih taboriščih so imeli napise "Arbeit machts frei" ali delo osvobaja. Sicer neprijetno obdobje v zgodovini, o kateri v Nemčiji bojda ne želijo govoriti, ampak to je moja prva asociacija, ko slišim besedo delo.

Druga je Zoran dela. Očitno sem še zmeraj pod vplivom plakatov in oglasov za državno zborske volitve v decembru. Meni je bil slogan kar všeč, kratek in jedernat.

Kakorkoli, danes ne želim pisati o zgodovini in tudi ne o politiki. Bom pa povedala nekaj o meni in mojem delu.

Ko imam veliko dela, sem ponavadi najbolj produktivna. Trenutno se učim, pišem blog, delam predstavitev, urejam zadeve za košarko, berem članke za delo in za nalogo, ki jo moram napisati, berem knjigo in še kaj bi se našlo, kar se je trenutno izgubilo v mojem prospektivnem spominu. V tem spominu se skrivajo informacije o tem, kaj moram še postoriti ali pa, če me moj želodec pošlje v trgovino, kaj moram kupiti v trgovini. To je posebna vrsta spomina, ki nam omogoča pomnjenje v prihodnosti. Torej kaj moramo še storiti. Ampak današnja beseda dneva ni spomin.

Če imam veliko dela, sem jaz veliko bolj vesela, srečna, kot takrat, ko nimam nič za delat in mi je dolgčas in imam preveč časa za razmišljanje. Ja, saj veste vedno nastopijo krize eksistence in tako ...

Ne boste verjeli ali pa mogoče že veste, da so na Harvardski univerzi s spremljanjem ljudi povsem svetu, ugotovili oz. "dokazali", da ko duša (mind) vandra naokoli ("mind wandering") ne pomeni, da je to srečna duša. Čeprav bi verjetno, vsi ki radi dnevno sanjate (day dreaming) trdili drugače. Lahko vas pomirim, da naj bi obstajalo tudi pozitivno-konstruktivno dnevno sanjanje.

Kakorkoli raziskava Track Your Happiness, ki sta jo sestavila dva harvardska psihologa, je pokazala, da 46,9 % ljudi, ko nekaj dela, ne razmišlja o tem, ampak razmišlja o nečem drugem. Kar jih ne naredi nič bolj srečne in zadovoljne, ampak ima ravno obraten učinek.

Raziskavo sta prilagodila za mobilne telefone, da se je vse še boljše slišalo, so sestavili aplikacijo za iPhone. Nekajkrat na dan, kolikokrat si sam izbral, v nekem časovnem obdobju, tudi to si si sam izbral, so ti na mail pošiljali vprašalnike, kjer si na lestvici, ki ni imela števil, označil kako se počutiš od zelo slabega počutja do odličnega. To si označil s potegom prsta, do stopnje, katera se ti je zdela, da najbolje opisuje tvoje razpoloženje. Zatem je sledilo še nekaj vprašanj, zanimalo jih je, kje si, kdo te obkroža, kaj počneš in še kaj bi se našlo. Skoraj vedno so bila vprašanja malo drugačna ali pa vsaj razporejena v drugačnem vrstnem redu oz. je bil izbor vprašanj drugačen.

Kakšni so bili rezultati?

Kot prava zagledanka v najnovejše gadgete, sem že dvakrat po tri mesece sledila svoji sreči. Nazadnje 8 mesecev nazaj. Na koncu obdobja dnevnih anket dobiš grafe z rezultati, ne pričakujte preveč, statistiko delati za nekaj tisoč ljudi, pač ni mačji mačji kašelj, kljub vsej informacijski tehnologiji, ki jo premoremo. Rezultati pokažejo, kako si se počutil/a, v odvisnosti od tega kje si bil/a, s kom si bil/a, kaj si počel/a ...

Kje je povezava z besedo delo?

