*Včeraj sem pozabila objaviti TBT tukaj. Sedaj imam blog na noven naslovu. No, pa vseeno, lahko še kakšen mesec objavljam na obeh.
Pred kratkim sem, sicer v angleščini, začivkala na twitterju, nekaj v stilu: “Če sem, ko grem spat, oblečena v majico s staroselskim motivom, ki sem jo dobila iz Avstralije, bom sanjala o deželi tam spodaj?” Zraven sem dodala povezavo na članek o vrsti utelešene kognicije - oblačenjski kogniciji ali kako bi jo poimenovali. Oblačitvena kognicija govori o tem, da to, v kar smo oblečeni, vpliva na našo kognicijo.
Danes oblačila vplivajo na nas; nekoč, ko smo si pa ljudje prvič nadeli oblačila, smo vplivali na nastanek nove vrste uši. Ravno genski zapis uši nam lahko da jasne podatke, kdaj smo ljudje zavrgli cesarjeva nova oblačila.
Naj pojasnim. Kot vsi vemo, ali pa še ne, imamo različne vrste uši. Dve najbolj znani med njimi sta zagotovo lasna oz. naglavna uš (Pediculus humanus capitis) in telesna uš (Pediculus humanus humanus). In ravno razlika v njunem genskem zapisu nam je omogočila skrčiti prvotni interval med 40.000 leti in tremi milijoni leti nazaj, ko naj bi se prvič oblekli, na interval, dolg približno 100 tisoč let: oblekli naj bi se med 83.000 leti do 170.000 leti nazaj. Ta interval so določili s posebno metodo modeliranja, ki je glede na zaporedje DNA ene in druge vrste določila, kdaj se je začel razvoj telesne uši iz naglavne uši. To je bilo objavljeno lani v reviji Molecular Biology and Evolution.
Kaj se je torej za nas spremenilo v teh slabih 200.000 letih? Po moje veliko: razvile so se različne kulture, različne družbe. Dobili smo različne načine oblačenja, različne kose oblačil. Najprej smo se oblekli, da nas ne bi zeblo, sedaj pa nam naj bi, sodeč po raziskavah pristašev utelešene kognicije, oblačila pomagala tudi pri dvigu pozornosti in drugih kognitivnih procesih.
Kako, kaj, o čem pa govorim?
Februarja letos so v reviji Journal of Experimental Social Psychology objavili članek z naslovom “Enclothed Cognition” ali po naše oblačenjska kognicija - če imaš boljši prevod, ga zapiši med komentarje. Z ameriškimi študenti so, tako kot vedno, opravili tri različne eksperimente. Vsi so vključevali halje, in sicer so si študentje, poleg tega, kar so imeli na sebi, oblekli še zdravniško belo haljo, haljo slikarja ali pa so se le nahajali v prostoru, kjer je bila prisotna zdravniška halja.
Pri prvem eksperimentu so testirali selektivno pozornost. Primerjali so dve skupini študentov: eni so bili oblečeni v običajna oblačila, drugi pa so si nadeli še belo haljo. V eksperimentu so morali študentje zaznati neskladje ob tem, ko se je beseda rdeče pojavila obarvana zeleno. Rezultati so pokazali, da so študentje, oblečeni v bele halje, naredili pol manj napak kot tisti, ki so nosili le običajna oblačila. Kaj bi šele bilo, če bi dali vsem očala na glavo in karirasto srajco pod haljo. Dobili bi same “Ajnštajne”.
Z drugim eksperimentom so ločili različne vrste halj. Odkrili so, da ni vseeno, ali nosite haljo slikarja ali pa haljo zdravnika oz. ali je zdravniška halja samo prisotna v prostoru. Zravniška bela halja poveča vašo trajno pozornost, a le, če jo imate oblečeno. Eksperiment so zasnovali tako, da so testiranci morali čim hitreje opaziti štiri manjše razlike na dveh sicer enakih slikah, v čim hitrejšem času, in jih zapisati. Slike so se nato menjavale. Rezultati so bili v prid oblečene zdravniške halje. Testiranci “zdravniki” so našli več razlik, kot pa tisti v slikarskih haljah in tisti, ki so bili skupaj v prostoru z zdravniško haljo.
S tretjim eksperimentom pa so preverili še “priming effect” halj. Študentje, ponovno oblečeni v zdravniške halje, slikarske halje ali pa zgolj opazovalci halj, so pri tem eksperimentu pisali esej o tem, kaj si mislijo o teh haljah. Sicer ne vem, kako so te rezultate ovrednotili, a zdravniška halja je ponovno zmagala, in sicer v kategoriji trajnostna pozornost.
Nositi ali ne nositi belo haljo? Kakor želite; če jo že nosite, vam lahko svetujem, da si priskrbite zdravniško. Potem ne potrebujete več redbulla, kave ali kakršnih koli kognitivnih ojačevalcev; vaša pozornost bo okrepljena že samo s belo zdravniško haljo. Bi pa bilo zanimivo preizkusiti, če so tisti v slikarskih haljah postali bolj kreativni, so morda imeli več idej, ali pa so postali bolj ustvarjalni?
To je to!
Z
Prikaz objav z oznako TBT. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako TBT. Pokaži vse objave
sreda, 4. april 2012
torek, 27. marec 2012
TBT: Antropocen
Danes sem na twitterju zasledila tale video. Govori o novodobni geološki dobi, antropocenu.
Besedo antropocen je sestavil biolog Eugene F. Stroermer okoli leta 1980. Navezal jo je na vpliv, ki ga imamo ljudje na Zemljo z našimi aktivnostmi. Znana je postala dobrih dvajset let kasneje, ko jo je leta 2000 začel popularizirati nobelov nagrajenec, kemik Paul J. Crutzen. Sedaj naj bi beseda antropocen opisovala trenutno geološko dobo, kjer se jasno kaže vpliv človeka na Zemljo. Še vedno je bolj široko uporabljena beseda holocen, ki naj bi trajal že od 11500 let nazaj. Znanstveniki pa opozarjajo, da je vpliv človeka na Zemljo vedno večji. Od časov industrijske revolucije in odkar je človeška populacija začela zelo hitro naraščati, je naš vpliv vedno večji. Ravno zato želijo z besedo antropocen opisati naš, ne tako čudovit, vpliv na Zemljo.
Upam, da nas bo naša kreativnost in sodobna tehnologija res rešila oz. bo rešila Zemljo, vsaj za nekaj časa. Saj vemo, da nič ni večno, a vseeno nam ni treba danes uničiti Zemlje.
Dobrodošli v antropocenu!
To je to!
Z
*Naj še opomnim, da se je blog preselil na novo stran. Check it out!
Besedo antropocen je sestavil biolog Eugene F. Stroermer okoli leta 1980. Navezal jo je na vpliv, ki ga imamo ljudje na Zemljo z našimi aktivnostmi. Znana je postala dobrih dvajset let kasneje, ko jo je leta 2000 začel popularizirati nobelov nagrajenec, kemik Paul J. Crutzen. Sedaj naj bi beseda antropocen opisovala trenutno geološko dobo, kjer se jasno kaže vpliv človeka na Zemljo. Še vedno je bolj široko uporabljena beseda holocen, ki naj bi trajal že od 11500 let nazaj. Znanstveniki pa opozarjajo, da je vpliv človeka na Zemljo vedno večji. Od časov industrijske revolucije in odkar je človeška populacija začela zelo hitro naraščati, je naš vpliv vedno večji. Ravno zato želijo z besedo antropocen opisati naš, ne tako čudovit, vpliv na Zemljo.
Upam, da nas bo naša kreativnost in sodobna tehnologija res rešila oz. bo rešila Zemljo, vsaj za nekaj časa. Saj vemo, da nič ni večno, a vseeno nam ni treba danes uničiti Zemlje.
Dobrodošli v antropocenu!
To je to!
Z
*Naj še opomnim, da se je blog preselil na novo stran. Check it out!
torek, 20. marec 2012
TBT: Lucidno
Imam mlajšo sestro, ki se je včeraj navdušila nad sanjami. Še posebej jo zanimajo lucidne sanje. Tako je sledila odločitev, da danes napišem blog zanjo. Še nekaj gradiv mi je pomagala najti. Hvala, Živa!
Ponovno se lahko obrnem na spletni etimološki slovar. Tam najdem pod angleško besedo “lucid” razlago, da to prihaja iz besede light in to shine. Besedo pa najbolj pogosto verjetno slišimo v besedni zvezi lucidne sanje. Sanjamo, ko spimo. O spanju sem pa že pisala pred časom, tako da danes ne nameravam razlagati o REM in ne-REM fazah spanja, ampak se bom osredotočila prav na te posebne sanje, ki naj bi jih vsaj enkrat v življenju doživelo kar osem od desetih ljudi.
Kot sem že omenila, naj bi bil pomen besede lucid povezan tudi z glagolom to shine. To bi lahko razložili, da “posvetimo” v naše sanje in se jih naenkrat zavemo. Točno to se zgodi pri lucidnih sanjah; to so tiste sanje, ki se jih zavedamo, ko jih sanjamo. Nekateri trdijo tudi, da lahko v tem stanju vplivajo na svoje sanje.
Nemški raziskovalec Daniel Erlacher preučuje, kako bi lahko športniki trenirali kompleksne motorične vzorce v lucidnih sanjah. To naj bi jim omogočilo tudi v realnosti izboljšati rezultate. Ko sem se učila kognitivno psihologijo, sem izvedala, da se lahko motorične vzorce učimo tudi tako, da jih v mislih oponašamo oz. si jih predstavljamo. Že samo s tem izboljšamo svoje rezultate, kar vidimo, ko dejanja zatem v realnosti preizkusimo. Mogoče pa bodo res ugotovili, da se lahko naučimo česa tudi, ko spimo in sanjamo! Tako ali tako raziskujejo, kako sta učenje in spomin povezana s spanjem.
V čem pa se lucidne sanje razlikujejo od običajnih?
Kot sem že omenila, se jih zavedamo. Običajno sanjamo kar nekajkrat v eni noči, pa se ničesar ne spomnimo, kaj šele, da bi se sanj zavedali.
Stephen LaBerge s sodelavci je leta 1975 ugotovil, kako ločiti lucidne sanje od sanj in od tistih “kvazi” sanj, ki jih doživljamo, tik preden zaspimo oz. ko se začnemo prebujati. Ugotovili so, da kljub temu, da je v REM fazi celotno telo imobilizirano, mišice na obrazu niso, tako da lahko raziskovalni subjekti premikajo njihove oči v določeni smeri (s tem ločujemo te premike od običajnih rapid eye movement med REM fazo) in tako sporočijo raziskovalcem, da so vstopili v lucidne sanje. Ko raziskovalci vedo, da je preiskovanec v stanju lucidnih sanj, se osredotočijo na njegov EEG.
Zadnje raziskave kažejo, da je možganska aktivnost v stanju lucidnih sanj enaka tisti pri budni zavesti. Leta 2009 so raziskovalci pod okriljem Ursule Voss, katere članek iz revije Scientific American Mind (Nov./Dec. 2011) povzemam, začeli bolj natančno preučevati možgansko aktivnost med lucidnimi sanjami. Ugotovili so, da je frontalni reženj, v primerjavi s parietalnim in temporalnim, veliko bolj aktiven kot pri običajnih sanjah. Akivnost tega režnja se dvigne kar do gama ritmov, približno do 40 Hz. Druga pomembna stvar, ki so jo odkrili, pa je bila visoka sinhronizacija delovanja možganov pri lucidnih sanjah. Pri običajnih sanjah so možgani zelo neuglašeni, koherenca delovanja je nizka. Medtem pa pride pri lucidnih sanjah do uglašenosti možganskega delovanja.
Vse to je zelo dobro in zanimivo vedeti, a obstajajo tudi druge pozitivne stvari, ki jih raziskovalci še zmeraj odkrivajo pri preučevanju lucidnih sanj. S učenjem, kako večkrat vstopiti oz. pridti do lucidnih sanj, lahko pomagajo ljudem, da premagujejo težave z nočnimi morami. V teoriji verjamejo, da bi lucidne sanje lahko pomagale ljudem premagovati tudi vsakodnevne anksioznostne motnje, ki jih imajo/imamo. A za to bo potrebnih še kar veliko raziskav.
Upam, da sem vas do sedaj že navdušila nad idejo lucidnih sanj in da si rečete, tako kot je moja sestra rekla kakšne pol ure nazaj, “Joj, komaj čakam, da grem spat!” Če ste že na tej stopnji, si poglejte še tole povezavo, ki jo je odkrila sestra, z navodili, kako do lucidnih sanj. Če pa ste čisto padli noter in si želite izvedeti oz. prebrati še več, je za vas primerna stran Lucidity.
Pa lepe sanje! Sweet dreams!
To je to!
Z
Aja še to - prejšni teden se je piškotarna spreselila. Klik na novo stran. Kako vam je všeč?
Ponovno se lahko obrnem na spletni etimološki slovar. Tam najdem pod angleško besedo “lucid” razlago, da to prihaja iz besede light in to shine. Besedo pa najbolj pogosto verjetno slišimo v besedni zvezi lucidne sanje. Sanjamo, ko spimo. O spanju sem pa že pisala pred časom, tako da danes ne nameravam razlagati o REM in ne-REM fazah spanja, ampak se bom osredotočila prav na te posebne sanje, ki naj bi jih vsaj enkrat v življenju doživelo kar osem od desetih ljudi.
Kot sem že omenila, naj bi bil pomen besede lucid povezan tudi z glagolom to shine. To bi lahko razložili, da “posvetimo” v naše sanje in se jih naenkrat zavemo. Točno to se zgodi pri lucidnih sanjah; to so tiste sanje, ki se jih zavedamo, ko jih sanjamo. Nekateri trdijo tudi, da lahko v tem stanju vplivajo na svoje sanje.
