FDF - Festival dokumentarnega filma me ponovno navdušuje. Že lani me je. Letos sem imela na žalost časa samo za dva filma in sicer, V letu hip hopa in Cinema Komunisto.
Prvega, V letu hiphopa, sem si ogledala v petek in me je vrnil s spomini nazaj na osnovnošolske dni, ko sem poslušala več ali manj hip hop in bila tudi na nekaterih koncertih slovenskih hiphoperjev. Bilo je super, na prav vseh. Po njih sem vedno sanjala, kako bi sama skladala rime in se gibala po plesišču, kot prava breakdancerka. Na žalost se plesat nikoli nisem naučila. Na plesišču se vedno počutim rahlo čudno. Rim sem pa kar nekaj napisala, a da bi vam kakšno tukaj zapisala, pa žal ne morem, ker je zvezek rim izgubljen, le-tak pa ne vrne se noben. No, tole kar sedaj na tipkovnico leti, so bolj zanič rime. Eden izmed izvajalcev oz. nastopajočih v filmu, je omenil, da je dobro, če rime niso na prvo žogo, ampak so metaforične, da tiste rime si ljudje najbolj zapomnijo in nas najbolj zadanejo. To mu dam kar prav. Drugače pa nazaj v OŠ, šla sem na festival hiphopa in še na nekaj takih dogodkov, katerih imen se na žalost ne spomnim. Takrat sicer še nisem bila neka zelo razmišljujoča družbeno kritična deklica, da bi mi bil hiphop zato blizu, pa vseeno mi je bil, ima pač dober bit. Sedaj se vračam k njemu, ravno zaradi fenomenalnih besedil. Torej, film V letu hiphopa je treba nujno videt, če imate vsaj malo radi dobro musko in ste vsaj malo kritični do družbe in bi vsaj malo radi spoznali slovensko glasbeno sceno preden jo kritizirate naokoli. Ker ni res, da se v deželi na sončni strani Alp nič ne dogaja. Veliko se dogaja, le najdi je treba, kar ti ugaja.
Cinema Komunisto je pa drugi dokumentarni film, ki ga je nujno treba videti, da lažje mi (mladina) razumemo naše 'ta stare'. Saj ni tako nujno, je pa super film, za vse generacije, za nas, da se spoznamo s Titom in komunizmom in zgodovino filma in Jugoslavijo in ... za starše in stare starše, da se spomnijo, na bojda (v filmu je bilo tako rečeno, srečne čase). Film je zelo dober, dobra kamera, dobri intervjuji, z tistimi, ki so bili dejavni v času Jugoslovanske filmografije, dobri izseki iz vseh filmov iz Jugoslovanske produkcije pa tudi z ameriške. Kdo bi si mislil, da so 40 - 50 let nazaj po Jugostaviji hodili Sophia Loren, nedavno preminula Elizabeth Taylor, Alfred Hitchcock in ostali. Kdo bi si mislil, da so v Jugoslaviji postavili kitajske kulise, perzijsko mesto, tudi rimljani so hodili in se snemali na filmske trakove. Za kaj več zanimivih podatkov, bo pa treba v kino. Upam, da bo ta film še igral v Sloveniji, saj ga priporočam vsem. Ena izmed zanimivih zgodb filma je snemanje filma Bitka na Neretvi in zgodba slavnega mostu. Zanimivo je bilo po filmu tudi prisluhniti režiserki Mili Turajlić, ki je povedala, da je bilo kar nekaj let dela vloženega v ta film, kar veliko pregledanega materiala in kar nekaj opravljenih intervjujev. Vsaka ji čast, za tak dokumentarni film. Všeč mi je, ko so ljudje tako navdušeni nad nečim in vložijo veliko dela v to in naredijo to stvar zelo dobro in so potem še bolj navdušeni. Tudi sama sem rada tako navdušena.
Torej oba filma priporočam in komaj čakam nove filme.
To je to!
Z
ponedeljek, 28. marec 2011
nedelja, 13. marec 2011
Geometrija prstnih blazinic
Pisati, pisati pisati, da boste imeli kaj za brati pa ne zaspati no,... saj ne na začetku.