Kakor sem že omenila duša, ki razmišlja o rečeh, ki jih ne dela, ni srečna. Torej je srečna duša tista, ki ima veliko dela in nima časa za razmišljanje o stvareh, ki jih tenutno ne dela. To drži, vsaj pri meni, celo "dokazano", in vem, da tudi pri marsikomu drugemu. Kar začnite se malo opazovati in boste hitro ugotovili, kdaj je vaše počutje najboljše. In ko se počutite najboljše, ste verjetno tudi bolj kreativni, veseli ... vsaj, upam, da to drži in je tale zapis med boljšimi na Piškotarni. Potem je bilo vredno drugo delo malo zamakniti.

Pa saj veste - brez dela, ni jela!

To je to!

Z

Zadnji v 11tem letu

Zadnji blog letošnjega leta.

Že cel december zbiram povezave, kjer so zbrali 10 najboljših stvari, odkritij, očitnih odkritij, možganskih odkritij, videjov in še več videjov, knjig, glasbe ... naredili interaktivne časovnice ... Sedaj pa delam težko selekcijo, katere bi delila z vami.

Medtem nameravam še opisati svoje leto 2011. Torej ...

Prosinec (januar)
Kaj se je dogajalo? Hm, ne spomnim se, amnezija...

Svečan (februar)
Wou Piškotarna bo kmalu stara eno leto. Prvi zapis na blogu o Pomenu nekoristnega dela. Mimogrede pisanje bloga zagotovo ni nekoristno, je super. Sedaj veliko lažje začnem pisati. Ni več mučnih ur, kjer se mi po glavi vrti vprašanje, kako naj sploh začnem. Vse kar je, je to, da začnem.

Kupila sem si novo kolo, tako treking za nabirati kilometre. Priznam naveličala sem se tekanja in s kolesom lahko dalj pridem. Upam, da drugo leto naberem še več kilometrov. Več o kolesih pa najdete na mojem blogu v TBT: Kolo.

Sušec (marec)
Spomnim se, da sem se udeleževala dogodkov na Tednu možganov, ki jih je organizirala Sinapsa. Tako so mi počasi postajali možgani vedno bolj všeč in "velika" septembrska odločitev je postajala vedno lažja.


Mali traven (april)
Izbris spomina, se opravičujem. To se lahko zgodi, tudi ob popivanju, če pa vas zanima, kaj o šampanjcu, s katerim boste danes nazdravili pa si poglejte video.

Veliki traven (maj)
Kar nekaj ur prebitih v NUKu in CTKaju. Letos je bilo potrebno končati z izpiti v juniju. Na koncu se je izplačalo.

Rožnik (junij)
10. 6. 2011 sem začivkala še na twitterju. piskotk

Na 30. junija sem odpisala zadnji izpit na biologiji. To je bil drugi del izpita iz etologije. Vesela, ker sem vedela, da bom opravila, še bolj vesela, ker sem šla čez dva dni v Stuttgart.

Mali srpan (julij)
Prvič sem skoraj slab mesec dni živela nekje sama. Udeležila sem se poletne šole (reklama) na Univerzi v Hohenheimu. Živela sem v mednarodnem študentskem domu, spoznala veliko novih zanimivih ljudi, pridobila novo znanje iz biologije. Če vas zanima kaj več, preberite poseben ekskluziven zapis o dogodivščini Stuttgart.

Poleg tega sem obiskala še tale super koncert Jacka Johnsona.

Veliki srpan (avgust)
Minil je zelo hitro, malo morja, priprave za košarko z dekleti, urejanje fotografij, treningi...

Kimavec (september)
Končno sem se odločila, kam se bom vpisala na master študij. Na žalost ni bilo razpisane molekulske biologije na BFju, kamor sem se imela namen vpisati. Vseeno vam tukaj prilagam link o metodi leta 2011 po izboru revije Nature. Gre za urejanje oz. nadzor genoma s posebnimi nukleazami (genome editing with engineered nucleases).

Mimogrede, glede na to da se sedaj učim tudi o nevroznanosti, mi je trenutno bolj blizu lanska metoda leta. To je bila optogenetika.