Nemški raziskovalec Daniel Erlacher preučuje, kako bi lahko športniki trenirali kompleksne motorične vzorce v lucidnih sanjah. To naj bi jim omogočilo tudi v realnosti izboljšati rezultate. Ko sem se učila kognitivno psihologijo, sem izvedala, da se lahko motorične vzorce učimo tudi tako, da jih v mislih oponašamo oz. si jih predstavljamo. Že samo s tem izboljšamo svoje rezultate, kar vidimo, ko dejanja zatem v realnosti preizkusimo. Mogoče pa bodo res ugotovili, da se lahko naučimo česa tudi, ko spimo in sanjamo! Tako ali tako raziskujejo, kako sta učenje in spomin povezana s spanjem.
V čem pa se lucidne sanje razlikujejo od običajnih?
Kot sem že omenila, se jih zavedamo. Običajno sanjamo kar nekajkrat v eni noči, pa se ničesar ne spomnimo, kaj šele, da bi se sanj zavedali.
Stephen LaBerge s sodelavci je leta 1975 ugotovil, kako ločiti lucidne sanje od sanj in od tistih “kvazi” sanj, ki jih doživljamo, tik preden zaspimo oz. ko se začnemo prebujati. Ugotovili so, da kljub temu, da je v REM fazi celotno telo imobilizirano, mišice na obrazu niso, tako da lahko raziskovalni subjekti premikajo njihove oči v določeni smeri (s tem ločujemo te premike od običajnih rapid eye movement med REM fazo) in tako sporočijo raziskovalcem, da so vstopili v lucidne sanje. Ko raziskovalci vedo, da je preiskovanec v stanju lucidnih sanj, se osredotočijo na njegov EEG.
Zadnje raziskave kažejo, da je možganska aktivnost v stanju lucidnih sanj enaka tisti pri budni zavesti. Leta 2009 so raziskovalci pod okriljem Ursule Voss, katere članek iz revije Scientific American Mind (Nov./Dec. 2011) povzemam, začeli bolj natančno preučevati možgansko aktivnost med lucidnimi sanjami. Ugotovili so, da je frontalni reženj, v primerjavi s parietalnim in temporalnim, veliko bolj aktiven kot pri običajnih sanjah. Akivnost tega režnja se dvigne kar do gama ritmov, približno do 40 Hz. Druga pomembna stvar, ki so jo odkrili, pa je bila visoka sinhronizacija delovanja možganov pri lucidnih sanjah. Pri običajnih sanjah so možgani zelo neuglašeni, koherenca delovanja je nizka. Medtem pa pride pri lucidnih sanjah do uglašenosti možganskega delovanja.
Vse to je zelo dobro in zanimivo vedeti, a obstajajo tudi druge pozitivne stvari, ki jih raziskovalci še zmeraj odkrivajo pri preučevanju lucidnih sanj. S učenjem, kako večkrat vstopiti oz. pridti do lucidnih sanj, lahko pomagajo ljudem, da premagujejo težave z nočnimi morami. V teoriji verjamejo, da bi lucidne sanje lahko pomagale ljudem premagovati tudi vsakodnevne anksioznostne motnje, ki jih imajo/imamo. A za to bo potrebnih še kar veliko raziskav.
Upam, da sem vas do sedaj že navdušila nad idejo lucidnih sanj in da si rečete, tako kot je moja sestra rekla kakšne pol ure nazaj, “Joj, komaj čakam, da grem spat!” Če ste že na tej stopnji, si poglejte še tole povezavo, ki jo je odkrila sestra, z navodili, kako do lucidnih sanj. Če pa ste čisto padli noter in si želite izvedeti oz. prebrati še več, je za vas primerna stran Lucidity.
Pa lepe sanje! Sweet dreams!
To je to!
Z
Aja še to - prejšni teden se je piškotarna spreselila. Klik na novo stran. Kako vam je všeč?
torek, 13. marec 2012
TBT: Selitev
Vsake toliko pride v življenju čas, ko se selimo. Jaz se sicer še nisem, se bom pa za pol leta, še v tem letu, preselila na Dunaj; grem namreč na izmenjavo. Tokrat sem se samo odločila, da pred dejansko polletno selitvijo preselim še blog na novo stran. Zato je ob tej priložnosti torkova beseda tedna selitev.
Kaj so vaše prve asociacije ob selitvi?
Jaz pomislim na študentsko delo selivcev, na tovornjake, kombije. Na vse facebookove statuse in twite, ko je nekdo iskal pomoč pri selitvi. Zatem mi pride na misel sezonsko preseljevanje ptic.
Zadnja je najbolj biološka in meni najbližja. Ravno zadnjič, v januarski številki Scientific Americana, je bil zapisan članek o magnetizmu. Torej enemu od novih, še ne jasno odkritih in opisanih čutov, ki naj bi jih imele nekatere živali, mogoče celo ljudje. Pticam in drugim živalim naj bi pomagal pri orientaciji naokoli po svetu. Zato bi bil lahko ob večjih selitvah še kako uporaben.
Živalske migracije naj bi vodil položaj sonca. Ampak pri tem naletimo na nekaj težav. Položaj sonca se čez dan spreminja, kar bi lahko živali rešile z notranjim cirkadialnim (dnevno-nočnim) ritmom. Kaj pa se zgodi, ko sonce prekrivajo oblaki? Zatem so ugotavljali, da bi se živali lahko orientirale glede na zvezdo severnico. Pojavi se enaka težava kot pri soncu: kaj če jo prekrivajo oblaki? Kot vemo, živali v oblačnih vremenskih pogojih niso popolnoma dezorientirane, tako da mora obstajati še drugačen mehanizem orientacije.
Sredi 60. let prejšnjega stoletja je Wolfgang Wiltschko naredil zanimiv preizkus, in sicer je z elektromagnetnimi tuljavami, ki jih je postavil okoli ptičjih kletk, zavedel ptiče, da so poskušali odleteti v napačno smer. Tako je odkril, da magnetno polje vpliva na orientacijo taščic. Takrat se je vsem zdelo to precej neverjetno. Šele z zadnjem času so začeli bolj resno preučevati magnetizem.
Magnetizem bi lahko postal celo eden izmed novih čutov, poleg tistih znanih pet, o katerih je pisal že Aristotel: vid, sluh, okus, voh in dotik. Zato v zadnjem času raziskujejo tudi “mikro-” ravni magnetizma oz. želijo najti magnetosenzitetni organ.
Na tej ravni obsajata dve hipotezi.
Prva govori o delcih magnetida, ki so jih odkrili v glavah rib in ptic. Te delci naj bi se v celicah zbirali v smeri Zemljinega magnetnega polja, kar naj bi sprožilo živčne impulze k možganom.
Druga pa magnetizem uvršča v vidni sistem, kjer naj bi Zemljino magnetno polje vplivalo na fotoreceptorne celice. Pri tem naj bi zaznavanje različnih valovnih dolžin svetlobe služilo za orientacijo v magnetnem polju. To hipotezo potrjujejo eksperimenti, pri katerih so živalim v času sončnega zahoda ustvarili umetno magnetno polje v drugi smeri, kakor je bilo usmerjeno pravo magnetno polje. To je vodilo ptiče, da so odleteli v smeri umetno ustvarjenega magnetnega polja. Čez čas, ko niso bili več “narobe” stimulirani, so se ptiči ponovno pravilno orientirali. S tem so dokazali, da ptiči v mraku določijo magnetni sever in se nato po njem orientirajo. Še vedno pa se pojavlja vprašanje, kaj vse to zares pomeni?
Ob drugi hipotezi lahko omenim še kriptokrom, ki so ga odkrili v retinah sesalcev. Ravno ta protein ima lastnosti, ki bi jih lahko pripisali čutu kompasa. Tako bi lahko določene celice v retini oz. mrežnici zaznavale Zemljino magnetno polje. Z odkritjem kriptokroma so začeli raziskovati tudi možnost, da bi ljudje prav tako imeli zmožnost zaznavanja magnetizma.
Res sem zašla: iz selitve na magnetizem. Upam, da se bo s selitvijo bloga “primagnetilo” še več bralcev na novo Piškotarno. Tudi kakšni angleško govoreči bralci, ki bodo našli zapise v angleščini v zavihki Cookieland. Torkove besede tedna boste zvesti bralci lažje našli pod zavihkom TBT. Vmesni prebliski, naključno zapisani blogi, pa se bodo zbirali v kategoriji blog.
In tukaj je … Piškotarna.
To je to!
Z
Kaj so vaše prve asociacije ob selitvi?
Jaz pomislim na študentsko delo selivcev, na tovornjake, kombije. Na vse facebookove statuse in twite, ko je nekdo iskal pomoč pri selitvi. Zatem mi pride na misel sezonsko preseljevanje ptic.
Zadnja je najbolj biološka in meni najbližja. Ravno zadnjič, v januarski številki Scientific Americana, je bil zapisan članek o magnetizmu. Torej enemu od novih, še ne jasno odkritih in opisanih čutov, ki naj bi jih imele nekatere živali, mogoče celo ljudje. Pticam in drugim živalim naj bi pomagal pri orientaciji naokoli po svetu. Zato bi bil lahko ob večjih selitvah še kako uporaben.
Živalske migracije naj bi vodil položaj sonca. Ampak pri tem naletimo na nekaj težav. Položaj sonca se čez dan spreminja, kar bi lahko živali rešile z notranjim cirkadialnim (dnevno-nočnim) ritmom. Kaj pa se zgodi, ko sonce prekrivajo oblaki? Zatem so ugotavljali, da bi se živali lahko orientirale glede na zvezdo severnico. Pojavi se enaka težava kot pri soncu: kaj če jo prekrivajo oblaki? Kot vemo, živali v oblačnih vremenskih pogojih niso popolnoma dezorientirane, tako da mora obstajati še drugačen mehanizem orientacije.
Sredi 60. let prejšnjega stoletja je Wolfgang Wiltschko naredil zanimiv preizkus, in sicer je z elektromagnetnimi tuljavami, ki jih je postavil okoli ptičjih kletk, zavedel ptiče, da so poskušali odleteti v napačno smer. Tako je odkril, da magnetno polje vpliva na orientacijo taščic. Takrat se je vsem zdelo to precej neverjetno. Šele z zadnjem času so začeli bolj resno preučevati magnetizem.
Magnetizem bi lahko postal celo eden izmed novih čutov, poleg tistih znanih pet, o katerih je pisal že Aristotel: vid, sluh, okus, voh in dotik. Zato v zadnjem času raziskujejo tudi “mikro-” ravni magnetizma oz. želijo najti magnetosenzitetni organ.
Na tej ravni obsajata dve hipotezi.
Prva govori o delcih magnetida, ki so jih odkrili v glavah rib in ptic. Te delci naj bi se v celicah zbirali v smeri Zemljinega magnetnega polja, kar naj bi sprožilo živčne impulze k možganom.
Druga pa magnetizem uvršča v vidni sistem, kjer naj bi Zemljino magnetno polje vplivalo na fotoreceptorne celice. Pri tem naj bi zaznavanje različnih valovnih dolžin svetlobe služilo za orientacijo v magnetnem polju. To hipotezo potrjujejo eksperimenti, pri katerih so živalim v času sončnega zahoda ustvarili umetno magnetno polje v drugi smeri, kakor je bilo usmerjeno pravo magnetno polje. To je vodilo ptiče, da so odleteli v smeri umetno ustvarjenega magnetnega polja. Čez čas, ko niso bili več “narobe” stimulirani, so se ptiči ponovno pravilno orientirali. S tem so dokazali, da ptiči v mraku določijo magnetni sever in se nato po njem orientirajo. Še vedno pa se pojavlja vprašanje, kaj vse to zares pomeni?
Ob drugi hipotezi lahko omenim še kriptokrom, ki so ga odkrili v retinah sesalcev. Ravno ta protein ima lastnosti, ki bi jih lahko pripisali čutu kompasa. Tako bi lahko določene celice v retini oz. mrežnici zaznavale Zemljino magnetno polje. Z odkritjem kriptokroma so začeli raziskovati tudi možnost, da bi ljudje prav tako imeli zmožnost zaznavanja magnetizma.
Res sem zašla: iz selitve na magnetizem. Upam, da se bo s selitvijo bloga “primagnetilo” še več bralcev na novo Piškotarno. Tudi kakšni angleško govoreči bralci, ki bodo našli zapise v angleščini v zavihki Cookieland. Torkove besede tedna boste zvesti bralci lažje našli pod zavihkom TBT. Vmesni prebliski, naključno zapisani blogi, pa se bodo zbirali v kategoriji blog.
In tukaj je … Piškotarna.
 |
| PIŠKOTARNA |
To je to!
Z
torek, 6. marec 2012
TBT: Jeza
Jeza me prevzema in se naseljuje v moje možgane. Sem že skoraj vsa zelena od jeze, a je vseeno ne hladim s psovkami.
Zgornje, ene bolj, druge manj smešne primere sem odkrila v zapisu o besedi jeza na spletnem Slovarju slovenskega knjižnjega jezika. Sicer pa je jeza razložena kot močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje.
Bo že držalo; edino, v kar nisem prepričana, je njena kratkotrajnost. Mogoče sem malo neučakana in me bo jeza minila. Do takrat pa jo lahko koristno uporabim.