Ko sem bila mlajša, sem se pogostokrat po kakšno uro namakala v banji in se igrala z rumenimi račkami (duck). Beseda duck mi zveni veliko boljše, kot pa račka. Pri rački dobim asociacijo na wc račko in potem na čiščenje kopalnice in potem... Okej, dovolj. Kakorkoli v resnici, ko sem bila majhna sploh nisem imela te rumene race, sem si jo pa zelo želela. Nakar sem jo, ko sem še malo zrastla in se ob tem tudi postarala, dobila nekje. Sicer sem je bila nadvse vesela, a kaj ko mi namakanje v kadi ni več tako dišalo, pa tudi mehurčki niso bili po obisku Hiše eksperimentov (mehurčkologija), več tako zanimivi. Torej majhna sem se rada namakala v vodi ure in ure, dokler se ni voda že pošteno shladila, družbo mi je delal kit, ki je znal migat z zadnjo plavutjo in je tako plaval po ogromni (saj takrat se mi je zdela taka) banji. In na koncu, ko so me končno zvlekli iz mehurčkov, sem vedno opazila čudne gubice na rokah oz. natančneje na blazinicah prstov. Kot otrok sem bila seveda vedno znova očarana nad tem, da so čez čas moji prstki spet dobili normalno napeto obliko. Sicer se mi pa sedaj, ko se namakam v vodi, v kakšnem bazenu (v banji nisem več tako dolgo), zdi vse to čisto nekaj vskadanjega. Zato je še dobro, da nas kdo, ponavadi nori znanstveniki, opozorijo, da je ta pojav zelo nenavaden in zanimiv. Koliko snovi, materialov pa še poznate, ki se lahko napijejo vode in spremenijo obliko in se nato vrnejo v prvotno napeto stanje? Ker je vaš odgovor, po daljšem premisleku in razmišljanju o vseh možnih čudežnih krpicah (ne razumem zakaj so čudežne, še vseeno moraš ti z njimi fizično obračunati in jih pripraviti do tega da kakšen gram prahu le poberejo z zaprašenih omar) tega sveta, verjetno še vseeno nobenega materiala, sem se odločila da vam predstavim giroida.
Koža je sestavljena iz (globje) hipodermisa, dermisa in (najbolj zunanja plast) epidermis. Epidermis je glavni zaščitnik celega organizma pred vdorom patogenov, je pa tudi odporen na vodo (na lastni koži sem občutila, da bolj kot vse top waterproof jakne). Sestavlja ga več plasti: stratum basale, st. spinosum, st. granulosum, st. lucidum in st. corneum. Na kratko v stratum basale, se bazalne celice delijo in diferencirajo (v večini v bodoče keranocite) in s tem skrbijo za stalno obnavljanje zunanjih plasti kože. V bazalni plasti so tudi pigmenti, ki nam dajejo barvo kože. Torej pomnoženje, razdeljene, kakorkoli že bazalne celice, gredo na dolgo pot v smrt. Še prej pa obiščejo čisto vse plasti epidermisa. Težko je njihovo življenje. Torej po bazalnem pasu, pridejo v stratum spinosum, kjer se začne keratinizacija. Po domače nastajanje keratina, poleg keratina pa nastanejo še SPRR (small proline-rich proteins) in transglutaminaze, ki tvorijo ovojnico za keratin pod plazemsko membrano. Celice se tako počasi do konca diferencirajo in izgubijo tudi jedro in ostale organele. Nakoncu so dobesedno 'full of ceratin'. Opisan poroces poteka v st. spinosum in se zakluči v st. granulosum, ki je po slovensko zrnata plast in v njej vidimo zrnate celice nabite s keratinom. Te dve plasti sta glavni, ki nudita telesu odpornost na vodo. Stratum lucidum je pa že prva plast, ki jo sestavlja kar nekaj plasti mrtvih celic, ki pa so zapolnjene z eleidinom, ki je nekaj podobnega keratinu (ustnicam dale rožnato barvo) in zadnja plast st. corneum je polna mrtvih celic s keratinom, ki se pošasi luščijo stran oz. odpadajo iz nas. V življenju, naj bi do starosti 70 let izgubil okoli dvotretinjski del svoje teže kože.
Sedaj ko smo na hitro obnovili zgradbo kože in sem jaz v tej uri ugotovila, da je že sama koža zanimiva za opis in za razlago njene zgradbe in sem preletela skoraj vse nivoje njene zgradbe in sem očarana in... No in je čaz da vam povem, kaj so matematiki in fiziki pogruntali o gubicah na blazinicah prstov.
Za vso to čudno dogajanje so seveda spet krivi proteini in strukture, ki jih tvorijo, ko se spretno povečejo med seboj v različne plasti. Torej za nastanek gub so krive plasti keratina, ki so skupaj povezane, tako da lahko absorbirajo zelo velike količine vode. Struktura naj bi bila, saj matematično, neke vrste giroid, ki je neskončno dolga površina, ki ni ravna po njej pa se da prehajati. Tale razlaga verjetno ni najboljša, samo nimam dovolj znanja iz geometrije, da bi lepše ali pa bolj natančno to opisala, če kdo zna, je dobrodošlo pod komentarji. Kakorkoli, preizkusili so, kako bi se giroidna struktura obnesla, ob privzetju velikih količin vode. Ugotovili so da le ne tako zelo dobro, kakor so si predstavljali, saj bi verjetno prišlo do pretrganja te plasti in koža se ne bi ponovno vrnila v napeto stanje. Vseeno pa bi se v strukturi, lahko razširile nekatere poti, kjer bi se nahajala voda, kar bi posredno vplivalo na možen privzem velikeka volumna vode in ohranitev prvotne strukture, ki se ob izgubi vode vrne v prvotno stanje.