Torej, ker ni bilo molekulske biologije, se mi je skoraj podrl svet. (Hec!) Ampak na srečo sem prilagodljiva žival in sem se tako prijavila na dve smeri Sturkturno in funkcionalno biologijo in Kognitivno znanost. V zadnjih dneh septembra je kocka padla na Kognitivno znanost, tako da sedaj se učim o človeškem mišljenju, umu, duši.

Poleg tega sem začela še s prvim malo bolj pravim delom v laboratoriju. Ukvarjam se s biofiziko, z GUVi.

In še TBT - torkove besede tedna sem začela pisati.

Vinotok (oktober)
5. oktobra je umrl Steve Jobs. Glede na to, da sem jabčkarka, je bil to eden izmed bolj odmevnih dogodkov v oktorbu. Če vas zanima si lahko pogledate, še njegov pogled na svet.

Everything around you that you call life was made up by people that were no smarter than you and you can change it, you can influence it, you can built your own things that other people can use.

Listopad (november)
November je moj najljubši mesec, takrat imam rojstni dan. Lahko mi rečete samovšečnica, rada praznujem rojstni dan, všeč mi je, da je to zame poseben dan. Dobim ta dobro babino čokoladno torto na katero je vredno čakati celo leto. Še dobro, da imam še sestro, ki tudi obožuje to torto, tako da čakam samo 10 mesecev.

Če sem prej omenila smrt Steva Jobsa, je prav, da v novembru omenim še, da je umrla Lynn Margulis. Biologinja je predpostavila endosimbiotsko teorijo, po kateri naj bi evkariontske celice nastale z endosimbiozo prokariontov. Eden izmed dokazov v prid tej teoriji je dejstvo, da imajo naši mitohondriji svojo mitohondrijsko DNA, ki se deduje po materini strani.

Gruden (december)
Preskočila bom na 31. december in vam namenila tole pesmico. Kaj pa ti počneš za novo leto?

Prihodnost? Se je ne bojim, komaj jo čakam. Čeprav IBMu raje ne verjamem, ko pravijo, da nam bodo čez pet let brali misli. Še priročnik, da se bomo lažje se znašli v naslednjem letu.

Pa SREČNO!

To je to!

Z

Dogodivščina: Stuttgart

V marcu sem na oglasni deski Oddelka za biologijo zagledala plakat za poletno šolo v Stuttgartu na Univerzi v Hohenheimu. Tema poletne šole so bili paraziti, patogeni in njihovi gostitelji, zraven pa je pisalo, da bo govora tako o molekularni biologiji kot tudi o ekologiji. Na hitro sem si prepisala osnovne informacije, ki sem jih potebovala, da sem pridobila več informacij o sami šoli na spletu. Kjer sem odkrila tudi letak, na katerem je pisalo, komu je poletna šola namenjena in kako se prijaviti. Tako sem se prepričala, da je to tista prava stvar in se odločila, da bom tako preživela letošnje počitnice. 

Sledil je sklep, da se prijavim na poletno šolo v Stuttgartu. Izpolnila sem prijavni list, napisala kratko motivacijsko pismo in vse skupaj poslala po elektronski pošti koordinatorjem poletne šole. Čez nekaj dni sem dobila odgovor, da sem sprejeta. Priložili so nadaljnja navodila. Moji počitniški plani o potovanju so bili odhod v Stuttgart, še malo izobraževanja in spoznavanja novih ljudi, novih načinov študija.

Preden sem odšla, sem morala urediti še nekaj stvari; najbolj pomembna stvar je bila čim prej opraviti z vsemi izpiti za tretji letnik in si pridobiti kakšno štipendijo, ki bi mi vsaj delno pokrila stroške obiska poletne šole. Pred samim odhodom smo dobili tudi že navodila z Univerze v Hohenheimu, da se moramo prijaviti v spletno učilnico in si prebrati nekaj gradiv, morali pa smo tudi narediti svoj profil s kratkim življenjepisom.