Jeza nas lahko zelo motivira, nam da energijo in moč, če jo le znamo pravilno izkoristiti. Jaz jo dnevno izkoriščam, ko ponovno nabiram kilometre s supergami. Jeza in udarna glasba na iPhonu sta idealna kombinacija, noge sploh niso nič težke. Tudi raziskovalci so to testirali. Preverili so povezavo med jezo in kontekstom nagrajevanja. Pripravili so dva eksperimenta. V obeh so testirancem pokazali jezne in nevtralne obraze. V prvem primeru so morali testiranci napisati subjektivno mnenje o stopnji motivacije. V drugem pa so morali vložiti nekaj fizičnega dela, da so prišli do nagrade. Rezultati so pokazali, da so jih jezni obrazi bolj spodbudili, da so prišli do nagrade, medtem ko je prišlo v nasprotnem primeru do izogibanja. (Aarts et al., 2010)
Jezni ljudje naj bi bili bolj optimistični. Tega trenutno ne občutim, čeprav bo mogoče na koncu res tako. Je pa res, da nekako pričakujem, da bo tako, ker mi daje ta jeza neko moč. Raziskali pa so razliko med ljudmi, ki so po napadu na dvojčka v New Yorku 9/11, občutili jezo, in tistimi, ki so občutili strah. Prestrašeni so bili bolj pesimistični in so pričakovali nove napade, medtem ko so jezni predvideli svetlejšo prihodnost, z manj napadi. Nja, seveda, ko so se pa zanašali na politiko ZDA, ki je po napadih napadala kar vse po vrsti, krive in nedolžne.
Jeza koristi odnosom. To bi bilo potrebno vprašati ljudi, ki me obkrožajo. Verjetno drži, še posebej če imajo ti ljudje dovolj potrpljenja s tabo. Ampak nauk tega je, da je v primeru odnosa vedno bolje povedati, kaj te jezi, kot pa to skrivati v sebi, saj to le skrha odnose. Ja, “eureka ajnštajn”! Sicer pa - kaj pa jaz vem...
Jeza nam omogoča pogled v samega sebe … če ji to dovolimo. Ah, tega sploh ne razumem. Jeza nam omogoča, da spremenimo samega sebe, saj z njeno pomočjo opazimo naše napake in se potrudimo, da to drugič spremenimo. Pa že?
Jeza zniža agresivnost. A res? Jaz bi najraje nekoga pretepla - ampak sem prijazna duša in ne tepem ljudi, jezo zlivam le na moje boge superge za tek. Opažam, da se me moj računalnik te dni malo boji, saj ponovno čudežno deluje brez občasnih zamrznitev. Sposodila si bom vprašanje iz prispevka, kjer je zapisano, da naj bi brez jeze, iz slabe volje/jeze preskočili kar neposredno na nasilje. Ja, res ne gre kar tako, mogoče pa res jeza ublaži vse to in nas ustavi, preden bi obarvali vse okoli na modro.
Kaj pa jeza kot pogajalska strategija? Naredili so eksperiment, kjer so testirancem predstavili jezne, vesele in nevtralne nasprotnike. Testiranci z jeznimi nasprotniki so imeli do njih nižja pričakovanja in zahteve. Medtem so od veselih pričakovali več. A vse le ni tako preprosto, da bi vam lahko dala nasvet: “Če želite dobiti, kar hočete, je vse, kar morate narediti, biti jezni.” Jeza deluje najbolje, ko je ta upravičena, ko ste močni in ko ima nasprotnik omejene zmožnosti. Za kaj več informacij, kako uporabiti jezo v svojo korist, pa klik in klik.
Torej je jeza lahko še kako uporabna, če jo le znamo pravilno ovrednotiti in zaznati ter jo zaustavimo, še preden se spremeni v agresijo. Jeza je orej lahko orožje, ki ga moramo uporabiti, kar se da pametno.
Saj veste, jeza se skriva v nas, zbudi jo okolje. V možganih pa najdemo tudi nevronske korelate jeze (amigdala - hipotalamus - perikveduktalna sivina). Z drugimi deli možganov (orbitalni, mediani in ventrolateralni frontalni korteks) pa jo lahko nadzorujemo. Za bolj natančen pregled in razlago vam priporočam v branje članek: Considering anger from cognitive neuroscience perspective.
Phhhh, to je to!
Z
Zgornje, ene bolj, druge manj smešne primere sem odkrila v zapisu o besedi jeza na spletnem Slovarju slovenskega knjižnjega jezika. Sicer pa je jeza razložena kot močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje.
Bo že držalo; edino, v kar nisem prepričana, je njena kratkotrajnost. Mogoče sem malo neučakana in me bo jeza minila. Do takrat pa jo lahko koristno uporabim.
Jeza nas lahko zelo motivira, nam da energijo in moč, če jo le znamo pravilno izkoristiti. Jaz jo dnevno izkoriščam, ko ponovno nabiram kilometre s supergami. Jeza in udarna glasba na iPhonu sta idealna kombinacija, noge sploh niso nič težke. Tudi raziskovalci so to testirali. Preverili so povezavo med jezo in kontekstom nagrajevanja. Pripravili so dva eksperimenta. V obeh so testirancem pokazali jezne in nevtralne obraze. V prvem primeru so morali testiranci napisati subjektivno mnenje o stopnji motivacije. V drugem pa so morali vložiti nekaj fizičnega dela, da so prišli do nagrade. Rezultati so pokazali, da so jih jezni obrazi bolj spodbudili, da so prišli do nagrade, medtem ko je prišlo v nasprotnem primeru do izogibanja. (Aarts et al., 2010)
Jezni ljudje naj bi bili bolj optimistični. Tega trenutno ne občutim, čeprav bo mogoče na koncu res tako. Je pa res, da nekako pričakujem, da bo tako, ker mi daje ta jeza neko moč. Raziskali pa so razliko med ljudmi, ki so po napadu na dvojčka v New Yorku 9/11, občutili jezo, in tistimi, ki so občutili strah. Prestrašeni so bili bolj pesimistični in so pričakovali nove napade, medtem ko so jezni predvideli svetlejšo prihodnost, z manj napadi. Nja, seveda, ko so se pa zanašali na politiko ZDA, ki je po napadih napadala kar vse po vrsti, krive in nedolžne.
Jeza koristi odnosom. To bi bilo potrebno vprašati ljudi, ki me obkrožajo. Verjetno drži, še posebej če imajo ti ljudje dovolj potrpljenja s tabo. Ampak nauk tega je, da je v primeru odnosa vedno bolje povedati, kaj te jezi, kot pa to skrivati v sebi, saj to le skrha odnose. Ja, “eureka ajnštajn”! Sicer pa - kaj pa jaz vem...
Jeza nam omogoča pogled v samega sebe … če ji to dovolimo. Ah, tega sploh ne razumem. Jeza nam omogoča, da spremenimo samega sebe, saj z njeno pomočjo opazimo naše napake in se potrudimo, da to drugič spremenimo. Pa že?
Jeza zniža agresivnost. A res? Jaz bi najraje nekoga pretepla - ampak sem prijazna duša in ne tepem ljudi, jezo zlivam le na moje boge superge za tek. Opažam, da se me moj računalnik te dni malo boji, saj ponovno čudežno deluje brez občasnih zamrznitev. Sposodila si bom vprašanje iz prispevka, kjer je zapisano, da naj bi brez jeze, iz slabe volje/jeze preskočili kar neposredno na nasilje. Ja, res ne gre kar tako, mogoče pa res jeza ublaži vse to in nas ustavi, preden bi obarvali vse okoli na modro.
Kaj pa jeza kot pogajalska strategija? Naredili so eksperiment, kjer so testirancem predstavili jezne, vesele in nevtralne nasprotnike. Testiranci z jeznimi nasprotniki so imeli do njih nižja pričakovanja in zahteve. Medtem so od veselih pričakovali več. A vse le ni tako preprosto, da bi vam lahko dala nasvet: “Če želite dobiti, kar hočete, je vse, kar morate narediti, biti jezni.” Jeza deluje najbolje, ko je ta upravičena, ko ste močni in ko ima nasprotnik omejene zmožnosti. Za kaj več informacij, kako uporabiti jezo v svojo korist, pa klik in klik.
Torej je jeza lahko še kako uporabna, če jo le znamo pravilno ovrednotiti in zaznati ter jo zaustavimo, še preden se spremeni v agresijo. Jeza je orej lahko orožje, ki ga moramo uporabiti, kar se da pametno.
Saj veste, jeza se skriva v nas, zbudi jo okolje. V možganih pa najdemo tudi nevronske korelate jeze (amigdala - hipotalamus - perikveduktalna sivina). Z drugimi deli možganov (orbitalni, mediani in ventrolateralni frontalni korteks) pa jo lahko nadzorujemo. Za bolj natančen pregled in razlago vam priporočam v branje članek: Considering anger from cognitive neuroscience perspective.
Phhhh, to je to!
Z
torek, 28. februar 2012
TBT: Spanje
Naj vam povem pravljico, pravzaprav zgodbo, za lahko noč? Beseda tedna je spanje.
Ali ste vedeli?
Da smo ljudje pred letom 1600 imeli dva cikla spanja. Prvi je bil tako imenovani smrtni oz. trdni spanec ("dead sleep"), sledili sta mu ura ali dve bedenja in nato še drugi štiriurni interval spanja. Na to kaže več kot 500 literarnih virov, ki jih je v knjigi At Day's Close: Night in Times Past, opisal zgodovinar Roger Ekirch. V koncu 20. stoletja je psihiater Thomas Wehr raziskoval spanje, tako da je zbral skupino ljudi in jih vsak dan za 14 ur zaprl v temen prostor. Po mesecu dni so se testiranci privadili in "razvili" dva cikla spanja z vmesnim stanjem budnosti. Vseeno to ni bil povod za bolj natančno raziskovanje spanja. Ljudje se še zmeraj držimo osemurnega spanca. Šele v zadnjem času se je s spanjem začel ukvarjati zgoraj omenjeni zgodovinar Roger Ekirch.
Kaj pa so ljudje počeli v času bedenja?
Nekateri so brali, nekateri so se pogovarjali, obiskali sosede, molili, kadili ... Obstajajo dokazi, da so v 15. stoletju obstajale posebne molitve za čas med obema cikloma spanja. Poleg vseh teh, enih bolj, drugih manj družabnih aktivnostih so se zaljubljeni pari tudi ljubili. Zdravniški priročnik iz Francije v 16. stoletju je parom, ki so želeli zanositi, celo priporočal seks po prvem ciklu spanja namesto po napornem delovnem dnevu, ker naj bi bilo takrat spočetje bolj zanesljivo, ob tem pa naj bi tudi bolj uživali.
Kako pa to, da ne spimo več na ta način?
Že Ekirch je ugotovil, da je bilo v poznem 17. stoletju podatkov o dveh ciklih spanja počasi vedno manj. Začelo se je v višjih slojih urbanih družb severne Evrope in se je kasneje v 200 letih razširilo po celotni zahodni Evropi. Do leta 1920 je zamisel o dveh ciklih spanja dokončno izginila iz naše družbene zavesti. Razlogi za to naj bi bili osvetljava mest in hiš, odprtost kavaren tudi ponoči in še drugi dejavniki, ki so vodili v to, da je noč postala del aktivnega dneva, s čemer se je skrajšal čas za nočni počitek. Razloge za to spremembo in načine, kako naj bi se to zgodilo, opisuje tudi ameriški zgodovinar Craig Koslofsky v svoji novi knjigi Evening's Empire. Tam poudarja, da so bile noči v času pred 17. stoletjem nevarne. Dogajalo se je veliko kriminala, kraj, pijanosti in prostitucije. Tudi bogatim, ki so imeli denar za sveče, se ni zdelo vredno bedeti ponoči. To pa se je spremenilo v času reformacije in protireformacije. Protestanti in katoliki so ponoči opravljali skrivne posle, da jih ne bi preganjali drugi. Tako so tudi vplivni ljudje, poleg kriminalcev, začeli delovati ponoči. Tako se je to preneslo med višje sloje, ki so si lahko privoščili sveče. Kasneje, s prihodom cestne osvetljave, pa se je ta težnja prenesla tudi med nižje razrede družbe. Leta 1667 je Pariz postalo prvo mesto z cestno osvetljavo. Sprva z voskastimi svečami v steklenih lučeh, kasneje pa so v Amsterdamu razvili oljne svetilke. Do konca 17. stoletja je imelo več kot 50 evropskih mest cestno osvetljavo tudi ponoči. V Ljubljani so oljne luči zasvetile leta 1751.
Noč je postala njihov dan in ležanje v postelji zapravljanje časa. Ljudje so se začeli veliko bolj zavedati časa in ga želeli učinkovito uporabljati.
Do večjega preskoka je prišlo ponovno v času industrijske revolucije. Leta 1829 so celo pozivali starše, naj odvadijo otroke prvega in drugega spanja. Do sedaj smo se več kot očitno privadili skupnega osemurnega spanca. A strokovnjaki opozarjajo, da verjetno tudi zaradi prvotnega deljenega spanca prihaja do veliko motenj spanja. Ena izmed bolj znanih je nezmožnost vzdrževanja spanca "sleep maintenance insomnia", pri kateri prihaja do problemov z ohranjanjem spanja oz. prezgodnjim zbujanjem ponoči. Opisani sindrom se začne pojavljati v virih sočasno s spremembo spalnega cikla.
V BBC-jevem prispevku opozarjajo tudi na to, da naj bi bil bimodalni (dvonačinski) spanec bolj naraven in da je nujen za znižanje stresa. V tem času naj bi se organizem sprostil. Po drugi strani pa so ljudje, ki imajo motnje spanja v sodobnem času in se zbujajo po prvem spancu, težave z anksioznostjo. Vsekakor bi se nam obrestovalo bolj natančno raziskovanje spanja.