Vse to so sicer le računalniški in matematični modeli, morda pa je kaj na tem in nam bo nekoč prihranjeno ožemanje krp. Sicer pa je struktura pri suhem keratinu zelo podobna matematični predstavi. Morda pa bo to čez nekaj let neka high - tech tehnologija, ki bo še komu drugemu kot pa le gospodinjam olajšala življenje, nikoli ne veš/vemo. Vseeno se mi zdi, da se je koristno pri vsem tem zgledovat po strukturah, ki so že najdene v naravi in naravnih materialih, ki so v nekaterih primerih res izpopolnjeni. Naj spomnim še na strukturo pajčevin in gekone, ki hodijo po steklu in še marsikje drugje.
Zdej mam občutek, da bi mogla zaključit, nekaj v stilu, mi že mogoče imamo možgane, ampak živali pa imajo ??? Hm... kaj imajo, saj mi smo tudi živali, ubistvu imamo vsi veliko stvari, vsak nekaj svojega. Jaz bi bila s pajčevino in zadka in lepljivimi nogami pravzaprav zelo nesrečna, sem pa še kar vesela s svojimi možgani in temu, da sem se sposobna čuditi, mokrim prstkom po predolgem kopanju. O tem, da sem peno od kopeli zbirala v sladolednih posodicah in vedno znova ugotovila, da po dnevu ali dveh izgine, pa čeprav sem posodo skrbno zaprla, pa kdaj drugič.
To je to!
Z
Ko sem bila mlajša, sem se pogostokrat po kakšno uro namakala v banji in se igrala z rumenimi račkami (duck). Beseda duck mi zveni veliko boljše, kot pa račka. Pri rački dobim asociacijo na wc račko in potem na čiščenje kopalnice in potem... Okej, dovolj. Kakorkoli v resnici, ko sem bila majhna sploh nisem imela te rumene race, sem si jo pa zelo želela. Nakar sem jo, ko sem še malo zrastla in se ob tem tudi postarala, dobila nekje. Sicer sem je bila nadvse vesela, a kaj ko mi namakanje v kadi ni več tako dišalo, pa tudi mehurčki niso bili po obisku Hiše eksperimentov (mehurčkologija), več tako zanimivi. Torej majhna sem se rada namakala v vodi ure in ure, dokler se ni voda že pošteno shladila, družbo mi je delal kit, ki je znal migat z zadnjo plavutjo in je tako plaval po ogromni (saj takrat se mi je zdela taka) banji. In na koncu, ko so me končno zvlekli iz mehurčkov, sem vedno opazila čudne gubice na rokah oz. natančneje na blazinicah prstov. Kot otrok sem bila seveda vedno znova očarana nad tem, da so čez čas moji prstki spet dobili normalno napeto obliko. Sicer se mi pa sedaj, ko se namakam v vodi, v kakšnem bazenu (v banji nisem več tako dolgo), zdi vse to čisto nekaj vskadanjega. Zato je še dobro, da nas kdo, ponavadi nori znanstveniki, opozorijo, da je ta pojav zelo nenavaden in zanimiv. Koliko snovi, materialov pa še poznate, ki se lahko napijejo vode in spremenijo obliko in se nato vrnejo v prvotno napeto stanje? Ker je vaš odgovor, po daljšem premisleku in razmišljanju o vseh možnih čudežnih krpicah (ne razumem zakaj so čudežne, še vseeno moraš ti z njimi fizično obračunati in jih pripraviti do tega da kakšen gram prahu le poberejo z zaprašenih omar) tega sveta, verjetno še vseeno nobenega materiala, sem se odločila da vam predstavim giroida.