Maj in junij sta tako minila, kot bi trenil - izpiti, prebiranje gradiv, letanje naokoli s papirji in zbiranje žigov ter podpisov različnih ljudi. Vse je šlo tako hitro, da sem skoraj pozabila na to, kako bom pravzaprav prišla do Stuttgarta v začetku julija. Za najcenejšo možnost se je izkazal vlak. Tako sem kupila karto za vlak in komaj čakala, da odpišem še zadnji izpit in grem na pot.

Na spletni učilnici sem malo spremljala profile soudeležencev poletne šole: nekaj je bilo že doktorkih študentov, kar me je kar malo prestrašilo. Kaj bom jaz tam počela, kako jim bom sledila? Poleg tega sem se ob prebiranju gradiv prepričala, da bomo res na široko pokrili vse interakcije med organizmi. Bila sem v velikem pričakovanju.

Končno je prišel prvi vikend julija, ko sem se v jutranjih urah, z ogromnim nahrbtnikom, odpravila na glavno želežniško postajo v Ljubljani na vlak v smeri proti Munchenu. Po osmih urah vožnje je moj vagon končno prišel do Stuttgarta, kjer me je pričakala študentka iz Hohenheimske univerze in me pospremila do mednarodnih študentskih domov v Stuttgartu. Že na vratih stanovanja sem spoznala enega izmed svojih novih sostanovalcev. Strah pred tem, kako se bom znašla v novem okolju, se je razblinil.

Naslednji dan sem že na vlaku do univerze spoznala še ostale udeležence poletne šole. Študirali so na različnih smereh, vsi seveda naravoslovje. Že prvi dan smo zelo resno začeli s predavanji. Šli smo na ogled univerze, uredili kartice za kosilo. Tam nimajo bonov, imajo pa študentske menze, kjer plačaš kot študent za obrok podobno ceno kot pri nas.

Nadaljnje tri tedne se spoznavala vse mogoče parazite in patogene, tako rastlin kot živali. Ukvarjali smo se s molekularnimi mehanizmi, navdušila sem se nad imunologijo. Spoznavala sem življenjske kroge različnih parazitov. Izvedela sem veliko o evoluciji tovrstnih odnosov. Govorili smo tudi o vedenju živali.

Večji del poletne šole smo preživeli na predavanjih. Večinoma so predstavljala uporabno znanje; tako smo pri parazitih spoznavali najbolj pogoste bolezni, ki jih povzročajo, na primer spalno bolezen, malarijo, ehinokokozo ipd. Seznanili smo se tudi z bakterijskimi in virusnimi obolenji pri ljudeh, imeli predavanje o prionskih boleznih. Pri predavanju o bakterijah, ki se prenašajo s hrano, smo izvedeli nekaj o najbolj pogostih bakterijah v hrani, kako povzročajo bolezni, na kateri hrani jih najdemo in kaj lahko naredimo, da okužbo preprečimo ter kakšni so znaki okužbe. Predstavili so nam tudi dokaj novo področje mikrobiologije, in sicer celično mikrobiologijo.

Pri rastlinah smo se seznanili z nekaterimi virusnimi obolenji, za primer lahko

navedem tobačni mozaični virus. Poleg tega smo pri rastlinah izvedeli veliko o

odpornosti rastlin na razna virusna, bakterijska in glivna obolenja.

Izvedeli smo tudi nekaj bolj uporabnih reči iz agronomskih ved. Kot primer lahko

naveden predavanje o prehrani prašičev, kjer smo govorili o prebiotikih in

probiotikih v prašičereji. Tudi pri parazitoidih smo omenili možnost njihove uporabe pri preprečevanju napadov herbivorov.

Skozi poletno šolo sem ugotovila, da sem si med študijem na Oddelku za biologijo na Biotehniški fakulteti pridobila zelo dobro široko predznanje iz biologije, manjkal mi je le bolj aplikativen pogled, ki sem ga končno pridobila v Stuttgartu. Poleg predavanj pa smo v Stuttgartu izvedli tudi nekaj praktičnih vaj.

