Strani

torek, 25. oktober 2011

TBT: čokolada

Sladka, grenka, črna, bela, lahko z jagodami, karamelo, pomarančo ali pa ingerjem. Velika z lešniki ali majha mlečna čokolada. Na smučiščih Milka, najboljše Lindt. Govorim o čokoladi, takšni in drugačni. Katera je tvoja najljubša?

Ali veš iz kje izhaja beseda za to sladko razvado?

Slovar tujk pravi:
čokolada -e ž [špan. chocolate iz nahuatl xoco-latl grenka pijača iz xoco kakav + latl voda] 1. izdelek iz kakavove mase, sladkorja, vanilije in nekaterih dodatkov 2. pijača iz grenkega izdelka
Torej čokolada dobesedno pomeni kakavova voda. Jaz ob tej razlagi dobim asociacijo na choco-latte, kar bi lahko pomenilo čokoladno mleko. Sicer sem ob iskanju besede čokoladno mleko v italijansko slovenskem slovarju odkrila skovanko besed ciococcolato al latte.

Kakorkoli, naj se vrnem k zapisu iz slovarja tujk. Sicer v razlagi vse razumem, ustavila sem se le pri besedi nahuatl, ki pomeni azteščina.

Kakav dobijo iz dreves kakavovca (Theobroma cacao). Kakav so prvi uporabljali prebivalci Srednje Amerike, pripravljali so ga kot posebno pijačo. Prvi arheološki podatki o kakavovi pijači segajo do skoraj 2000 let pred našim štetjem. Maji so jo uporabljali za obredne namene že 400 let pred našim štetjem. Belo ovojnico, ki obdaja kakavova zrna, naj bi uporabljali tudi kot vir sladkorja za fermentacijo ob pridobivanju alkoholnih pijač.

Poleg tega, da so kakavova zrna uporabljali za grenko kakavasto-vodno pijačo, je bil kakav oz. so bila kakavova zrna uporabna tudi kot glavni sredstvo menjave v Srednji Ameriki v časih pred prihodom Krištofa Kolumba.

V Evropo je čokolada oz. kakav prišel po Kolumbu, najprej v Španijo po letu 1520. Torej če malo preračunam, smo bili Evropejci tri tisočletja prikrajšani za največji sladki greh.

Nekoč bom zapisala še kaj o čudežnih močeh čokolade, da zdravi raka, ker ima antioksidante, da je dobro pojesti eno tablico na dan za srce in o ostalih pozitivnih lastnostih čokolade.

Ne vem, če je res tako super duper zdrava v primernih količinah, ampak vseeno jo imam zelo rada. Najraje imam temno čokolado ali pa Lindor čokoladne bombone, ta rdeče. Težka pregrešna odločitev.

To je to!
Z

torek, 18. oktober 2011

TBT: Zarja

Spet sem pozna. Torki so postali bolj zabavni in torkov urnik zelo zapolnjen. Zato sem se danes ponovno odločila za lahko besedo. Predstavila bom svoje ime.


Ime mi je Zarja. V etimološkem slovarju piše:
zárja (f.) »aurora, rubor caeli«, adj. zarjast, semkaj zarjenica »zvezda jutranjica«, zarnica »jutranja maša« (Caf, Miklošič), kor. zarnice igrajo »v daljavi se bliska, es wetterleuchtet«; 
... uporaba besede pri različnih avtorjih v zgodovini...
Prim. stcsl. zarja »splendor, radius, aurora«, star. sbh. zara, blg. zarjá »zarja«, r. zarjá, akz. -u, star. zárju, stp. zarza, č. záře »sij, žar, blesk, zarja«
... sledi še nekaj več razlag, ki na koncu vodijo v ...


izvor iz besed ozariti, obsijati, obžariti, razjasniti, razvedriti, sijati in gledati. Nadalje bi morala pogledati še besedo zora.


Besedo Zarja najdemo skoraj v vseh slovanskih jezikih, povsod ima podoben pomen. Opisuje zvezdo jutranjico, jutranjo zoro. Izvira iz besed sijati, zoreti, ozariti, razjasniti...


V romanskih jezikih uporabljajo besedo Aurora, ki opisuje rimsko boginjo zore oz. jutra, ki vsako jutro vstane in napove nov dan. Lahko preverimo tudi pomen besede aurora v astronomiji, kjer opisuje pojav sij na polih. Severnemu polu rečemo strokovno aurora borealis, aurora kot zora, borealis kot severni veter. Če koga zanima, zakaj aurora na polih nastane, naj si pogleda filmček o nastanku aurore. Lahko si pogledate tudi time-lapse video aurore.