Kakorkoli, v BBC-jevi radijski oddaji o spanju oxfordski profesor, cirkadialni nevroznanstvenik Russel Foster v rubriki 60 sekund o ideji predstavlja idejo o tem, da naj bi srednješolci in študentje začenjali s poukom in predavanji po deseti uri, saj so takrat bolj pripravljeni za delo. Nasprotno pa naj bi profesorjem bolj ustrezale zgodnje ure. Potem se pogovor nadaljuje in prvotne trditve potrdi tudi ameriški profesor zgodovinar Craig Koslofsky, ki ob tem navede tudi primer, da naj bi si v povprečju, vsaj ameriški študentje, ki imajo na voljo različne termine predavanj, redko izbirali predavanja, ki se začnejo ob osmi oz. deveti uri. Medtem si profesorji redko izbirajo predavanja v popoldanskih urah. Opozarja pa tudi, da ne smemo preveč verjeti temu povprečju. Vse je odvisno tudi od vsakega posameznika.
Kot zanimivo dejstvo lahko še omenim, da je bil do sedaj v zgodovini najdaljši t. i. ponočnjak ("all-nighter") leta 1963 Randy Gardner (17 let), ki je brez zaužitja kofeina ali česa podobnega bedel kar 264 ur.
Predstavila sem zgodovinski pregled spalnih navad, naj vas sedaj seznanim še z bolj naravoslovnim pogledom na spanje.
Za to si sposojam vprašanje s spletne strani "How Stuff Works?" Kako deluje spanje?
Spanje delimo v dve fazi, in sicer ne-REM fazo (75 %) in REM fazo (25 %). Ne-REM faza služi počitku, temperatura organizma pade in poraba energije se zmanjša; utrip, dihanje in delovanje ledvic se upočasnijo, prebava pa pospeši. Možgani so brez dela, telo se lahko premika. Nasprotno je v REM fazi povezava med možgani in mišicami na telesu prekinjena, pride do atonije mišic, torej se telo ne more premikati, aktivne ostanejo le mišice, ki nadzorujejo oko in uho; pride do visoke porabe kisika, temperatura pade. Tipična REM faza so aktivni halucinirajoči možgani, ujeti v paraliziranem telesu; po domače povedano, sanje.
Kako se opisani fazi izmenjavata?
Spalni cikel poteka z menjavanjem ne-REM in REM faze. Skozi celoten cikel se faza nerema krajša, predvsem spodaj opisani stanji 3 in 4. Vseeno pa mora biti med dvema REM fazama spanja vsaj 30 minut neremskega spanja. Ne-REM faza je sestavljena iz štirih sanj, in sicer:
Zanimivo vprašnje je tudi, ali potrebujemo sanje?
Raziskovalci so prikrajšali testirance za REM faze spanja. Po nekaj dneh posebno zoprne obravnave, pri kateri so testirance zbujali ob vsakem prehodu v REM stanje, so raziskovanci vstopali v REM fazo bolj pogosto in hitreje. Še bolj zanimivo pa je dejstvo, da so po koncu zoprnega zbujanja testiranci časovno, v razmerju s trajanjem prikrajšanja, nadoknadili izgubljena REM stanja. Poleg tega naj bi REM faza spanja imela tudi vlogo pri tvorjenju spomina in učenju, vendar so dokazi za to še nejasni.
Glavni promotorji spanja. To so tiste čudežne molekule, ki sprožijo zaspanost v nas in nam začnejo v zapirati oči in ... Kakorkoli, molekule, ki promovirajo spanje, so interleukin 1, ki je sicer del imunskega sistema, in ta zanimiv adenozin, na receptorje katerega deluje kofein, ki je antagonist (tekmuje s adenozinom in zapolni receptorje ter jih tako deaktivira) adenozinskih receptorjev, in bolj znani melatonin, ki ga sprošča edini neparni del možganov, epifiza. Epifiza je med drugim navdušila tudi nekatere filozofe. Descartes jo je določil za sedež duše.
Naj vam na hitro opišem delovanje kofeina. Adenozin "umiri" možgane, medtem ko je vpliv kofeina ravno obraten. Sproži aktivnost možganov in nas prebudi, ima pa vpliv tudi na hipofizo in izločanje epinefrina oz. adrenalina. Viva la caffeine.
Ampak kofein za nekatere ni dovolj. Imam prijatelja, ki mi je že nekajkrat ves navdušen razlagal o neki znanstvenofantastični knjigi, ki opisuje ljudi brez gena za spanje, in ljudi, ki morajo spati. Seveda so tisti brez spanca bolj uspešni. Kaj več o tej zgodbi pa ne vem, ker je nisem brala. Če pa kdo pozna to zgodbo in se poleg tega še spomni naslova knjige, se zanj priporočam.
Torej, najti moramo gen za spanje, inhibirati njegovo izračanje in nam ne bo treba več spati. Ko bi le bilo tako preprosto! "Gen za spanje" je že celo odkrit. Gre za ABCC9 gen. Naredili so genetsko in vedenjsko raziskavo. Različne ljudi so dali spat v mirno okolje in spremljali, kako dolgo so spali. Ugotovili so, da so določeni ljudje z dvema kopijama ene variante spali manj časa kot drugi z dvema kopijama druge variante gena. Torej, če želite spati manj, svetujem genetsko zdravljenje ABCC9 gena; lahko ga vodite do mutacij in si pridobite dve kopiji prave variante za nespanje. Ampak, kaj si res ne želite sanjati in uživati v nekaj več urah počitka?
To je to! Pa sladke sanje!
Z
Današnji zapis je v večini povzet po BBC News: The myth of the eight-hour sleep.
Ali ste vedeli?
Da smo ljudje pred letom 1600 imeli dva cikla spanja. Prvi je bil tako imenovani smrtni oz. trdni spanec ("dead sleep"), sledili sta mu ura ali dve bedenja in nato še drugi štiriurni interval spanja. Na to kaže več kot 500 literarnih virov, ki jih je v knjigi At Day's Close: Night in Times Past, opisal zgodovinar Roger Ekirch. V koncu 20. stoletja je psihiater Thomas Wehr raziskoval spanje, tako da je zbral skupino ljudi in jih vsak dan za 14 ur zaprl v temen prostor. Po mesecu dni so se testiranci privadili in "razvili" dva cikla spanja z vmesnim stanjem budnosti. Vseeno to ni bil povod za bolj natančno raziskovanje spanja. Ljudje se še zmeraj držimo osemurnega spanca. Šele v zadnjem času se je s spanjem začel ukvarjati zgoraj omenjeni zgodovinar Roger Ekirch.
Kaj pa so ljudje počeli v času bedenja?
Nekateri so brali, nekateri so se pogovarjali, obiskali sosede, molili, kadili ... Obstajajo dokazi, da so v 15. stoletju obstajale posebne molitve za čas med obema cikloma spanja. Poleg vseh teh, enih bolj, drugih manj družabnih aktivnostih so se zaljubljeni pari tudi ljubili. Zdravniški priročnik iz Francije v 16. stoletju je parom, ki so želeli zanositi, celo priporočal seks po prvem ciklu spanja namesto po napornem delovnem dnevu, ker naj bi bilo takrat spočetje bolj zanesljivo, ob tem pa naj bi tudi bolj uživali.
Kako pa to, da ne spimo več na ta način?
Že Ekirch je ugotovil, da je bilo v poznem 17. stoletju podatkov o dveh ciklih spanja počasi vedno manj. Začelo se je v višjih slojih urbanih družb severne Evrope in se je kasneje v 200 letih razširilo po celotni zahodni Evropi. Do leta 1920 je zamisel o dveh ciklih spanja dokončno izginila iz naše družbene zavesti. Razlogi za to naj bi bili osvetljava mest in hiš, odprtost kavaren tudi ponoči in še drugi dejavniki, ki so vodili v to, da je noč postala del aktivnega dneva, s čemer se je skrajšal čas za nočni počitek. Razloge za to spremembo in načine, kako naj bi se to zgodilo, opisuje tudi ameriški zgodovinar Craig Koslofsky v svoji novi knjigi Evening's Empire. Tam poudarja, da so bile noči v času pred 17. stoletjem nevarne. Dogajalo se je veliko kriminala, kraj, pijanosti in prostitucije. Tudi bogatim, ki so imeli denar za sveče, se ni zdelo vredno bedeti ponoči. To pa se je spremenilo v času reformacije in protireformacije. Protestanti in katoliki so ponoči opravljali skrivne posle, da jih ne bi preganjali drugi. Tako so tudi vplivni ljudje, poleg kriminalcev, začeli delovati ponoči. Tako se je to preneslo med višje sloje, ki so si lahko privoščili sveče. Kasneje, s prihodom cestne osvetljave, pa se je ta težnja prenesla tudi med nižje razrede družbe. Leta 1667 je Pariz postalo prvo mesto z cestno osvetljavo. Sprva z voskastimi svečami v steklenih lučeh, kasneje pa so v Amsterdamu razvili oljne svetilke. Do konca 17. stoletja je imelo več kot 50 evropskih mest cestno osvetljavo tudi ponoči. V Ljubljani so oljne luči zasvetile leta 1751.
Noč je postala njihov dan in ležanje v postelji zapravljanje časa. Ljudje so se začeli veliko bolj zavedati časa in ga želeli učinkovito uporabljati.
Do večjega preskoka je prišlo ponovno v času industrijske revolucije. Leta 1829 so celo pozivali starše, naj odvadijo otroke prvega in drugega spanja. Do sedaj smo se več kot očitno privadili skupnega osemurnega spanca. A strokovnjaki opozarjajo, da verjetno tudi zaradi prvotnega deljenega spanca prihaja do veliko motenj spanja. Ena izmed bolj znanih je nezmožnost vzdrževanja spanca "sleep maintenance insomnia", pri kateri prihaja do problemov z ohranjanjem spanja oz. prezgodnjim zbujanjem ponoči. Opisani sindrom se začne pojavljati v virih sočasno s spremembo spalnega cikla.
V BBC-jevem prispevku opozarjajo tudi na to, da naj bi bil bimodalni (dvonačinski) spanec bolj naraven in da je nujen za znižanje stresa. V tem času naj bi se organizem sprostil. Po drugi strani pa so ljudje, ki imajo motnje spanja v sodobnem času in se zbujajo po prvem spancu, težave z anksioznostjo. Vsekakor bi se nam obrestovalo bolj natančno raziskovanje spanja.
Kakorkoli, v BBC-jevi radijski oddaji o spanju oxfordski profesor, cirkadialni nevroznanstvenik Russel Foster v rubriki 60 sekund o ideji predstavlja idejo o tem, da naj bi srednješolci in študentje začenjali s poukom in predavanji po deseti uri, saj so takrat bolj pripravljeni za delo. Nasprotno pa naj bi profesorjem bolj ustrezale zgodnje ure. Potem se pogovor nadaljuje in prvotne trditve potrdi tudi ameriški profesor zgodovinar Craig Koslofsky, ki ob tem navede tudi primer, da naj bi si v povprečju, vsaj ameriški študentje, ki imajo na voljo različne termine predavanj, redko izbirali predavanja, ki se začnejo ob osmi oz. deveti uri. Medtem si profesorji redko izbirajo predavanja v popoldanskih urah. Opozarja pa tudi, da ne smemo preveč verjeti temu povprečju. Vse je odvisno tudi od vsakega posameznika.
Kot zanimivo dejstvo lahko še omenim, da je bil do sedaj v zgodovini najdaljši t. i. ponočnjak ("all-nighter") leta 1963 Randy Gardner (17 let), ki je brez zaužitja kofeina ali česa podobnega bedel kar 264 ur.
Predstavila sem zgodovinski pregled spalnih navad, naj vas sedaj seznanim še z bolj naravoslovnim pogledom na spanje.
Za to si sposojam vprašanje s spletne strani "How Stuff Works?" Kako deluje spanje?
Spanje delimo v dve fazi, in sicer ne-REM fazo (75 %) in REM fazo (25 %). Ne-REM faza služi počitku, temperatura organizma pade in poraba energije se zmanjša; utrip, dihanje in delovanje ledvic se upočasnijo, prebava pa pospeši. Možgani so brez dela, telo se lahko premika. Nasprotno je v REM fazi povezava med možgani in mišicami na telesu prekinjena, pride do atonije mišic, torej se telo ne more premikati, aktivne ostanejo le mišice, ki nadzorujejo oko in uho; pride do visoke porabe kisika, temperatura pade. Tipična REM faza so aktivni halucinirajoči možgani, ujeti v paraliziranem telesu; po domače povedano, sanje.
Kako se opisani fazi izmenjavata?
Spalni cikel poteka z menjavanjem ne-REM in REM faze. Skozi celoten cikel se faza nerema krajša, predvsem spodaj opisani stanji 3 in 4. Vseeno pa mora biti med dvema REM fazama spanja vsaj 30 minut neremskega spanja. Ne-REM faza je sestavljena iz štirih sanj, in sicer:
- stanje 1: tranzicijsko spanje, najšibkejše, upočasnitev alpha ritmov do theta ritmov, dremanje
- stanje 2: globlje, občasne 8-14 Hz oscilacije na EEGju (talamični ritmovnik), K kompleks, traja od 5 do 15 minut
- stanje 3: delta ritmi
- stanje 4: globoko spanje, EEG ritem < 2 Hz, traja od 20 do 40 minut
- preskok v stanje 2 in v REM fazo
Zanimivo vprašnje je tudi, ali potrebujemo sanje?
Raziskovalci so prikrajšali testirance za REM faze spanja. Po nekaj dneh posebno zoprne obravnave, pri kateri so testirance zbujali ob vsakem prehodu v REM stanje, so raziskovanci vstopali v REM fazo bolj pogosto in hitreje. Še bolj zanimivo pa je dejstvo, da so po koncu zoprnega zbujanja testiranci časovno, v razmerju s trajanjem prikrajšanja, nadoknadili izgubljena REM stanja. Poleg tega naj bi REM faza spanja imela tudi vlogo pri tvorjenju spomina in učenju, vendar so dokazi za to še nejasni.