Imeli smo vaje iz patogenosti pri rastlinah, pri živalskem delu vaj smo pod lupami spremljali proces prepoznavanja gostitelja pri parazitoidih. Mene so najbolj navdušile vaje iz imunologije, v molekularno-biološkem laboratoriju. Pri teh smo delali z živalskimi tkivnimi kulturami, pri katerih smo s pomočjo citokininov sprožili JAK/STAT biokemijsko pot v celicah. Na koncu smo to opazovali pod flourescenčnim mikroskopom.

Proti koncu poletne šole nas je čakal še obisk slavnega stuttgartskega živalskega vrta Wilhelma. Po njem nas je vodil veterinar živalskega vrta; naš obisk je trajal kar štiri ure, a vendar smo prišli ven vsi navdušeni, polni novega znanja. Slišali smo, katere bolezni so nevarne za pingvine; kako se je pojavila npr. ptičja gripa; da vnetje dlesni ogroža kenguruje v živalskih vrtovih; kakšni so simptomi različnih bolezni pri živalih, videli smo, kako so videti prostori, kjer oskrbijo živali, sprehodili smo se mimo farm kobilic, ki služijo za prehrano nekaterim živalim v živalskem vrtu itd.

Vseeno se je bilo potrebno v Stuttgartu tudi marsičesa naučiti na novo, saj smo imeli na koncu še zelo dolg zaključni izpit. Poleg tega pa smo pripravili tudi predstavitve različnih tem po skupinah. Z zaključnim izpitom, skupinskim delom in sodelovanjem na spletni učilnici smo si prislužili oceno, šest kreditnih točk in certifikat o obisku poletne šole. Uradni del smo zaključili skupaj s profesorji na poslovilnem pikniku.

Da pa le vse ni bilo tako učeno, naj napišem še nekaj o obštudijskih dogodivščinah. S kolegi in kolegicami iz poletne šole smo se igrali tudi turiste in tako spoznavali Stuttgart in njegovo okolico. Jaz sem obiskala tudi Tūbingen, kjer je Primož Trubar napisal prvi slovenski knjigi; tam je bila tudi prvič odkrita molekula DNA. Odkril jo je Friedrich Miescher. Kolegi so predlagali tudi obisk vsaj enega izmed muzejev avtomobilov v Stuttgartu, odločili smo se za muzej Mercedesa Benza. Seveda smo se tudi zabavali v večernih in nočnih urah, udeleževali smo se predvsem študentskih zabav. Ko sem avgusta prišla nazaj v Ljubljano, sem zgroženo ugotovila, da sem v Stuttgartu za pivo porabila manj kot tukaj. Poleg tega so imeli zelo dober način deljenja kozarcev: plačal si kavcijo za kozarec, ki si jo, če si vrnil kozarec, dobil na koncu nazaj. Saj verjento ta način že poznate iz kakšnih božičnih tržnic v Avstriji ali pa kje drugje.

Kakorkoli, naj povzamem, odločitve, da grem letos poleti za en mesec v Stuttgart še malo študirat, zagotovo ne obžalujem. To je bila super izkušnja, spoznala sem nove ljudi, ugotovila, kako se stvari odvijajo v tujini, kaj tam počnejo. Poleg tega pa je bila ta poletna šola točno primerna za mojo stopnjo študija, saj je nekako povzela vsa tri leta mojega študija biologije. Zahvaljujem se tudi ŠSBFju, ki je prispeval delež denarja za obisk poletne šole.

Komaj čakam na nove dogodivščine, ki me čakajo naslednje poletje.

To je to!

Z 

(s)TBT: Žoga

"Kupila sva boben in lajno in z nama je žoga bila..." iz pesmi iz predstave Žogica nogica. Ko sem bila še mlajša, so me starši kar nekajkrat peljali v Lutkovno gledališče, tja pod gradom. V predstavah sem vedno uživala, lutke so mi ušeč. V osnovni šoli sem obiskovala celo delavnico izdelovanaj lutk, kjer sem izdelala, najblj kulskega pingvina vseh časov, malo je moder, malo oranžen pa še zelen.