Ko komu prevajam svoje ime in mu skupam razložiti pomen, začnem s angleškim prevodom Dawn in nadaljujem s Auroro. Zato je sedaj na mestu, da se vprašam še iz kje izhaja beseda dawn. Dawn izhaja iz poznega 15. stoletja. Razvila pa se je iz besed dawning, dawing (1300), ki izhaja iz izrazov dagung in dagain, kar pomeni postati dan oz. lepše nastajanje dneva. Ta pomen upraviči tudi besedo Aurora in njeno boginjo zore.


Zanimivo. Sedaj se lahko predstavim Slovanom z besedo Zarja, za germansko govoreče sem Dawn (oz. Nemcem z besedo Morgenrot, ki sicer verjetno ni ime, pomeni pa zora, mene spominja na rdečo kapico) in romansko govorečim ljudem lahko rečem, da sem Aurora.


Nikoli si nisem mislila, da imam poleg lepega imena še uporabno ime, saj ga lahko prevajam. Čeprav ne glede na jezik, ki ga govori v danem trenutku večina ljudi okoli mene, vedno sem in bom za vse Zarja.


Sicer ne vem, kaj vi vidite v mojem imenu, vseeno upam, da vas dan za dnem obsijem, obžarim in razvedrim, če vam poleg tega še kaj razjasnim, sem še bolj vesela in še lepše sijem. 


To je to!
Z

sreda, 12. oktober 2011

TBT: Minuta

Po enem tednu ponovno lovim zadnje minute torka za objavo torkove besede tedna. Ker mi voda že res teče v grlo in ker nimam druge pametnejše zamisli za besedo tedna, bom pisala o besedi minuta.

Ura je 23:23, imam še natanko 37 minut ali 2220 sekund objavo današnje TBT. Vsak verjetno, da da ima minuta 60 sekund. Beseda minuta pa izvira iz 14. stoletja in je določena kot ena šestdesetina ure. Vse to pa izvira še iz časov starih egipčanov, ko je Ptolemaj razdelil eno stopinjo kroga na šestdesetine in to opisal kot 'pars minuta prima', šestdesetino minute pa je opredelil kot 'secunda minuta', kar je kasneje vodilo do nastanka besede sekunda. Ptolemaj je tovsrtne mere uporabljal za določitev kotov, ko je urejal zvezdni katalog. Vse to je bilo malo bolj kompleksno, za več informacij Wikipedia.

V latinščii beseda minutus pomeni manjši.

Sedaj pri kotih uporabljamo tudi razdelitev na minute in sekunde. Vsako stopinjo v krogu lahko razdelimo na 60 minut in to označimo s '. S tem, ko kot opredelimo z minutami ali še bolj natančno s sekundami ('') se znebimo decimalk za celim kotom.

Sedaj sem res že pozna, še 15 minut da objavim TBT. Ampak vseeno mi bo uspelo.

Ura je 0:00. To je to za danes!

Z

torek, 4. oktober 2011

TBT: Koló

Tokrat je treba biti pozoren/a na naglas v besedi. Pisala bom o kolesu, kolesih in ne o nogometnih kolih, tudi kola ne bom zaplesala med vrsticami. Posvetila se bom mojemu najljubšemu prevoznemu sredstvu.

Začenjam s prvimi asociacijimi ob besedi kolo. Ko zaslišim to besedo, sploh ne pomislim na eno okroglo kolo, vedno vidim kolo kot prevozno sredstvo. Ampak kolo in kolesa imajo malo daljšo zgodbo, z veliko zanimivimi dejstvi. Poznamo mlinska kolesa, monocikle, zobata kolesca v urah in še in še.

V SSKJ-ju najdemo zapis:
koló  -ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. ploščata priprava okrogle oblike, ki omogoča premikanje vozila: kolo se vrti 2. vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon: sedel je na kolo in se odpeljal 3. ekspr., z rodilnikom, z oslabljenim pomenom kar izraža tek, premikanje tega, kar določa prilastek: kolesa časa so se vrtela 4. zgod. srednjeveška mučilna priprava v obliki kolesa: bilo mu je kakor zločincu, ki ga vežejo na kolo 5. nar. primorsko, v zvezi kolo sira
V Wikipedii piše:
Koló je naprava okrogle oblike, ki z vrtenjem omogoča premikanje vozila. Kolo je nasajeno na os ali pogonsko gred.
V vsakem primeru, je očitno najpomembnejša lastnost besede kolo, to da omogoča premikanje vozila. Torej je moja prva misel ob besedi kolo zelo umesna.