Koža je sestavljena iz (globje) hipodermisa, dermisa in (najbolj zunanja plast) epidermis. Epidermis je glavni zaščitnik celega organizma pred vdorom patogenov, je pa tudi odporen na vodo (na lastni koži sem občutila, da bolj kot vse top waterproof jakne). Sestavlja ga več plasti: stratum basale, st. spinosum, st. granulosum, st. lucidum in st. corneum. Na kratko v stratum basale, se bazalne celice delijo in diferencirajo (v večini v bodoče keranocite) in s tem skrbijo za stalno obnavljanje zunanjih plasti kože. V bazalni plasti so tudi pigmenti, ki nam dajejo barvo kože. Torej pomnoženje, razdeljene, kakorkoli že bazalne celice, gredo na dolgo pot v smrt. Še prej pa obiščejo čisto vse plasti epidermisa. Težko je njihovo življenje. Torej po bazalnem pasu, pridejo v stratum spinosum, kjer se začne keratinizacija. Po domače nastajanje keratina, poleg keratina pa nastanejo še SPRR (small proline-rich proteins) in transglutaminaze, ki tvorijo ovojnico za keratin pod plazemsko membrano. Celice se tako počasi do konca diferencirajo in izgubijo tudi jedro in ostale organele. Nakoncu so dobesedno 'full of ceratin'. Opisan poroces poteka v st. spinosum in se zakluči v st. granulosum, ki je po slovensko zrnata plast in v njej vidimo zrnate celice nabite s keratinom. Te dve plasti sta glavni, ki nudita telesu odpornost na vodo. Stratum lucidum je pa že prva plast, ki jo sestavlja kar nekaj plasti mrtvih celic, ki pa so zapolnjene z eleidinom, ki je nekaj podobnega keratinu (ustnicam dale rožnato barvo) in zadnja plast st. corneum je polna mrtvih celic s keratinom, ki se pošasi luščijo stran oz. odpadajo iz nas. V življenju, naj bi do starosti 70 let izgubil okoli dvotretinjski del svoje teže kože.
Sedaj ko smo na hitro obnovili zgradbo kože in sem jaz v tej uri ugotovila, da je že sama koža zanimiva za opis in za razlago njene zgradbe in sem preletela skoraj vse nivoje njene zgradbe in sem očarana in... No in je čaz da vam povem, kaj so matematiki in fiziki pogruntali o gubicah na blazinicah prstov.
Za vso to čudno dogajanje so seveda spet krivi proteini in strukture, ki jih tvorijo, ko se spretno povečejo med seboj v različne plasti. Torej za nastanek gub so krive plasti keratina, ki so skupaj povezane, tako da lahko absorbirajo zelo velike količine vode. Struktura naj bi bila, saj matematično, neke vrste giroid, ki je neskončno dolga površina, ki ni ravna po njej pa se da prehajati. Tale razlaga verjetno ni najboljša, samo nimam dovolj znanja iz geometrije, da bi lepše ali pa bolj natančno to opisala, če kdo zna, je dobrodošlo pod komentarji. Kakorkoli, preizkusili so, kako bi se giroidna struktura obnesla, ob privzetju velikih količin vode. Ugotovili so da le ne tako zelo dobro, kakor so si predstavljali, saj bi verjetno prišlo do pretrganja te plasti in koža se ne bi ponovno vrnila v napeto stanje. Vseeno pa bi se v strukturi, lahko razširile nekatere poti, kjer bi se nahajala voda, kar bi posredno vplivalo na možen privzem velikeka volumna vode in ohranitev prvotne strukture, ki se ob izgubi vode vrne v prvotno stanje.
Vse to so sicer le računalniški in matematični modeli, morda pa je kaj na tem in nam bo nekoč prihranjeno ožemanje krp. Sicer pa je struktura pri suhem keratinu zelo podobna matematični predstavi. Morda pa bo to čez nekaj let neka high - tech tehnologija, ki bo še komu drugemu kot pa le gospodinjam olajšala življenje, nikoli ne veš/vemo. Vseeno se mi zdi, da se je koristno pri vsem tem zgledovat po strukturah, ki so že najdene v naravi in naravnih materialih, ki so v nekaterih primerih res izpopolnjeni. Naj spomnim še na strukturo pajčevin in gekone, ki hodijo po steklu in še marsikje drugje.
Zdej mam občutek, da bi mogla zaključit, nekaj v stilu, mi že mogoče imamo možgane, ampak živali pa imajo ??? Hm... kaj imajo, saj mi smo tudi živali, ubistvu imamo vsi veliko stvari, vsak nekaj svojega. Jaz bi bila s pajčevino in zadka in lepljivimi nogami pravzaprav zelo nesrečna, sem pa še kar vesela s svojimi možgani in temu, da sem se sposobna čuditi, mokrim prstkom po predolgem kopanju. O tem, da sem peno od kopeli zbirala v sladolednih posodicah in vedno znova ugotovila, da po dnevu ali dveh izgine, pa čeprav sem posodo skrbno zaprla, pa kdaj drugič.
To je to!
Z
Naročite se na:
Objave (Atom)