Moja današnja beseda ni lutka in ni pingvin, je žoga. Od malega obožujem žogo. Nikoli nisem imela strahu pred žogo. Med urami športne vzgoje sem se bolj bala gredi in vseh bolj dekliških športnih pripomočkov, ki naj bi jih uporabljala dekleta pri športu, kot pa žoge. Če sem le lahko, sem ure športne vzogoje preživela z igrami z žogo. Žoga je moja droga!

V osnovni šoli sem tako začela trenirati košarko. Po osmih letih in menjavi kluba sem zapustila parket in kakšno leto sploh nisem imela žoge v rokah. Potem sem se čez kakšno leto ali dve v vlogi trenerke vrnila na igrišče, letos sem na žalost tudi to morala opustiti in sem sedaj samo še med vikendi zapisničarka na tekmah. 

Beseda žoga prihaja iz romanskih besed zogo, ziogo "igra", zogar, ziogar "igrati se"... V italijanščini igrati se - fare un gioco. Torej žogati se, igrati se. Obožujem igranje in žoganje. 

Otroci se skozi igro veliko naučijo in ob tem še raziskujejo, potem naj bi počasi izgubljali dar raziskovanja. To verjetno ne drži povsem, veliko ljudi pa res izgubi zanimanje za reči okoli njih in zato nimajo želje po raziskovanju in odkrivanju novega. Še dobro, da nismo vsi Kolumbi in Galileji.

Ravno Kolumb je v Evropo iz Amerike prinesel gumjasto žogo, ki se lahko, če jo le dovolj močno potisnemo ob tla, vrne v našo dlan. Ravno to odbijajočo se žogo dandanes najbolj pogosto uporabljamo za raznorazne športe z žogo. Je že res, da so današnje žoge napredovale so hitrejše, bolj se vrtijo, bolj odbijajo, se svetijo in še bi lahko naštevala ... žoge so zakon.

O športih s žogo ne bom govorila, jih bom že še kdaj uporabila za TBT. A kot košarkašica se ne morem upreti, da ne bi dodala opisa študije, ki je bila objavljena v Nature Communications in sem jo zasledila danes na straneh Scientific American-a. Očitno je košarka uporabna za raziskovanje kompleksnih vedenj in učenja. Raziskovali so ali obstaja t. i. "hot hand effect", ko naj bi igralci imeli srečno roko in zato, zadevali več zaporednih metov na koš. Na internetu sem našla veliko študij tega fenomena (link1, link2, link3). V novejši raziskavi so se posvetili t. i. "reinforcement learning" ali učenje z ojačevanjem. Ta vrsta učenja je znana predvsem v računalništvu in pri strojnem učenju. Za bolj biološko razlago tega učenja sem našla le ta opis; neka preiskovana žival naj bi se v poskusu obnašala nekako tako, da se uspešno izogiba kaznim, dobiva oz. pridobiva pa nagrade. Sedaj sem se res poglobila v raziskave fenomena "hot hand" in "reinforcement learning", kaj pa so ugotovili pri preučevanju statistike metov za tri točke v prej omenjenem članku (Reinforcement learning in professional basketball players). Izkazalo se je, da dajo košarkaši velik pomen zadetemu oz. zgrešenemu košu na določeni tekmi, katero igrajo. Če so zadeli, je velika verjetnost, da bodo še poskusili metati za tri, medtem ko če zgrešijo, za tri točke ne vržejo ponovno tako hitro. Za zanimivo se je izkazalo dejstvo, da so igralci, ki so po zadeti trojko, in zato zatem večkrat metali izza črte za tri točke, imeli nižji končni procent zadetih trojk kot igralci, ki so zgrešili že na začetku in tako niso več poskušali. Kar zavrača fenomen vročih rok in tako raziskovanje vedenja košarkašev med igro naredi še bolj kompleksno in dinamično, polno odločanja ter tudi naključij. Poleg tega se izpostavi tudi dejstvo, da se kdaj pa kdaj ni najboljše učiti iz stvari, ki so se ravnokar zgodile, kot to zaključi Jonah Lehrer v svojem postu na Wiredu.