Glavni promotorji spanja. To so tiste čudežne molekule, ki sprožijo zaspanost v nas in nam začnejo v zapirati oči in ... Kakorkoli, molekule, ki promovirajo spanje, so interleukin 1, ki je sicer del imunskega sistema, in ta zanimiv adenozin, na receptorje katerega deluje kofein, ki je antagonist (tekmuje s adenozinom in zapolni receptorje ter jih tako deaktivira) adenozinskih receptorjev, in bolj znani melatonin, ki ga sprošča edini neparni del možganov, epifiza. Epifiza je med drugim navdušila tudi nekatere filozofe. Descartes jo je določil za sedež duše.
Naj vam na hitro opišem delovanje kofeina. Adenozin "umiri" možgane, medtem ko je vpliv kofeina ravno obraten. Sproži aktivnost možganov in nas prebudi, ima pa vpliv tudi na hipofizo in izločanje epinefrina oz. adrenalina. Viva la caffeine.
Ampak kofein za nekatere ni dovolj. Imam prijatelja, ki mi je že nekajkrat ves navdušen razlagal o neki znanstvenofantastični knjigi, ki opisuje ljudi brez gena za spanje, in ljudi, ki morajo spati. Seveda so tisti brez spanca bolj uspešni. Kaj več o tej zgodbi pa ne vem, ker je nisem brala. Če pa kdo pozna to zgodbo in se poleg tega še spomni naslova knjige, se zanj priporočam.
Torej, najti moramo gen za spanje, inhibirati njegovo izračanje in nam ne bo treba več spati. Ko bi le bilo tako preprosto! "Gen za spanje" je že celo odkrit. Gre za ABCC9 gen. Naredili so genetsko in vedenjsko raziskavo. Različne ljudi so dali spat v mirno okolje in spremljali, kako dolgo so spali. Ugotovili so, da so določeni ljudje z dvema kopijama ene variante spali manj časa kot drugi z dvema kopijama druge variante gena. Torej, če želite spati manj, svetujem genetsko zdravljenje ABCC9 gena; lahko ga vodite do mutacij in si pridobite dve kopiji prave variante za nespanje. Ampak, kaj si res ne želite sanjati in uživati v nekaj več urah počitka?
To je to! Pa sladke sanje!
Z
Današnji zapis je v večini povzet po BBC News: The myth of the eight-hour sleep.
torek, 21. februar 2012
TBT: Maska
Danes je pustni torek. Danes bom maska na blogu. Izstopila bom iz svojega udobja biologije in naravoslovja in "prestopila" na drugo, humanistično, stran.
Beseda pust nam sporoča, da je čas, da pustimo meso. V nekaterih slovanskih jezikih še zmeraj uporabljajo izraz "mesopust". Beseda karneval prav tako izvira iz besede "carne(le)vale", kar v prevodu pomeni pusti meso. Pust, naj bi nas, pripravil na post do velike noči. Jaz nisem niti verna, od mesa se postim ves čas, ker ga ne jem, zato pust izkoristim za zabavo. Ne morem iz svoje naravoslovne kože in moram omenit, da nameravajo kmalu tržiti hamburgerje z umetno nagojenimi mišičnimi celicami. (From Pig to Plate)
Ampak beseda današnjega dneva ni pust ali meso, ampak maska, maškara, šema, larfa ... vse te besede so naštete v knjigi Maske slovenskih pokrajin. Beseda maska, bi naj izhajala predindoevropskih jezikov in pomeni "umazanijo, črno poslikan obraz, temno prikazen, demonski pojav". Obstajala je tudi teorija, da beseda izhaja iz arabščine, kjer najdemo besedo maskarah in pomeni šaljivec, a so jo lingvisti zavrgli. Beseda je prastara, kot tudi njen pomen. Masca je v latinščini v sedmem stoletju pomenila "čarovnico", v takem pomenu se jo najde tudi v kasnejšem srednjem veku. Masca je med drugim pomenila tudi "moro", v galskem jeziku, naj bi zdravniki tako imenovali nočne prikazni, ki zavoljo preobilne tekočine vznemirjajo duše spečih in jih težijo. Različne izpeljanke besede maska najdemo v mnogih jezikih, pomeni pa segajo od šaljivca, glumača, do more in demona. Semantično naj bi beseda maska pomenila: pentljo, mrežo (v katero so zavijali mrliča, da se ne bi več vrnil); mrliča, ki se v mrežo zavit vrača; človeka, posebno žensko - čarovnico; našemljenca, ki v mrežo ovit predstavlja duha.
Maske so bile duhovi oz. so predstavljale duhove. Večinoma duhove prednikov, zato so velikokrat na karnevalih prisotne maske starcev in dedov. Nič kaj lepa zgodba o maskah, je pa zanimiva.
Odkrila sem še zanimivo delitev različnih mask. Poznamo živalske maske ali zoomorfne, človeške ali antropomorfne, rastlinske ali fitomorfne in fantazijske maske. Tole se sliši kar biološko.
Kdaj in zakaj pa so se začeli maskirati?
Že kamenodobne skalne slikarije prikazujejo našemljene moške, ki lovijo divjad. Starodavno živalsko masko, naj bi imeli za lovsko ukano, s katero so pretentali živali. A to ni edini razlog. Našemljeni lovci so opravljali obredno opravilo. Imeli so jih za čarovnike. Takrat še ni bilo oz. niso čutili, velike razlike med živaljo in človekom, človek se je čutil telesno povezan z živaljo. Iz tovrstnih predstav izvira totemizem, zato lovske maske imenujemo totemistične maske.
Kasneje v mlajši kameni dobi, ko se družbena struktura spremeni in postanemo ljudje živinorejci ter poljedelci, se pojavi nova vrsta mask, in sicer agrarnokultne maske. Predstavljale naj bi duhove narave. V mlajši kameni dobi so se pojavile tudi manistične maske, ki so služile ohranjanju zveze s predniki, ki naj bi se ob določenih časih vračali na ta svet. Maskiranec je tudi v tem primeru utelešal duha.
Maskiranci niso govorili kot ljudje, večinoma so plesali in dajali vtis nadzemeljskih bitij. Saj naj bi bili predniki, ki lahko kaznujejo žive za prestopke in vse kar je bilo v preteklem letu narobe. Če domači to dobro prenesejo, jim maskiranci - predniki dajo blagoslov za novo leto. Z maskami so ljudje iz nižjih slojev izražali tudi kritiko in satiro bogatejših slojev.
V zgodovini je obstojalo oz. še zmeraj obstoja več priložnosti, ko se ljudje našemijo. Bolj znana časa sta sredozimski in pustni čas.
Ljudje so se šemili v času okoli zimskega solsticija. V tem obdobju, naj bi prišlo do popoldnega preporoda časa. Čas je umiral in se ponovno rojeval. Za to so poskrbeli maskiranci, ki so prihajali kot predniki med zemljane in prinašali blagoslov. Prvotna funkcija teh praznikov je bilo očiščenje, katarza. Kasneje pa so se spremenili predvsem v zabavne obrede. Obstajalo je tudi izročilo "narobe sveta", ko so si smeli sužnji za dan ali dva zamenjati vlogo z gospodarji.
To sredozimsko početje se je končalo s prihodom krščanstva, ki je želel ukiniti vse običaje maskiranja. Kristjani so imeli tovrstne običaje za poganske in so se nad njimi zgražali. Tako sedaj obstaja edini pustni čas, ki je določen za 40 dni pred veliko nočjo. Pust začenja post. Zato predpustni čas, vsako leto določa začetek velikonočnega posta. Tudi datum pusta, je določen glede na to, kdaj je Velika noč. Veliko noč pa se praznuje prvo nedeljo po pomladanski polni luni. Post traja 40 dni in se začne na prepeličjo sredo, ki sledi, današnjemu, pustnemu torku. Pravi pust pa obsega nedeljo, ponedeljek in torek pred prepelično sredo, ko pokopljemo pust. Od tu torej izraz: "Pusti meso!".
Po mestih so v času pusta začeli nastajati karnevali. Za katere je značilna razposajensot ljudstva, norčavost in sproščenost. Omeniti je potrebno, da sje karnevale prirejalo plemstvo in meščanstvo. Ljudstvo je bilo le občinstvo.
Pust je torej zelo raznolik pojav - je poganski praznik, s katerim častijo duhove, ki so lahko živali, predniki ali pa narava. Kasneje, v času krščanstva pa je postal, bolj znan kot sproščeno, zabavno obdobje pred postom.
Da zaključim z maskami in maškarami. Maska predstavlja zakrit oz. spremenjen obraz. Maškara pa celotno preobleko, od glave do pet.
Ko sem bila mlajša, sem se vsako leto "namaškarala", bila sem: kloven, Pika Nogavička, dvorni norček, roža, hudiček, princesa, pirat, Bart Simpson ... hm, kaj več se pa ne spomnim.
Ne vem, če poznate zgodbo o drugačnem barvnemu slončku Elmerju, ki se je odločil, da si želi postati pravi sivi slon. Zato gre ponoči na pot in se obarva z jagodami slonje barve, se v njih povalja in se sivo obarvan vrne nazaj k ostalim slonom. Ker ga ne opazijo, opozori nase z glasnim: "Buuuu!" Takrat začne deževati. Dež odstrani Elmerjevo novo sivo barvo in spet postane barvno-kockast slon. Slonom je bila Elmerjeva potegavščina tako všeč, da sedaj praznujejo Elmerjev dan, ko se vsi našemijo v različne barve, Elmer pa je na ta dan pravi sivi slon.
Elmerjevo zgodbo sem opisala, ker želim, da si pusta na mojem blogu ne zapomnite kot praznika duhov in magije, ampak kot zabavnega praznika, katerega glavni razlog za praznovanje je zabava. Sloni se na Elmerjev dan zelo zabavajo. Mi pa se lahko s kom malo pošalimo, za en dan se lahko predstavljamo, da smo nekaj drugega, kot v resnici smo in se imamo fajn.
To je to!
Z
Beseda pust nam sporoča, da je čas, da pustimo meso. V nekaterih slovanskih jezikih še zmeraj uporabljajo izraz "mesopust". Beseda karneval prav tako izvira iz besede "carne(le)vale", kar v prevodu pomeni pusti meso. Pust, naj bi nas, pripravil na post do velike noči. Jaz nisem niti verna, od mesa se postim ves čas, ker ga ne jem, zato pust izkoristim za zabavo. Ne morem iz svoje naravoslovne kože in moram omenit, da nameravajo kmalu tržiti hamburgerje z umetno nagojenimi mišičnimi celicami. (From Pig to Plate)
Ampak beseda današnjega dneva ni pust ali meso, ampak maska, maškara, šema, larfa ... vse te besede so naštete v knjigi Maske slovenskih pokrajin. Beseda maska, bi naj izhajala predindoevropskih jezikov in pomeni "umazanijo, črno poslikan obraz, temno prikazen, demonski pojav". Obstajala je tudi teorija, da beseda izhaja iz arabščine, kjer najdemo besedo maskarah in pomeni šaljivec, a so jo lingvisti zavrgli. Beseda je prastara, kot tudi njen pomen. Masca je v latinščini v sedmem stoletju pomenila "čarovnico", v takem pomenu se jo najde tudi v kasnejšem srednjem veku. Masca je med drugim pomenila tudi "moro", v galskem jeziku, naj bi zdravniki tako imenovali nočne prikazni, ki zavoljo preobilne tekočine vznemirjajo duše spečih in jih težijo. Različne izpeljanke besede maska najdemo v mnogih jezikih, pomeni pa segajo od šaljivca, glumača, do more in demona. Semantično naj bi beseda maska pomenila: pentljo, mrežo (v katero so zavijali mrliča, da se ne bi več vrnil); mrliča, ki se v mrežo zavit vrača; človeka, posebno žensko - čarovnico; našemljenca, ki v mrežo ovit predstavlja duha.
Maske so bile duhovi oz. so predstavljale duhove. Večinoma duhove prednikov, zato so velikokrat na karnevalih prisotne maske starcev in dedov. Nič kaj lepa zgodba o maskah, je pa zanimiva.
Odkrila sem še zanimivo delitev različnih mask. Poznamo živalske maske ali zoomorfne, človeške ali antropomorfne, rastlinske ali fitomorfne in fantazijske maske. Tole se sliši kar biološko.
Kdaj in zakaj pa so se začeli maskirati?
Že kamenodobne skalne slikarije prikazujejo našemljene moške, ki lovijo divjad. Starodavno živalsko masko, naj bi imeli za lovsko ukano, s katero so pretentali živali. A to ni edini razlog. Našemljeni lovci so opravljali obredno opravilo. Imeli so jih za čarovnike. Takrat še ni bilo oz. niso čutili, velike razlike med živaljo in človekom, človek se je čutil telesno povezan z živaljo. Iz tovrstnih predstav izvira totemizem, zato lovske maske imenujemo totemistične maske.
Kasneje v mlajši kameni dobi, ko se družbena struktura spremeni in postanemo ljudje živinorejci ter poljedelci, se pojavi nova vrsta mask, in sicer agrarnokultne maske. Predstavljale naj bi duhove narave. V mlajši kameni dobi so se pojavile tudi manistične maske, ki so služile ohranjanju zveze s predniki, ki naj bi se ob določenih časih vračali na ta svet. Maskiranec je tudi v tem primeru utelešal duha.
Maskiranci niso govorili kot ljudje, večinoma so plesali in dajali vtis nadzemeljskih bitij. Saj naj bi bili predniki, ki lahko kaznujejo žive za prestopke in vse kar je bilo v preteklem letu narobe. Če domači to dobro prenesejo, jim maskiranci - predniki dajo blagoslov za novo leto. Z maskami so ljudje iz nižjih slojev izražali tudi kritiko in satiro bogatejših slojev.
