(s)TBT: Žoga

"Kupila sva boben in lajno in z nama je žoga bila..." iz pesmi iz predstave Žogica nogica. Ko sem bila še mlajša, so me starši kar nekajkrat peljali v Lutkovno gledališče, tja pod gradom. V predstavah sem vedno uživala, lutke so mi ušeč. V osnovni šoli sem obiskovala celo delavnico izdelovanaj lutk, kjer sem izdelala, najblj kulskega pingvina vseh časov, malo je moder, malo oranžen pa še zelen.

Moja današnja beseda ni lutka in ni pingvin, je žoga. Od malega obožujem žogo. Nikoli nisem imela strahu pred žogo. Med urami športne vzgoje sem se bolj bala gredi in vseh bolj dekliških športnih pripomočkov, ki naj bi jih uporabljala dekleta pri športu, kot pa žoge. Če sem le lahko, sem ure športne vzogoje preživela z igrami z žogo. Žoga je moja droga!

V osnovni šoli sem tako začela trenirati košarko. Po osmih letih in menjavi kluba sem zapustila parket in kakšno leto sploh nisem imela žoge v rokah. Potem sem se čez kakšno leto ali dve v vlogi trenerke vrnila na igrišče, letos sem na žalost tudi to morala opustiti in sem sedaj samo še med vikendi zapisničarka na tekmah. 

Beseda žoga prihaja iz romanskih besed zogo, ziogo "igra", zogar, ziogar "igrati se"... V italijanščini igrati se - fare un gioco. Torej žogati se, igrati se. Obožujem igranje in žoganje. 

Otroci se skozi igro veliko naučijo in ob tem še raziskujejo, potem naj bi počasi izgubljali dar raziskovanja. To verjetno ne drži povsem, veliko ljudi pa res izgubi zanimanje za reči okoli njih in zato nimajo želje po raziskovanju in odkrivanju novega. Še dobro, da nismo vsi Kolumbi in Galileji.

Ravno Kolumb je v Evropo iz Amerike prinesel gumjasto žogo, ki se lahko, če jo le dovolj močno potisnemo ob tla, vrne v našo dlan. Ravno to odbijajočo se žogo dandanes najbolj pogosto uporabljamo za raznorazne športe z žogo. Je že res, da so današnje žoge napredovale so hitrejše, bolj se vrtijo, bolj odbijajo, se svetijo in še bi lahko naštevala ... žoge so zakon.

O športih s žogo ne bom govorila, jih bom že še kdaj uporabila za TBT. A kot košarkašica se ne morem upreti, da ne bi dodala opisa študije, ki je bila objavljena v Nature Communications in sem jo zasledila danes na straneh Scientific American-a. Očitno je košarka uporabna za raziskovanje kompleksnih vedenj in učenja. Raziskovali so ali obstaja t. i. "hot hand effect", ko naj bi igralci imeli srečno roko in zato, zadevali več zaporednih metov na koš. Na internetu sem našla veliko študij tega fenomena (link1, link2, link3). V novejši raziskavi so se posvetili t. i. "reinforcement learning" ali učenje z ojačevanjem. Ta vrsta učenja je znana predvsem v računalništvu in pri strojnem učenju. Za bolj biološko razlago tega učenja sem našla le ta opis; neka preiskovana žival naj bi se v poskusu obnašala nekako tako, da se uspešno izogiba kaznim, dobiva oz. pridobiva pa nagrade. Sedaj sem se res poglobila v raziskave fenomena "hot hand" in "reinforcement learning", kaj pa so ugotovili pri preučevanju statistike metov za tri točke v prej omenjenem članku (Reinforcement learning in professional basketball players). Izkazalo se je, da dajo košarkaši velik pomen zadetemu oz. zgrešenemu košu na določeni tekmi, katero igrajo. Če so zadeli, je velika verjetnost, da bodo še poskusili metati za tri, medtem ko če zgrešijo, za tri točke ne vržejo ponovno tako hitro. Za zanimivo se je izkazalo dejstvo, da so igralci, ki so po zadeti trojko, in zato zatem večkrat metali izza črte za tri točke, imeli nižji končni procent zadetih trojk kot igralci, ki so zgrešili že na začetku in tako niso več poskušali. Kar zavrača fenomen vročih rok in tako raziskovanje vedenja košarkašev med igro naredi še bolj kompleksno in dinamično, polno odločanja ter tudi naključij. Poleg tega se izpostavi tudi dejstvo, da se kdaj pa kdaj ni najboljše učiti iz stvari, ki so se ravnokar zgodile, kot to zaključi Jonah Lehrer v svojem postu na Wiredu.

Za zaključek se ne morem upreti, da ne bi navedla še nevrotransmiterjev, ki delujejo v naših možganih v sistemu za nagrajevanje. Glavni je dopamin, sodelujejo pa tudi serotonin, endogeni opiati in GABA. To se dogaja med limbičnim sistemom, ki ga sestavljajo amigdala, hipocampus, anteriorni talamični nucleus, limbični korteks in še kaj bi se našlo, odvisno kateri knjigo odpreš ... poleg tega se v sistem za nagrajevanje pridruži še nucleus accumbens. To je mezolimbična pot obstaja še mezokortikalna pot, kjer gredo nevroni iz limbičnega sistema v frontalni korteks, natančneje v dorzolateralni prefrontalni korteks. Pred vsem tem pa najprej v substantii nigri, ki je ena izmed bazalnih ganglijev, nastaja dopamin, ki gre potem po teh dopaminergičnih poteh na različne konce možganov in nas tako "nagradi" z zadovoljstvom, če zadanemo koš in sproži, "željo" oz. "namero", da še kdaj poiskusimo. Seveda ni vse tako preprosto, naše možgane je potrebno postaviti še v naše telo in nas na košarkaško igrišče ter nam dati žogo v roke, pa še obrambni igralec se lahko kar naenkrat pojavi pred nami. V tem trenutku je treba ocenit ali je dovolj oddaljen, da lahko nemoteno vržem ali je manj okreten kot jaz in ga lahko "prebijem" in grem na "polaganje". Tako bi skoraj zagotovo lažje pridobila dve točki za ekipo. Joj kaj naj naredim. Padla sem noter, na sredimo tekme ... v resnici pa sedim za računalnikom in razmišljam, da o vsem tem zagotovo nisem razmišljala, ko sem še v osnovni šoli zadela odločilno trojko na neki tekmi, ki je mojo ekipo nato vodila na nadaljnje tekmovanje. Ne, takrat je bila ta reakcija bolj spontana in hitra, poleg tega sem si zelo želela zadeti tisti koš ter tudi prepričana sem bila, da lahko zadanem in res. Sicer je bila trojka taka od table, ampak vseeno žoga se je odbila v koš in smo povedle za dve piki. Sedaj pa razmišljam kaj vse moji možgani zmorejo?

Spomnijo se dogodka izpred desetih let, znajo napisati cel blog o žogi pa čeprav sem spet pisala na koncu o možganih. Kakorkoli obožujem možgane in žoga je moja droga. Mimogrede tudi droge in alkohol vplivajo na sistem za nagrajevanje v možganih. Zato pa je tako fajn...

To je to!

Z