Za zaključek se ne morem upreti, da ne bi navedla še nevrotransmiterjev, ki delujejo v naših možganih v sistemu za nagrajevanje. Glavni je dopamin, sodelujejo pa tudi serotonin, endogeni opiati in GABA. To se dogaja med limbičnim sistemom, ki ga sestavljajo amigdala, hipocampus, anteriorni talamični nucleus, limbični korteks in še kaj bi se našlo, odvisno kateri knjigo odpreš ... poleg tega se v sistem za nagrajevanje pridruži še nucleus accumbens. To je mezolimbična pot obstaja še mezokortikalna pot, kjer gredo nevroni iz limbičnega sistema v frontalni korteks, natančneje v dorzolateralni prefrontalni korteks. Pred vsem tem pa najprej v substantii nigri, ki je ena izmed bazalnih ganglijev, nastaja dopamin, ki gre potem po teh dopaminergičnih poteh na različne konce možganov in nas tako "nagradi" z zadovoljstvom, če zadanemo koš in sproži, "željo" oz. "namero", da še kdaj poiskusimo. Seveda ni vse tako preprosto, naše možgane je potrebno postaviti še v naše telo in nas na košarkaško igrišče ter nam dati žogo v roke, pa še obrambni igralec se lahko kar naenkrat pojavi pred nami. V tem trenutku je treba ocenit ali je dovolj oddaljen, da lahko nemoteno vržem ali je manj okreten kot jaz in ga lahko "prebijem" in grem na "polaganje". Tako bi skoraj zagotovo lažje pridobila dve točki za ekipo. Joj kaj naj naredim. Padla sem noter, na sredimo tekme ... v resnici pa sedim za računalnikom in razmišljam, da o vsem tem zagotovo nisem razmišljala, ko sem še v osnovni šoli zadela odločilno trojko na neki tekmi, ki je mojo ekipo nato vodila na nadaljnje tekmovanje. Ne, takrat je bila ta reakcija bolj spontana in hitra, poleg tega sem si zelo želela zadeti tisti koš ter tudi prepričana sem bila, da lahko zadanem in res. Sicer je bila trojka taka od table, ampak vseeno žoga se je odbila v koš in smo povedle za dve piki. Sedaj pa razmišljam kaj vse moji možgani zmorejo?

Spomnijo se dogodka izpred desetih let, znajo napisati cel blog o žogi pa čeprav sem spet pisala na koncu o možganih. Kakorkoli obožujem možgane in žoga je moja droga. Mimogrede tudi droge in alkohol vplivajo na sistem za nagrajevanje v možganih. Zato pa je tako fajn...

To je to!

Z

TBT: Zarja

Spet sem pozna. Torki so postali bolj zabavni in torkov urnik zelo zapolnjen. Zato sem se danes ponovno odločila za lahko besedo. Predstavila bom svoje ime.


Ime mi je Zarja. V etimološkem slovarju piše:

zárja (f.) »aurora, rubor caeli«, adj. zarjast, semkaj zarjenica »zvezda jutranjica«, zarnica »jutranja maša« (Caf, Miklošič), kor. zarnice igrajo »v daljavi se bliska, es wetterleuchtet«; 

... uporaba besede pri različnih avtorjih v zgodovini...

Prim. stcsl. zarja »splendor, radius, aurora«, star. sbh. zara, blg. zarjá »zarja«, r. zarjá, akz. -u, star. zárju, stp. zarza, č. záře »sij, žar, blesk, zarja«

... sledi še nekaj več razlag, ki na koncu vodijo v ...


izvor iz besed ozariti, obsijati, obžariti, razjasniti, razvedriti, sijati in gledati. Nadalje bi morala pogledati še besedo zora.


Besedo Zarja najdemo skoraj v vseh slovanskih jezikih, povsod ima podoben pomen. Opisuje zvezdo jutranjico, jutranjo zoro. Izvira iz besed sijati, zoreti, ozariti, razjasniti...


