*Včeraj sem pozabila objaviti TBT tukaj. Sedaj imam blog na noven naslovu. No, pa vseeno, lahko še kakšen mesec objavljam na obeh.
Pred kratkim sem, sicer v angleščini, začivkala na twitterju, nekaj v stilu: “Če sem, ko grem spat, oblečena v majico s staroselskim motivom, ki sem jo dobila iz Avstralije, bom sanjala o deželi tam spodaj?” Zraven sem dodala povezavo na članek o vrsti utelešene kognicije - oblačenjski kogniciji ali kako bi jo poimenovali. Oblačitvena kognicija govori o tem, da to, v kar smo oblečeni, vpliva na našo kognicijo.
Danes oblačila vplivajo na nas; nekoč, ko smo si pa ljudje prvič nadeli oblačila, smo vplivali na nastanek nove vrste uši. Ravno genski zapis uši nam lahko da jasne podatke, kdaj smo ljudje zavrgli cesarjeva nova oblačila.
Naj pojasnim. Kot vsi vemo, ali pa še ne, imamo različne vrste uši. Dve najbolj znani med njimi sta zagotovo lasna oz. naglavna uš (Pediculus humanus capitis) in telesna uš (Pediculus humanus humanus). In ravno razlika v njunem genskem zapisu nam je omogočila skrčiti prvotni interval med 40.000 leti in tremi milijoni leti nazaj, ko naj bi se prvič oblekli, na interval, dolg približno 100 tisoč let: oblekli naj bi se med 83.000 leti do 170.000 leti nazaj. Ta interval so določili s posebno metodo modeliranja, ki je glede na zaporedje DNA ene in druge vrste določila, kdaj se je začel razvoj telesne uši iz naglavne uši. To je bilo objavljeno lani v reviji Molecular Biology and Evolution.
Kaj se je torej za nas spremenilo v teh slabih 200.000 letih? Po moje veliko: razvile so se različne kulture, različne družbe. Dobili smo različne načine oblačenja, različne kose oblačil. Najprej smo se oblekli, da nas ne bi zeblo, sedaj pa nam naj bi, sodeč po raziskavah pristašev utelešene kognicije, oblačila pomagala tudi pri dvigu pozornosti in drugih kognitivnih procesih.
Kako, kaj, o čem pa govorim?
Februarja letos so v reviji Journal of Experimental Social Psychology objavili članek z naslovom “Enclothed Cognition” ali po naše oblačenjska kognicija - če imaš boljši prevod, ga zapiši med komentarje. Z ameriškimi študenti so, tako kot vedno, opravili tri različne eksperimente. Vsi so vključevali halje, in sicer so si študentje, poleg tega, kar so imeli na sebi, oblekli še zdravniško belo haljo, haljo slikarja ali pa so se le nahajali v prostoru, kjer je bila prisotna zdravniška halja.
Pri prvem eksperimentu so testirali selektivno pozornost. Primerjali so dve skupini študentov: eni so bili oblečeni v običajna oblačila, drugi pa so si nadeli še belo haljo. V eksperimentu so morali študentje zaznati neskladje ob tem, ko se je beseda rdeče pojavila obarvana zeleno. Rezultati so pokazali, da so študentje, oblečeni v bele halje, naredili pol manj napak kot tisti, ki so nosili le običajna oblačila. Kaj bi šele bilo, če bi dali vsem očala na glavo in karirasto srajco pod haljo. Dobili bi same “Ajnštajne”.
Z drugim eksperimentom so ločili različne vrste halj. Odkrili so, da ni vseeno, ali nosite haljo slikarja ali pa haljo zdravnika oz. ali je zdravniška halja samo prisotna v prostoru. Zravniška bela halja poveča vašo trajno pozornost, a le, če jo imate oblečeno. Eksperiment so zasnovali tako, da so testiranci morali čim hitreje opaziti štiri manjše razlike na dveh sicer enakih slikah, v čim hitrejšem času, in jih zapisati. Slike so se nato menjavale. Rezultati so bili v prid oblečene zdravniške halje. Testiranci “zdravniki” so našli več razlik, kot pa tisti v slikarskih haljah in tisti, ki so bili skupaj v prostoru z zdravniško haljo.