V zgodovini je obstojalo oz. še zmeraj obstoja več priložnosti, ko se ljudje našemijo. Bolj znana časa sta sredozimski in pustni čas.
Ljudje so se šemili v času okoli zimskega solsticija. V tem obdobju, naj bi prišlo do popoldnega preporoda časa. Čas je umiral in se ponovno rojeval. Za to so poskrbeli maskiranci, ki so prihajali kot predniki med zemljane in prinašali blagoslov. Prvotna funkcija teh praznikov je bilo očiščenje, katarza. Kasneje pa so se spremenili predvsem v zabavne obrede. Obstajalo je tudi izročilo "narobe sveta", ko so si smeli sužnji za dan ali dva zamenjati vlogo z gospodarji.
To sredozimsko početje se je končalo s prihodom krščanstva, ki je želel ukiniti vse običaje maskiranja. Kristjani so imeli tovrstne običaje za poganske in so se nad njimi zgražali. Tako sedaj obstaja edini pustni čas, ki je določen za 40 dni pred veliko nočjo. Pust začenja post. Zato predpustni čas, vsako leto določa začetek velikonočnega posta. Tudi datum pusta, je določen glede na to, kdaj je Velika noč. Veliko noč pa se praznuje prvo nedeljo po pomladanski polni luni. Post traja 40 dni in se začne na prepeličjo sredo, ki sledi, današnjemu, pustnemu torku. Pravi pust pa obsega nedeljo, ponedeljek in torek pred prepelično sredo, ko pokopljemo pust. Od tu torej izraz: "Pusti meso!".
Po mestih so v času pusta začeli nastajati karnevali. Za katere je značilna razposajensot ljudstva, norčavost in sproščenost. Omeniti je potrebno, da sje karnevale prirejalo plemstvo in meščanstvo. Ljudstvo je bilo le občinstvo.
Pust je torej zelo raznolik pojav - je poganski praznik, s katerim častijo duhove, ki so lahko živali, predniki ali pa narava. Kasneje, v času krščanstva pa je postal, bolj znan kot sproščeno, zabavno obdobje pred postom.
Da zaključim z maskami in maškarami. Maska predstavlja zakrit oz. spremenjen obraz. Maškara pa celotno preobleko, od glave do pet.
Ko sem bila mlajša, sem se vsako leto "namaškarala", bila sem: kloven, Pika Nogavička, dvorni norček, roža, hudiček, princesa, pirat, Bart Simpson ... hm, kaj več se pa ne spomnim.
Ne vem, če poznate zgodbo o drugačnem barvnemu slončku Elmerju, ki se je odločil, da si želi postati pravi sivi slon. Zato gre ponoči na pot in se obarva z jagodami slonje barve, se v njih povalja in se sivo obarvan vrne nazaj k ostalim slonom. Ker ga ne opazijo, opozori nase z glasnim: "Buuuu!" Takrat začne deževati. Dež odstrani Elmerjevo novo sivo barvo in spet postane barvno-kockast slon. Slonom je bila Elmerjeva potegavščina tako všeč, da sedaj praznujejo Elmerjev dan, ko se vsi našemijo v različne barve, Elmer pa je na ta dan pravi sivi slon.
Elmerjevo zgodbo sem opisala, ker želim, da si pusta na mojem blogu ne zapomnite kot praznika duhov in magije, ampak kot zabavnega praznika, katerega glavni razlog za praznovanje je zabava. Sloni se na Elmerjev dan zelo zabavajo. Mi pa se lahko s kom malo pošalimo, za en dan se lahko predstavljamo, da smo nekaj drugega, kot v resnici smo in se imamo fajn.
To je to!
Z
torek, 14. februar 2012
TBT: Ljubezen
Ne vem, kako začeti pisati blog o ljubezni. Še posebaj težko je, če ga piše nekdo, ki še ni bil prav zares zaljubljen, ljubljen in ni ljubil. Pravzaprav tale zapis ne potrebuje začetka, ker ne bo običajen blogerski zapis, ampak zgolj le zbirka "zaljubljenih" povezav.
Pri Scientific Americanu so se odločili, da nam danes postrežejo z nekaj zapisi o ljubezni.
Razkrili so, kako odkriti skrivnosti dolgotrajne ljubezeni, kaj so in čemu služijo feromoni in kakšni so zaljubljeni možgani, pa še kaj se najde, če malo poklikate po strani. Tudi video o možganih in ljubezni se najde. Skoraj sem pozabila na meni najljubši zapis oz. zbirko monogamnih živalskih vrst.
Včeraj sem na twitterju naletela tudi na tole posrečeno čestitko za valentinovo. Če ste si pogledali video iz SciAm-a, ste morda našli napako* v čestitki?
Pred časom sem naletela na pismo Johna Steinbecka prijatelju o zaljubljanju: ”And don't worry about losing. If it is right, it happens - The main thing is not to hurry. Nothing good gets away.”
Predzadnja stvar, ki jo danes želim deliti z vami, je navodilo: kopirajte in prilepite v google ali pogooglajte tole:
sqrt(cos(x))*cos(300x)+sqrt(abs(x))-0.7)*(4-x*x)^0.01, sqrt(6-x^2), -sqrt(6-x^2) from -4.5 to 4.5
Zadnja pa je link na D&A blog, kjer je zbranih nekaj simpatično-smešnih fotografij, slikic česar koli že. Še povezava na PhD Comicse; če jih še ne spremljate, je zadnji čas, da jih začnete. Danes so pisali tudi o ljubezni.
Kljub temu, da nisem zaljubljena, ne sovražim valentinovega. Prav všeč mi je, ko vidim po mestu fante, ki z rožicami, v premraženih rokah, čakajo na dekleta; ko so restavracije polne zaljubljenih parov. Zakaj pa ne? Še lepši bi bil svet, če bi take reči videli vsak dan.
Ne razumem čisto, zakaj potrebujemo dan zaljubljencev, saj verjetno, ko te zadene, te pač zadene za dalj časa. Ne verjamem, da vse zadene ravno na 14. februarja. Če pa je tako, je to svojevrsten fenomen, vreden raziskovanja.
Kaj pa jaz vem o ljubezni ...
To je to!
Z
*Na čestitki piše, da se raven serotonina dvigne. V resnici pade. Saj veste, ljubezen je obsesija.
Pri Scientific Americanu so se odločili, da nam danes postrežejo z nekaj zapisi o ljubezni.
Razkrili so, kako odkriti skrivnosti dolgotrajne ljubezeni, kaj so in čemu služijo feromoni in kakšni so zaljubljeni možgani, pa še kaj se najde, če malo poklikate po strani. Tudi video o možganih in ljubezni se najde. Skoraj sem pozabila na meni najljubši zapis oz. zbirko monogamnih živalskih vrst.
Včeraj sem na twitterju naletela tudi na tole posrečeno čestitko za valentinovo. Če ste si pogledali video iz SciAm-a, ste morda našli napako* v čestitki?
Pred časom sem naletela na pismo Johna Steinbecka prijatelju o zaljubljanju: ”And don't worry about losing. If it is right, it happens - The main thing is not to hurry. Nothing good gets away.”
Predzadnja stvar, ki jo danes želim deliti z vami, je navodilo: kopirajte in prilepite v google ali pogooglajte tole:
sqrt(cos(x))*cos(300x)+sqrt(abs(x))-0.7)*(4-x*x)^0.01, sqrt(6-x^2), -sqrt(6-x^2) from -4.5 to 4.5
Zadnja pa je link na D&A blog, kjer je zbranih nekaj simpatično-smešnih fotografij, slikic česar koli že. Še povezava na PhD Comicse; če jih še ne spremljate, je zadnji čas, da jih začnete. Danes so pisali tudi o ljubezni.
Kljub temu, da nisem zaljubljena, ne sovražim valentinovega. Prav všeč mi je, ko vidim po mestu fante, ki z rožicami, v premraženih rokah, čakajo na dekleta; ko so restavracije polne zaljubljenih parov. Zakaj pa ne? Še lepši bi bil svet, če bi take reči videli vsak dan.
Ne razumem čisto, zakaj potrebujemo dan zaljubljencev, saj verjetno, ko te zadene, te pač zadene za dalj časa. Ne verjamem, da vse zadene ravno na 14. februarja. Če pa je tako, je to svojevrsten fenomen, vreden raziskovanja.
Kaj pa jaz vem o ljubezni ...
To je to!
Z
*Na čestitki piše, da se raven serotonina dvigne. V resnici pade. Saj veste, ljubezen je obsesija.
torek, 7. februar 2012
TBT: Oko
V knjigi, iz katere se učim nevroznanost, je celotno poglavje namenjeno očesu. Ravno danes sem se učila o njem. Kot že kar nekajkrat, me je oko ponovno očaralo.
Da ne bom dolgočasna in naštevala vseh struktur in delov očesa, si jih, v kolikor vas zanima, lahko pogledate na Wikipediji. Vseeno pa moram povedati, kako svetloba potuje preko očesa. Torej dolga zgodba kratko; najprej se zadane ob roženico in preči sprednji očesni prekat, skozi zenico, čez lečo ter pride do zadnjišnjega očesnega prekata in na koncu končno do ene izmed kul zadev v očesu, mrežnice ali retine.
Neumesno umesni fun fact iz knjige za nevroznanost: "The retina is actually part of the brain. (Think about that next time you look deeply into someone's eyes.)"
Retina je torej derivat ektoderma, iz katerega nastanejo tudi možgani in koža.
Na mrežnici se svetloba najprej zaleti v plast živčnih vlaken, naslednja je plast ganglijskih celic, sledi notranja pleksiformna plast in notranja jedrna plast, za njo je zunanja pleksiformna plast, sledi notranja jedrna plast in na koncu končno pride do plasti s zunanjimi segmenti fotoreceptornih celic, na koncu je še pigmentiran epitelij. Je, že res da velikokrat govorimo, koliko svetlobnih let je kaj oddaljeno. Tudi kaj vse mora svetloba prepotovati v našem očesu, da pride do receptorskih celic, je kar navdušujoče. Da mi boste verjeli, da gre svetloba res preko vseh teh plasti, si lahko pogledate tole sliko.
Celice retine, so torej tiste, ki pretvorijo svetlobno energijo v aktivnost živčevja in v elektro-kemični signal, ki potem potuje v možgane. Najprej foton svetlobe zadane fotopigment, ki se nahaja v membrani fotoreceptorne celice. To vpliva na G-proteine, ki sprožijo signalno transdukcijo. V primeru fotoreceptorne celice, pride do zmanjšanja števila sekundarnih sporočevalcev in zmanjšanja prevodnosti za Na-ionov, kar povzroči hiperpolarizacijo celic. Ponavadi, v organizmu prihaja do depolarizacije celic (na kratko: Na ioni vdrejo v celico, naboj na membrani se spremeni, notri postane bolj pozitivna in na zunaj negativna, potem pa ioni K in Na/K črpalka reši vse in se membrana vrne v prvotno stanje, ki je v primeru nevronov približno - 65 mV). Svetloba pa v fotoreceptornih celicah sproži hiperpolarizacijo celic, kar pomeni, da so celice v normalnem stanju depolarizirane. V temi so torej depolarizirane, pripravljene na to da pridejo na svetlobo. Na svetlobi so hiperpolarizirane, kar je pravzaprav kar dobro, da ne sproščajo ves čas nevrotransmiterjev do bipolarnih celic po nepotrebnem. Ko pa pride mimo senca ali pa nam za trenutek nekdo ugasne luč, pride do depolarizacije in s tem sproščanja nevrotransmiterjev. Narava je varčna. Kar je meni in meni podobnim fanatikom super zanimivo, vam pa verjetno ne. Zato je čas da zaključim s tem in se preselim do celic, ki sledijo.
Pozabila sem omenit, da obstajata dva tipa fotoreceptornih celic in sicer paličice, za zaznavanje svetlega in temnega in čepki, z različnimi iodopsini za zaznavanje barv.
V paličicah se skriva slavni fotopigment rodopsin, ki je sestavljen iz opsina in retinala. Ker retinal nastane iz vitamina A, ki ga v telo dobimo iz rastlin, ki vsebujejo karotene in je ena izmed teh rastlin korenje, sedaj končno vem, zakaj mi je babi, ko sem bila mlajša, vedno ponujala korenje nekako takole: "Zarja, boš korenje? Je dobro za tvoj vid, boš videla kot sokol." Sicer ne vem ali je res dobro ali ne. Verjetno, če jemo približno zdravo, dobimo tudi iz ostale zelenjave dovolj karotenov. Sicer pa tudi, če pomaga, nam pomaga le za vid v temi. Ker paličice, v katerih je rodopsin, sodelujejo le pri zaznavanju svetlega nasproti temnemu in nam tako omogočijo, da vsaj približno vidimo v temi.
Poznam pa še zanimiv znak, ki ga povzroča hrana bogata s karoteni, pri otrocih. To je karotenoza. Pri kateri postanejo otroci namesto rdeče lični, oranžno lični.
Kakorkoli, celice ki sledijo fotoreceptornim celicam so bipolarne celice. Vsaka fotoreceptorna celica je povezana z bipolarko in horizontalnimi celicami. Bipolarne celice prenesejo signal do ganglijskih celic, kjer nastane akcijski potencial, sledi prenes informacij do možganov. Horizonltalne celice pa prenašajo informacije lateralno in tako lahko vplivjo na aktivnost sosednjih bipolarnih celic in fotoreceptorjev. Ta sistem služi ustvarjanju receptivnih polj. Ustvarja se kompleksen vzorec, organizacije receptivnih polj, ki vodi v živčni odziv, ki predstavlja kontrast med svetlimi in temnimi robovi. Bipolarke potem ekscitirajo (stimulirajo) ali inhibirajo ganglijske celice, ki ustvarjajo akcijske potenciale in informacije prenašajo do možgan.