Beseda kolo izhaja iz besede krog (za etimološki slovar je danes zmanjkalo časa). Še dobro, ker s kvadrati na različnih vozilih ne bi daleč prišli.

Zanimiva je tudi beseda za kolo v angleščini wheel, za kolo kot prevozno sredstvo pa bicycle. Beseda wheel opisuje premikanje. Bicycle sta dva kroga, zelo kolesasto.


Besedo kolo lahko uporabimo tudi malo slabšalno, če se okoli nas vrti, nekdo ki ga ne potrebujemo, mu lahko rečemo, da je peto kolo. Če avto rabi 4 kolesa, potem smo mi lahko zadovoljni z 8imi rokami in 4imi možgani, 10 rok je seveda čisto preveč. 


Na kolesu sreče, nas kolo lahko osreči. Okroglo, ponavadi veliko in barvno kolo, opraviči svoje ime, že s samo obliko. Svoj namen osrečiti ljudi pa tudi. 


Otroci radi delajo kolesa, kar z rokami, ko so na glavi. Jaz si tega ne upam, preveč velika višinska razlika med 180 cm nad tlemi in 50 cm nad tlemi. Se že vreme skoraj spremeni.


Evolucija je tudi vodila v uporabno obliko kolesa za beg. Obstaja vrsta pajka (Carparachne aureoflava), ki se v angleščini imenuje kar wheel spider ali kolesasti pajek po slovensko. Živi v puščavah in ne spleta mrež, ampak se zakopava v pesek. A v puščavah ga plenijo parazitske ose, ki ga lahko odkrijejo tudi, ko je pod peskom. Ravno za take trenutke ima naš kolesasti pajek poseben način pobega. Svoje telo spremeni v vrteče se kolo, ki lahko drvi navzdol po sipinah s hitrostjo 44 obratov na sekundo, kar je primerljivo s hitrostjo avtomobila 300 km/h. Uf, z njim pa ne bi želala na touru tekmovat.


Kakorkoli prvo kolo je bilo izmuljeno na treh mestih hkrati, in sicer v Mezopotamiji, na Severnem Kavkazu in v Centralni Evropi približno 5000 let pred našim štetjem. Zanimivo, da je odgovor na vprašanje iz kje izvira kolo še zmeraj nerešeno. Kolesa so se razvijala kot deli vozil in kot lončarska kolesa. Največji razvoj se je dogajal v poznem neolitiku. Razvoj se je nadaljeval v bronasti dobi, vse do sedaj. Če koga vse to bolj zanima, klikni sem. Meni se je najbolj zanimiv zdel še podatek, da najstarejše znano leseno kolo z osjo prihaja ravno iz Slovenije. Najdeno je bilo leta 2003, staro naj bi bilo kar nekje med 5100 in 5350 let. Torej kolo izvira iz Slovenije. Zato pa smo še sedaj tako zagrizeni kolesarji, no saj nekateri.


Jaz obožujem vožnjo s kolesom. Ob lepih dnevih niti ne pomislim na avtobus ali avto. Vedno uzamem svoje rumeno modro kolo in se odpeljem v širni svet. Ko imam čas ali pa mi paše malo bolj pretegniti noge, vzamem mojega treking lepotca in ga peljem na izlet. Vedno se na kolesu počutim supersonično.


Sedaj sem si razširila obzorje s kolesi, takšnimi in drugačnimi. Kolesarjenje bo le še bolj zabavno. 


To je to!


Z

ponedeljek, 3. oktober 2011

Oda iPhonu

Četrtek zvečer v roke vzamem iPhone, ta pa teži, da mu SIM v njegovem drobovju ne odgovarja. Mene zajame panika, SIM dajem ven in noter, ugašam in ponovno prižigam telefon, ga prikopim na iTunes, ga celo resetiram, ko se dokončno ustavi, se noče niti resetirati do konca. Še zmeraj se pritožuje nad SIMko. S težavo se spravim po nekaj urnem iskanju rešitve in branju forumov, navodil, mnenj in ukvarjanju s telefonom, v posteljo, še težje zaspim, ne da bi razmišljala, kaj se dogaja z njim in kako bom preživela brez njega nekaj dni.