V romanskih jezikih uporabljajo besedo Aurora, ki opisuje rimsko boginjo zore oz. jutra, ki vsako jutro vstane in napove nov dan. Lahko preverimo tudi pomen besede aurora v astronomiji, kjer opisuje pojav sij na polih. Severnemu polu rečemo strokovno aurora borealis, aurora kot zora, borealis kot severni veter. Če koga zanima, zakaj aurora na polih nastane, naj si pogleda filmček o nastanku aurore. Lahko si pogledate tudi time-lapse video aurore.


Ko komu prevajam svoje ime in mu skupam razložiti pomen, začnem s angleškim prevodom Dawn in nadaljujem s Auroro. Zato je sedaj na mestu, da se vprašam še iz kje izhaja beseda dawn. Dawn izhaja iz poznega 15. stoletja. Razvila pa se je iz besed dawning, dawing (1300), ki izhaja iz izrazov dagung in dagain, kar pomeni postati dan oz. lepše nastajanje dneva. Ta pomen upraviči tudi besedo Aurora in njeno boginjo zore.


Zanimivo. Sedaj se lahko predstavim Slovanom z besedo Zarja, za germansko govoreče sem Dawn (oz. Nemcem z besedo Morgenrot, ki sicer verjetno ni ime, pomeni pa zora, mene spominja na rdečo kapico) in romansko govorečim ljudem lahko rečem, da sem Aurora.


Nikoli si nisem mislila, da imam poleg lepega imena še uporabno ime, saj ga lahko prevajam. Čeprav ne glede na jezik, ki ga govori v danem trenutku večina ljudi okoli mene, vedno sem in bom za vse Zarja.


Sicer ne vem, kaj vi vidite v mojem imenu, vseeno upam, da vas dan za dnem obsijem, obžarim in razvedrim, če vam poleg tega še kaj razjasnim, sem še bolj vesela in še lepše sijem. 


To je to!
Z

Pomen nekoristnega dela

Kot skoraj vedno, se bom tudi tokrat vprašala zakaj?

Torej predvsem, zato da bi se naučila končno kaj uporabnega in smiselnega napisat. Če sploh karkoli okoli mene ima smisel. Že od nekdaj mi pisanje, ne gre od rok. Sedaj ko pišem na tipkovnico od računalnika, bi se lahko reklo celo da mi ne gre od prstov, pa vseeno moji možgani oz. jaz ukazijem prstom, kaj naj napišejo, tako da le ne morem njih krivit za to, kar se znajde na ekranu. Kakorkoli spet dolgovezim. Zdi se mi, da se moram na kratko naučiti povedati kar želim. Čeprav je to zame zelo težko, ker ponavadi niti ne vem kaj želim.

Mi še kdo sledi?

Torej,  pišem zato da se naučim pisati, zbrati moje misli na kratko in pokomentirati ali pa opisati kakšno zanimivo stvar (piškotki).

Se vam svita zakaj piškotarna?

No, zanimive (meni zanimive) in sicer morda res neuporabne reči so kakor sladki piškotki, še topli, ravno iz pečice. Ko preberem kaj zanimivega, mi to da motivacijo za početje stvari, katere je pač treba narediti, da bom nekoč, morda, le lahko počela, kaj res zanimivega in v čemer bom uživala, če pa ne bom tega počela, bom pa vse zanimive reči še zmeraj lahko predstavljla tukaj, vam in svetu. Saj ni tako hudo, tudi sedaj počnem stvari, ki me veselijo.

In kaj se meni zdi zanimivo?

To bom jaz, upam, da čez čas pisanja tegale bloga, sama ugotovila. Mogoče še celo preko kakšnega komentarja, ki se bo znašel pod mojimi zapisi. Upam, da mi bo vse to seveda koristilo.

Za danes še link, do zanimive strani in zanimivih dveh minut v družbi evolucijskega biologa Richarda Dawkinsa, ki vam navede nekaj razlogov, zakaj delamo neuporabne reči.

To je to!

Z