Tudi ganglijske celice so zelo različne imamo P-tip, M-tip in neM-neP ganglijske celice ...
Zdej vas pa verjetno že dolgočasim. Vse to sem napisala, zato da vam sedaj predstavim še super računalniško igro, ki so si jo zamislili znanstveniki. S igranjem katere lahko prav vsak pomaga pri razpletanju vseh teh povezav vseh teh celic v mrežnici. Igro Eyewire sem odkrila, danes na spletni strani Scientific Americana. Jaz se še nisem prijavila, je pač izpitno obdobje. So pa "znanstvene igre" v zadnjem času pravi hit. Začelo se je s igro Foldit, kjer gre za sestavljanje struktur proteinov. Tudi na Scischowu na Youtubu, so že opisali Foldit. Mogoče kmalu dobimo še epizodo o Eyewire-ju.
Do takrat pa naužijte svoje oči, s čim lepšimi rečmi!
To je to!
Z
Da ne bom dolgočasna in naštevala vseh struktur in delov očesa, si jih, v kolikor vas zanima, lahko pogledate na Wikipediji. Vseeno pa moram povedati, kako svetloba potuje preko očesa. Torej dolga zgodba kratko; najprej se zadane ob roženico in preči sprednji očesni prekat, skozi zenico, čez lečo ter pride do zadnjišnjega očesnega prekata in na koncu končno do ene izmed kul zadev v očesu, mrežnice ali retine.
Neumesno umesni fun fact iz knjige za nevroznanost: "The retina is actually part of the brain. (Think about that next time you look deeply into someone's eyes.)"
Retina je torej derivat ektoderma, iz katerega nastanejo tudi možgani in koža.
Na mrežnici se svetloba najprej zaleti v plast živčnih vlaken, naslednja je plast ganglijskih celic, sledi notranja pleksiformna plast in notranja jedrna plast, za njo je zunanja pleksiformna plast, sledi notranja jedrna plast in na koncu končno pride do plasti s zunanjimi segmenti fotoreceptornih celic, na koncu je še pigmentiran epitelij. Je, že res da velikokrat govorimo, koliko svetlobnih let je kaj oddaljeno. Tudi kaj vse mora svetloba prepotovati v našem očesu, da pride do receptorskih celic, je kar navdušujoče. Da mi boste verjeli, da gre svetloba res preko vseh teh plasti, si lahko pogledate tole sliko.
Celice retine, so torej tiste, ki pretvorijo svetlobno energijo v aktivnost živčevja in v elektro-kemični signal, ki potem potuje v možgane. Najprej foton svetlobe zadane fotopigment, ki se nahaja v membrani fotoreceptorne celice. To vpliva na G-proteine, ki sprožijo signalno transdukcijo. V primeru fotoreceptorne celice, pride do zmanjšanja števila sekundarnih sporočevalcev in zmanjšanja prevodnosti za Na-ionov, kar povzroči hiperpolarizacijo celic. Ponavadi, v organizmu prihaja do depolarizacije celic (na kratko: Na ioni vdrejo v celico, naboj na membrani se spremeni, notri postane bolj pozitivna in na zunaj negativna, potem pa ioni K in Na/K črpalka reši vse in se membrana vrne v prvotno stanje, ki je v primeru nevronov približno - 65 mV). Svetloba pa v fotoreceptornih celicah sproži hiperpolarizacijo celic, kar pomeni, da so celice v normalnem stanju depolarizirane. V temi so torej depolarizirane, pripravljene na to da pridejo na svetlobo. Na svetlobi so hiperpolarizirane, kar je pravzaprav kar dobro, da ne sproščajo ves čas nevrotransmiterjev do bipolarnih celic po nepotrebnem. Ko pa pride mimo senca ali pa nam za trenutek nekdo ugasne luč, pride do depolarizacije in s tem sproščanja nevrotransmiterjev. Narava je varčna. Kar je meni in meni podobnim fanatikom super zanimivo, vam pa verjetno ne. Zato je čas da zaključim s tem in se preselim do celic, ki sledijo.
Pozabila sem omenit, da obstajata dva tipa fotoreceptornih celic in sicer paličice, za zaznavanje svetlega in temnega in čepki, z različnimi iodopsini za zaznavanje barv.
V paličicah se skriva slavni fotopigment rodopsin, ki je sestavljen iz opsina in retinala. Ker retinal nastane iz vitamina A, ki ga v telo dobimo iz rastlin, ki vsebujejo karotene in je ena izmed teh rastlin korenje, sedaj končno vem, zakaj mi je babi, ko sem bila mlajša, vedno ponujala korenje nekako takole: "Zarja, boš korenje? Je dobro za tvoj vid, boš videla kot sokol." Sicer ne vem ali je res dobro ali ne. Verjetno, če jemo približno zdravo, dobimo tudi iz ostale zelenjave dovolj karotenov. Sicer pa tudi, če pomaga, nam pomaga le za vid v temi. Ker paličice, v katerih je rodopsin, sodelujejo le pri zaznavanju svetlega nasproti temnemu in nam tako omogočijo, da vsaj približno vidimo v temi.
Poznam pa še zanimiv znak, ki ga povzroča hrana bogata s karoteni, pri otrocih. To je karotenoza. Pri kateri postanejo otroci namesto rdeče lični, oranžno lični.
Kakorkoli, celice ki sledijo fotoreceptornim celicam so bipolarne celice. Vsaka fotoreceptorna celica je povezana z bipolarko in horizontalnimi celicami. Bipolarne celice prenesejo signal do ganglijskih celic, kjer nastane akcijski potencial, sledi prenes informacij do možganov. Horizonltalne celice pa prenašajo informacije lateralno in tako lahko vplivjo na aktivnost sosednjih bipolarnih celic in fotoreceptorjev. Ta sistem služi ustvarjanju receptivnih polj. Ustvarja se kompleksen vzorec, organizacije receptivnih polj, ki vodi v živčni odziv, ki predstavlja kontrast med svetlimi in temnimi robovi. Bipolarke potem ekscitirajo (stimulirajo) ali inhibirajo ganglijske celice, ki ustvarjajo akcijske potenciale in informacije prenašajo do možgan.
Tudi ganglijske celice so zelo različne imamo P-tip, M-tip in neM-neP ganglijske celice ...
Zdej vas pa verjetno že dolgočasim. Vse to sem napisala, zato da vam sedaj predstavim še super računalniško igro, ki so si jo zamislili znanstveniki. S igranjem katere lahko prav vsak pomaga pri razpletanju vseh teh povezav vseh teh celic v mrežnici. Igro Eyewire sem odkrila, danes na spletni strani Scientific Americana. Jaz se še nisem prijavila, je pač izpitno obdobje. So pa "znanstvene igre" v zadnjem času pravi hit. Začelo se je s igro Foldit, kjer gre za sestavljanje struktur proteinov. Tudi na Scischowu na Youtubu, so že opisali Foldit. Mogoče kmalu dobimo še epizodo o Eyewire-ju.
Do takrat pa naužijte svoje oči, s čim lepšimi rečmi!
To je to!
Z
torek, 31. januar 2012
TBT: Tardigrad
Tardigradi so zakon! Skoraj bolj zakon kot mehkužci. Tako zakon so, da je zadnjič Hank Green, eden izmed You Tube vloggerjev, opisal v epizodi SciShowa.
Tardigradi so, če citiram zapis iz Malega leksikona zoologije:
Moram priznati, da se mi, ko sem prebrala opis v Malem leksikonu zoologije, niso zdeli tako zakon. Naj raje omenim nekaj podatkov, ki jih najdemo na spletu. Na hitro jih lahko opišemo kot mikroskopske živali, ki potrebujejo vodo, da lahko živijo, jedo, rastejo in se razmnožujejo. Tako kot še vse druge prav nič posebne živalske vrste. Poleg vsega tega so tardigradi ekstremofili, kar pomeni, da lahko preživijo v ekstremnih razmerah. Kdo bi si mislil? Kakšne pa so te ekstremne razmere? Razen vesolja, preživijo na temperaturi, ki je zelo blizu absolutne ničle, in sicer nekaj minut pri temperaturi -272 ℃, nekaj dni pa pri -200 ℃. Ob tem si pa mislijo, just chillin'! Tudi vročina jim ni tuja, tja do 151 ℃ nekaj minut pa so še mirni. Torej dobro prenašajo pritisk, kar je jasno, glede na njihovo vesoljsko odisejado. Pri opisu sem omenila, da za življenje nujno potrebujejo vodo, kar pa ni čisto res, lahko do 10 let preživijo tudi brez vode (preživeli naj bi tudi do 120 let brez vode; zanima me, kako so to preverili).
Kako jim vse to uspe?
Sposobni so posebnih neaktivnih presnovnih (metabolnih) stanj ali kriptobioz, ki jim omogočajo, da so si prislužili naziv supermenov in superwomen živalskega sveta.
Vse, kar sem do sedaj omenila, po navadi slišimo, ko govorimo o tardigradih. Omenila bi še, da so tako majhni (v povprečju od 0,3 do 0,5 mm; najdejo se tudi večji, ki zrastejo do 1,2 mm), da nimajo zaprtega krvožilnega sistema. Po njih se pretaka hemolimfa in so brez dihal, izmenjava plinov poteka po celotni površini telesa. Pokriti so s kutikulo. Imajo štiri pare štrcljastih okončin, ki se zaključijo s kaveljčki in so zelo srčkani; ravno zato jim rečemo tudi medvedki. Imajo pa živčni sistem, ki je nujno potreben za vse živali, ki se premikajo okoli po svetu, da lahko začutijo svojo okolico. Živčni sistem sestavljata dve centralni hrbtni struni, ki tvorita lestvičasto živčevje; po dolžini telesa štirikrat združeni v ganglije. V sprednjem delu telesa, pod požiralnikom (subesofagalnem območju), imajo največji ganglij, iz katerega v predel glave segajo živci, ki oživčujejo papile in ocele (preprosto oko, ki je iz kutikularne leče, pod katero so prosojne epitelne celice, povezane s svetlobno občutljivimi živčnimi celicami).
Tardigradi vidijo in vohajo, okušajo svoje okolje. Poleg tega preživijo v vesolju, 10 in več let brez vode, če jih pustimo na mrazu ali na vročini, jim ni hudega ... Ja to bi mi morali podariti za rojstni dan, namesto rož, ki pri meni prehitro umrejo.
To je to, zakon so!
Z
Tihotapke (Tardigrada) - skupina drobnih nožičnikov, ki živijo v mahu, trhlem lesu in listni stelji. Imajo štiri pare štrcljastih okončin, ki se končujejo s kremplji. Notranja telesna zgradba je enostavna.
V slovenščini slišijo na ime tihotapke. Ja, saj so tako kul, da so se pretihotapile v vesolje in, kakor je opisano v videu, tam preživeli/e 10 dni, podvrženi/e vesoljskemu vakuumu. Če ne verjamete, poglejte izvirni članek, ki opisuje raziskavo.Moram priznati, da se mi, ko sem prebrala opis v Malem leksikonu zoologije, niso zdeli tako zakon. Naj raje omenim nekaj podatkov, ki jih najdemo na spletu. Na hitro jih lahko opišemo kot mikroskopske živali, ki potrebujejo vodo, da lahko živijo, jedo, rastejo in se razmnožujejo. Tako kot še vse druge prav nič posebne živalske vrste. Poleg vsega tega so tardigradi ekstremofili, kar pomeni, da lahko preživijo v ekstremnih razmerah. Kdo bi si mislil? Kakšne pa so te ekstremne razmere? Razen vesolja, preživijo na temperaturi, ki je zelo blizu absolutne ničle, in sicer nekaj minut pri temperaturi -272 ℃, nekaj dni pa pri -200 ℃. Ob tem si pa mislijo, just chillin'! Tudi vročina jim ni tuja, tja do 151 ℃ nekaj minut pa so še mirni. Torej dobro prenašajo pritisk, kar je jasno, glede na njihovo vesoljsko odisejado. Pri opisu sem omenila, da za življenje nujno potrebujejo vodo, kar pa ni čisto res, lahko do 10 let preživijo tudi brez vode (preživeli naj bi tudi do 120 let brez vode; zanima me, kako so to preverili).
Kako jim vse to uspe?
Sposobni so posebnih neaktivnih presnovnih (metabolnih) stanj ali kriptobioz, ki jim omogočajo, da so si prislužili naziv supermenov in superwomen živalskega sveta.
Vse, kar sem do sedaj omenila, po navadi slišimo, ko govorimo o tardigradih. Omenila bi še, da so tako majhni (v povprečju od 0,3 do 0,5 mm; najdejo se tudi večji, ki zrastejo do 1,2 mm), da nimajo zaprtega krvožilnega sistema. Po njih se pretaka hemolimfa in so brez dihal, izmenjava plinov poteka po celotni površini telesa. Pokriti so s kutikulo. Imajo štiri pare štrcljastih okončin, ki se zaključijo s kaveljčki in so zelo srčkani; ravno zato jim rečemo tudi medvedki. Imajo pa živčni sistem, ki je nujno potreben za vse živali, ki se premikajo okoli po svetu, da lahko začutijo svojo okolico. Živčni sistem sestavljata dve centralni hrbtni struni, ki tvorita lestvičasto živčevje; po dolžini telesa štirikrat združeni v ganglije. V sprednjem delu telesa, pod požiralnikom (subesofagalnem območju), imajo največji ganglij, iz katerega v predel glave segajo živci, ki oživčujejo papile in ocele (preprosto oko, ki je iz kutikularne leče, pod katero so prosojne epitelne celice, povezane s svetlobno občutljivimi živčnimi celicami).