V petek se zbudim čisto prezgodaj, že ob 7ih, da odmislim težavo, ki daje telefon, se spravim čistiti kolesa, ki naj bi šla v prodajo. Tako ali tako sem imela cel dan splaniran do zadnje minute in drugače koles pred sobotnim sejmom ne bi uspela sčistiti. Ves čas sem se bojim, kako se bom znašla v petek brez telefona. Saj ni tako, da bi bila brez njega izgubljena ... Pomembne številke si zapišem na list, sposodim si mobitel od sestre. Obveznosti, ki me čakajo čez dan imam na srečo pogosto kar v glavi, čeprav so vedno tudi zapisane v nekaterih to do in koledar like appsih, ki moje življenje naredijo lažje. Ves čas čutim strah, da bom na kaj pozabila. Listkov in papirnatih planerjev nisem več navajena uporabljati. Vseeno sem že 5 čez 8em klicala na servis iPhonov, kjer so mi prijazno ponudili brezplačno številko za pomoč uporabnikom applovih izdelkov (080080321). Sicer so mi omenili tudi, da se bom pogovarjala z angleško govorečim neznancem, pa me to sploh ni motilo. Torej kličem 10 čez 8 na to številko, oglasi se odzivnik, ki mi veli naj pokličem po 9i, ko začnejo delati. Spet poiskusim spraviti, k življenju moj ljubi telefon, a le ta se še zmeraj pritožuje nad tujkom v njem. Kličem 5 čez 9, končno me povežejo s prijaznim angleško govorečim neznancem, ki od mene zahteva serijsko številko. Neznanec na telefonu mi pove, naj se najprej obrnem na mojega ponudnika mobilnih storitev, saj lahko, da gre le za poškodovano SIM. V mojem primeru na Simobil torej, šele nato naj grem na servis. Jaz si mislim, pa kaj še, da bi SIM šla. Ah zagotovo je hardware, spet bom en teden brez telefona. Kljub jasno izraženemu dvomu, se usedem v avto, odpeljem do btcja, kjer jim pri Simobilu razložim v čem je problem. Prijazen prodajalec vstavi v moj telefon njegovo SIM in glej no glej moj iPhone je živ, deluje. Jupi, bila sem zelo vesela in navdušena. Potem poiskusiva še z mojo SIM. Telefon spet ne deluje. Tako pridemo do sklepa, da je res SIM pokvarjena. V naslednjih petih minutah dobim novo SIM zastonj, jo aktiviram in že opravim prvi klic, vsa navdušena, da moj telefon še deluje. Bi rekli, da ljubim svoj iPhone?

Martin Lindstrom (pisec za NYT) bi se rekel ja. Saj je ravno dva dni nazaj objavil zanimiv članek v NYT z naslovom Ljubiš svoj iPhone. Dobesedno. V katerem se najprej sprašuje ali smo odvisni od naših predragih Applovih igračk? Ko nato v raziskavi, ki jo plačuje neko neuromarketinško podjetje, potisne 16 zelo nedoločenih ljudi (8 moških in prav toliko žensk, starih od 18 - 25) v fMRI in jim malo poslika možgane. Med tem je preizkovance stimuliral z avdio in video posnetki vibrirajočega oz. zvonečega iPhona. Najprej ugotovi, da če nekdo vidi in ne sliši zvoneč iPhone, se mu zbudijo tako centri vidnega korteksa in tudi centri primarnega slušnega korteksa. Na kar pisec sklepa, da gre za fMRI posnetek sinestezije. Poleg tega pa se preizkovancem na slikah lepo zasveti še insularni reženj. Tako Lindstrom ugotovi, da sploh ni tako hudo z nami. Nismo odvisni, vsi imamo sinestezijo pa še zaljubljeni smo v iPhone. Nič hujšega.

To je šele začetek celotne zgodbe o ljubezni do iPhona. Preko celotnega vikenda so se na twitterju in na različnih blogih znašle kritike Lindstromovega članka.