Tardigradi vidijo in vohajo, okušajo svoje okolje. Poleg tega preživijo v vesolju, 10 in več let brez vode, če jih pustimo na mrazu ali na vročini, jim ni hudega ... Ja to bi mi morali podariti za rojstni dan, namesto rož, ki pri meni prehitro umrejo.
To je to, zakon so!
Z
torek, 24. januar 2012
TBT: Kognitivna
Jutri imam izpit, ampak beseda dneva ni izpit. Bo mogoče drug teden, ko imam spet v sredo izpit. Jutri pišem izpit pri predmetu Uvod v kognitivno znanost.
Zadnje čase me veliko ljudi sprašuje, kaj študiram, sedaj na drugi stopnji, ko sem z biologijo zaključila. Odgovorim jim, da sem na Kognitivni znanosti. Temu sledijo začudeni pogledi in aaaa, ahaaaa ... ko sem pri volji, prijazno vprašam, če moj sogovorec/ka ve, kaj to je. Nemalokrat dobim odgovor:"Pa to je uno, aaa ma uno sj veš, joj ja uno"... Ja, res je, jaz vem kaj študiram, mojim sogovorci/ke se ne sanja. Kar je velika škoda za njih, ker je to, zelo verjetno, eno izmed bolj zanimivnih študijskih programov, ki si jih lahko izbereš. Se opravičujem za pristranskost, samo če na knjigi, iz katere se učim, piše v podnaslovu "The Introduction to the Science of the Mind" ali študij duševnosti (v slovenščini ni primernega prevoda za besedo mind, tako da ponavadi to postane duša ali um, zaradi česar verjetno dobim vse tiste čudne poglede), si lahko privoščim malo hvaljenja.
Kakorkoli, današnja beseda dneva je prvi pridevnik na TBTju in sicer kognitivna. O besedi znanost me sogovorci/ke ponavadi ne sprašujejo, čeprav se mi zdi, da bi bila kdaj taka debata prav primerna. Težava se pojavi v besedi kognitivna.
Priznam, da se ne spomnim, kdaj sem se seznanila s to besedo in kje sem jo spoznala. Verjento na internetu, tako ali tako jo zadnje čase povsod videvam. Izhaja iz latinščine, pomeni pridobiti znanje, vedenje o nečem. Kognicija preučuje kognitivna duševna stanja. S tem vam nisem dosti povedala. Torej študij, ki preučuje dušo ali "mind".
Kognitivna znanost je interdisciplinarno področje, ki združuje filozofijo, psihologijo, jezikoslovje, umetno inteligenco, antropologijo in meni najljubšo nevroznanost. Še kaj bi se našlo, v zadnjem času se širi v vse smeri. Splošna opredelitev kognitivne znanosti je, da je to znanost o duševnih procesih. V ožjem smislu to pomeni, da se ukvarja s kognitivni procesi kot so: zaznavanje, pomnjenje, učenje, reševanje problemov, odločanje, jezik ... Sedaj spadajo zraven še čustva, ki igrajo pomembno vlogo pri vseh teh procesih in zavest, ki nam "omogoči", da lahko sploh ločimo te procese in se jih zavedamo.
Pa naj kdo reče, da to ni zanimivo?!?
Tudi študentje kognitivne znanosti, dobimo vpogled v skoraj vse zgoraj naštete vede in se z njimi seznanimo. Kaseneje se bomo usmerili verjetno v eno ali dve področji. Vendar upam, da nam bo tudi kasneje uspelo zadržati ta širok pogled in pregled nad vsem in se ne bomo zaprli v svoj mehurček, daleč stran od vseh ostalih.
Če vas zanima, kaj več o tem, klik na spletno stran mojega študija in si razširite obzorja. Jaz moram, žal, za knjige.
To je to!
Z
Zadnje čase me veliko ljudi sprašuje, kaj študiram, sedaj na drugi stopnji, ko sem z biologijo zaključila. Odgovorim jim, da sem na Kognitivni znanosti. Temu sledijo začudeni pogledi in aaaa, ahaaaa ... ko sem pri volji, prijazno vprašam, če moj sogovorec/ka ve, kaj to je. Nemalokrat dobim odgovor:"Pa to je uno, aaa ma uno sj veš, joj ja uno"... Ja, res je, jaz vem kaj študiram, mojim sogovorci/ke se ne sanja. Kar je velika škoda za njih, ker je to, zelo verjetno, eno izmed bolj zanimivnih študijskih programov, ki si jih lahko izbereš. Se opravičujem za pristranskost, samo če na knjigi, iz katere se učim, piše v podnaslovu "The Introduction to the Science of the Mind" ali študij duševnosti (v slovenščini ni primernega prevoda za besedo mind, tako da ponavadi to postane duša ali um, zaradi česar verjetno dobim vse tiste čudne poglede), si lahko privoščim malo hvaljenja.
Kakorkoli, današnja beseda dneva je prvi pridevnik na TBTju in sicer kognitivna. O besedi znanost me sogovorci/ke ponavadi ne sprašujejo, čeprav se mi zdi, da bi bila kdaj taka debata prav primerna. Težava se pojavi v besedi kognitivna.
Priznam, da se ne spomnim, kdaj sem se seznanila s to besedo in kje sem jo spoznala. Verjento na internetu, tako ali tako jo zadnje čase povsod videvam. Izhaja iz latinščine, pomeni pridobiti znanje, vedenje o nečem. Kognicija preučuje kognitivna duševna stanja. S tem vam nisem dosti povedala. Torej študij, ki preučuje dušo ali "mind".
Kognitivna znanost je interdisciplinarno področje, ki združuje filozofijo, psihologijo, jezikoslovje, umetno inteligenco, antropologijo in meni najljubšo nevroznanost. Še kaj bi se našlo, v zadnjem času se širi v vse smeri. Splošna opredelitev kognitivne znanosti je, da je to znanost o duševnih procesih. V ožjem smislu to pomeni, da se ukvarja s kognitivni procesi kot so: zaznavanje, pomnjenje, učenje, reševanje problemov, odločanje, jezik ... Sedaj spadajo zraven še čustva, ki igrajo pomembno vlogo pri vseh teh procesih in zavest, ki nam "omogoči", da lahko sploh ločimo te procese in se jih zavedamo.
Pa naj kdo reče, da to ni zanimivo?!?
Tudi študentje kognitivne znanosti, dobimo vpogled v skoraj vse zgoraj naštete vede in se z njimi seznanimo. Kaseneje se bomo usmerili verjetno v eno ali dve področji. Vendar upam, da nam bo tudi kasneje uspelo zadržati ta širok pogled in pregled nad vsem in se ne bomo zaprli v svoj mehurček, daleč stran od vseh ostalih.
Če vas zanima, kaj več o tem, klik na spletno stran mojega študija in si razširite obzorja. Jaz moram, žal, za knjige.
To je to!
Z
torek, 17. januar 2012
TBT: Arginin
Danes sem brez idej, danes je tečen dan. Se vleče še od učerajšnjega Blue Monday-a. Brez idej, zato mi je idejo dala televizijska reklama, ki promovira šampon za lase z dodanim argininom.
Arginin je ena izmed 20ih aminokislin, katere so sestavni del vseh proteinov v našem telesu. Poleg aminokislin, je dobro imeti tudi nekaj maščob, vode, oglikovih hidratov in to je skoraj use, še nekaj mineralov in vitaminov in smo. Nič več, nič manj, če bi kdo rad to delil s svetom, v malo bolj natančni obliki (našteti so kemijski elementi, ki nas sestavljajo), si lahko privošči tole majico.
Torej, kaj je arginin, kje je kaj počne. Skupaj z drugimi aminokislinami lahko tvori polipeptide, ki sestavljajo proteine. Da dobimo arginin, nam ni treba piti šampona za lase, tudi uporabljati, ga ni treba. Sicer je lepo, če si vsake toliko umejemo lase, dodatek arginina pa verjetno nima bistvene vloge. Kljub temu se dobro sliši po televiziji. Čeprav gledalci niti ne vemo, kaj je to.
Torej, da ga imamo, nam ni potrebno početi prav ničesar, saj spada med neesencialne aminokisline, kar pomeni, da obstaja v našem telesu naravna biosintezna pot, v kateri nastaja. Arginin nastaja iz citruline-a. Vseeno je dobro, če tudi pojemo kdaj kaj, kar vsebuje arginin. To ni težko, saj normalna vsakodnevna prehrana vsebuje veliko aminokislin. Ne potrebujemo nič posebnega, ne rabimo prehranskih dodatkov, le kakšno žlico skute, mleka, jogurta, morskih živali ... , oz. če smo vegeterjanci in ne jemo ničesar živalskega izvora, si lahko privoščimo oreščke, sojo... Ubistvu lahko jemo karkoli, saj so v vseh rastlinah in živalih proteini. In kot sem že nekajkrat napisala je arginin, sestavni del proteinov. Mimogrede, ko jemo karkoli dobimo tudi na "tone" genetskega materiala v svoje telo od DNA do različnih oblik RNA, a nikoli nihče ne omenja, da nam to škodi, kot zelo radi obešajo na veliki zvon, ko je govora o GSO-jih. Zato vam priporočam, tole v branje.
Ko imamo arginin v našem telesu, je ta vključen v mnogo celičnih procesov od delitve celic, do zdravljenja ran v različnih tkivih, soudeležen je pri delovanju imunskega sistema, iz organizma spravlja amonijak, nadzoruje sproščanje hormonov, znižuje krvni pritisk, promovira rast mišic in še kaj bi se našlo...
Kaj ni to super zanimivo? V našem telesu imamo nekaj snovi, ki so soudeležene pri mnogih zelo različnih procesih in skupaj tvorijo, naš super-duper organiziran organizem.
Kakorkoli, jaz sem vedno znova presenečena nad tem dejstvom. Če še pomislim na to, da štirje razližni nukleotidi, kodirajo vse aminokisline in te se setavijo v proteine in te ... jah, kr ganljivo.
To je to!
Z
Če blog berete v sredo, 18. 1., se vam opravičujem, da verjetno ne morete dostopati do večine linkov, navedenih v zapisu, saj je wikipedia blackout, zaradi nasprotovanja novi zakonodaji, ki jo želijo uvesti v ZDA. Jaz podpiram wikipedio in že danes razmišljam, da bom jutri skoraj zagotovo naletela na kakšno vprašanje, na katerega bi našla zadovoljiv odgovor na teti Wiki.
Arginin je ena izmed 20ih aminokislin, katere so sestavni del vseh proteinov v našem telesu. Poleg aminokislin, je dobro imeti tudi nekaj maščob, vode, oglikovih hidratov in to je skoraj use, še nekaj mineralov in vitaminov in smo. Nič več, nič manj, če bi kdo rad to delil s svetom, v malo bolj natančni obliki (našteti so kemijski elementi, ki nas sestavljajo), si lahko privošči tole majico.
Torej, kaj je arginin, kje je kaj počne. Skupaj z drugimi aminokislinami lahko tvori polipeptide, ki sestavljajo proteine. Da dobimo arginin, nam ni treba piti šampona za lase, tudi uporabljati, ga ni treba. Sicer je lepo, če si vsake toliko umejemo lase, dodatek arginina pa verjetno nima bistvene vloge. Kljub temu se dobro sliši po televiziji. Čeprav gledalci niti ne vemo, kaj je to.
Torej, da ga imamo, nam ni potrebno početi prav ničesar, saj spada med neesencialne aminokisline, kar pomeni, da obstaja v našem telesu naravna biosintezna pot, v kateri nastaja. Arginin nastaja iz citruline-a. Vseeno je dobro, če tudi pojemo kdaj kaj, kar vsebuje arginin. To ni težko, saj normalna vsakodnevna prehrana vsebuje veliko aminokislin. Ne potrebujemo nič posebnega, ne rabimo prehranskih dodatkov, le kakšno žlico skute, mleka, jogurta, morskih živali ... , oz. če smo vegeterjanci in ne jemo ničesar živalskega izvora, si lahko privoščimo oreščke, sojo... Ubistvu lahko jemo karkoli, saj so v vseh rastlinah in živalih proteini. In kot sem že nekajkrat napisala je arginin, sestavni del proteinov. Mimogrede, ko jemo karkoli dobimo tudi na "tone" genetskega materiala v svoje telo od DNA do različnih oblik RNA, a nikoli nihče ne omenja, da nam to škodi, kot zelo radi obešajo na veliki zvon, ko je govora o GSO-jih. Zato vam priporočam, tole v branje.
Ko imamo arginin v našem telesu, je ta vključen v mnogo celičnih procesov od delitve celic, do zdravljenja ran v različnih tkivih, soudeležen je pri delovanju imunskega sistema, iz organizma spravlja amonijak, nadzoruje sproščanje hormonov, znižuje krvni pritisk, promovira rast mišic in še kaj bi se našlo...
Kaj ni to super zanimivo? V našem telesu imamo nekaj snovi, ki so soudeležene pri mnogih zelo različnih procesih in skupaj tvorijo, naš super-duper organiziran organizem.
Kakorkoli, jaz sem vedno znova presenečena nad tem dejstvom. Če še pomislim na to, da štirje razližni nukleotidi, kodirajo vse aminokisline in te se setavijo v proteine in te ... jah, kr ganljivo.
To je to!
Z
Če blog berete v sredo, 18. 1., se vam opravičujem, da verjetno ne morete dostopati do večine linkov, navedenih v zapisu, saj je wikipedia blackout, zaradi nasprotovanja novi zakonodaji, ki jo želijo uvesti v ZDA. Jaz podpiram wikipedio in že danes razmišljam, da bom jutri skoraj zagotovo naletela na kakšno vprašanje, na katerega bi našla zadovoljiv odgovor na teti Wiki.
Naročite se na:
Objave (Atom)