Začela bom s sinestezijo. Nekaj let nazaj, je neka kolegica razlagala, kako ima vsaka črka zanjo barvo. Jaz sem bila presenečena kot le kaj. Hkrati sem si želela tudi sama to občutiti. Nikakor pa o stanje ne pomeni, da so to slike možgan, kjer se hkrati obarvata dva pomembna korteksa. Gre za zavestno čutno zaznavanje, ki sproži delovanje drugih kognitivnih poti v možganih tudi na ostalih mestih, ne le tistih neposredno povezanih s čutilom. Tako nekateri vidijo lahko številke v barvah. Za njih je matematika zelo mavrična. Nikakor pa ni enako, če nas nekdo kliče in mi zagledamo njihovo ime na iPhonu. In seveda, ga/jo v mislih že vidimo in slišimo njegov/njen glas. Ne vem, kako je to povezno z iPhonom, to se zgodi, saj meni, s katerim koli telefonom. Ko me kliče sestra, se mi pojavi ozadje z njo. Slikana je v gozdu, ko sva šli na sprehod s Frejo, moj telefon je bil takrat še čisto nov. In vsakič, ko me kliče se spomnim, kako me je sredi hriba vprašala, če sem malo nora, da jo tukaj fotografiram in to s novim telefonom. Po njeno bi ga mogla zelo varovati in pustiti doma. Prav tako tudi če me kliče neznana številka, začnem kaj hitro razmišljati ali je na drugi strani on ali ona, vidim moškega in žensko pa tudi slišim nekaj. Malo smešno je to opisovati. Ampak seveda se da predvideti, kaj se kdaj dogaja v mojih možganih in kam potuje kri. Pa čeprav to nima veze s sinestezijo. V naših možganih skoraj nikoli ne deluje le en del, ampak so ves čas aktivne povezave med različnimi deli, kar mi pravzaprav smo. Naši nevroni pa skoraj nikoli ne lenarijo. Še na SINAPSINI konferenci se je Colin Blakemore na dveh predavanjih vprašal kaj zares predstavljajo slike, ki jih dobimo s funkcionalnim magnetno resonančnim slikanjem? Pomoje je potrebno ob raziskavah s fMRI uporabiti še kakšne druge tehnike EEG, MEG, PET ... ubistvu se je najboljše poslužiti funkcionalnega neuroslikanja z uporabo sistemov iz neuroračunalniškega sveta. fMRI zagotovo ni dovolj, da bi dokazali zaljubljenost v iPhona, ne glede na to kako zelo si morda Apple to želi.

Nadaljevala pa bom z opisom insularnega korteksa. To je del korteksa velikih možgan. Gre za sivino, ki leži v velikih možganih, na predelu lateralnega sulkusa, ki razmejuje frontalni in parietalni reženj od temporalnega. Insula je povezana z doživljanjem emocij, čustev in skrbi tudi za telesno homeostazo. Kar je pomembno vedeti ob kritiki prispevka v NYT, je da se kar na tretjini fMRI posnetkov zazna delovanje v insularnem korteksu, kar pomeni, da je zelo pogosto aktivna in da nam z aktivnostjo ne sporoča samo tako določenega čustva kot je ljubezen do iPhona. Poleg tega pa sem večkrat zasledila povezavo med insulo in negativnimi čustvi kot na primer gnus.

Če koga zanima, še več razlogov zakaj se Lindstrom moti, lahko prebere mnenja na blogih: David Dobbs Wired, The Neurocritic, Tal Yarkoni, Russ Poldrack, lahko pa tudi preberete pismo urednikom NYT.

Zakaj jaz vem, da nisem zaljubljena v iPhone?

Ne predstavljam si, da bi napisala iPhonu ljubezensko pismo. Okoli njega nisem nikoli živčna in se ne obnašam malo hecno. Metuljčki me tudi ne preplavijo, ko ga zagledam. Nikoli ne bo iPhone zame plačal pijače ali pa mi kupim kino vstopnice. iPhone me niti ne nasmeje, morda me nasmeje, kakšna vsebina, ki jo lahko preberem ali pogledam na njem, a iPhone sam pa ne. Tudi jaz ga ne morem nasmejati. Še piškotkov mu ne morem speči, če bi mu piškot napisala, ga verjetno vidi le binarno. Ah kako nezabavno, ljubezen mora biti zabavna.

Srečna sem, da ga imam, saj se z njim lažje znajdem v svetu mojih obveznosti. V kombinaciji z mojimi možgani, sva najboljši par. Pa vendar mu ne bi rož nesla na servis, če bi tam preživljal en teden. Naj zaključim s srčno bolečino, ki je prav tako ne bi čutila, če bi se ločila od mojega iPhona.

Kar pa sem čutila, ko me je skoraj zapustil v petek, je bila rahla jeza, stres in strah, kaj vse bom pozabila storiti čez dan, brez mojega to do lista, kako bom po svetu hodila brez spremljave glasbe, kako bom čakala kogarkoli in na karkoli, ne da bi pregledovala nove tvite ali brala kakšno knjigo, ki je shranjena v njem. Moj insularni korteks se je verjetno kar bliskal. Ampak kljub temu, da je bil iPhone ob 10ih že pripravljen na nove izzive, bi preživela tudi brez njega.

Kljub temu sem ravno sedaj, med dokazovanjem moje nezaljubljenosti v iPhone, odkrila popolen naslov za danajšno objavo, ki je rahlo pesniški, skoraj zaljubljeni.

To je to!

Z