S tretjim eksperimentom pa so preverili še “priming effect” halj. Študentje, ponovno oblečeni v zdravniške halje, slikarske halje ali pa zgolj opazovalci halj, so pri tem eksperimentu pisali esej o tem, kaj si mislijo o teh haljah. Sicer ne vem, kako so te rezultate ovrednotili, a zdravniška halja je ponovno zmagala, in sicer v kategoriji trajnostna pozornost.
Nositi ali ne nositi belo haljo? Kakor želite; če jo že nosite, vam lahko svetujem, da si priskrbite zdravniško. Potem ne potrebujete več redbulla, kave ali kakršnih koli kognitivnih ojačevalcev; vaša pozornost bo okrepljena že samo s belo zdravniško haljo. Bi pa bilo zanimivo preizkusiti, če so tisti v slikarskih haljah postali bolj kreativni, so morda imeli več idej, ali pa so postali bolj ustvarjalni?
To je to!
Z
Prikaz objav z oznako Možgani. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Možgani. Pokaži vse objave
sreda, 4. april 2012
torek, 20. marec 2012
TBT: Lucidno
Imam mlajšo sestro, ki se je včeraj navdušila nad sanjami. Še posebej jo zanimajo lucidne sanje. Tako je sledila odločitev, da danes napišem blog zanjo. Še nekaj gradiv mi je pomagala najti. Hvala, Živa!
Ponovno se lahko obrnem na spletni etimološki slovar. Tam najdem pod angleško besedo “lucid” razlago, da to prihaja iz besede light in to shine. Besedo pa najbolj pogosto verjetno slišimo v besedni zvezi lucidne sanje. Sanjamo, ko spimo. O spanju sem pa že pisala pred časom, tako da danes ne nameravam razlagati o REM in ne-REM fazah spanja, ampak se bom osredotočila prav na te posebne sanje, ki naj bi jih vsaj enkrat v življenju doživelo kar osem od desetih ljudi.
Kot sem že omenila, naj bi bil pomen besede lucid povezan tudi z glagolom to shine. To bi lahko razložili, da “posvetimo” v naše sanje in se jih naenkrat zavemo. Točno to se zgodi pri lucidnih sanjah; to so tiste sanje, ki se jih zavedamo, ko jih sanjamo. Nekateri trdijo tudi, da lahko v tem stanju vplivajo na svoje sanje.
Nemški raziskovalec Daniel Erlacher preučuje, kako bi lahko športniki trenirali kompleksne motorične vzorce v lucidnih sanjah. To naj bi jim omogočilo tudi v realnosti izboljšati rezultate. Ko sem se učila kognitivno psihologijo, sem izvedala, da se lahko motorične vzorce učimo tudi tako, da jih v mislih oponašamo oz. si jih predstavljamo. Že samo s tem izboljšamo svoje rezultate, kar vidimo, ko dejanja zatem v realnosti preizkusimo. Mogoče pa bodo res ugotovili, da se lahko naučimo česa tudi, ko spimo in sanjamo! Tako ali tako raziskujejo, kako sta učenje in spomin povezana s spanjem.
V čem pa se lucidne sanje razlikujejo od običajnih?
Kot sem že omenila, se jih zavedamo. Običajno sanjamo kar nekajkrat v eni noči, pa se ničesar ne spomnimo, kaj šele, da bi se sanj zavedali.
Stephen LaBerge s sodelavci je leta 1975 ugotovil, kako ločiti lucidne sanje od sanj in od tistih “kvazi” sanj, ki jih doživljamo, tik preden zaspimo oz. ko se začnemo prebujati. Ugotovili so, da kljub temu, da je v REM fazi celotno telo imobilizirano, mišice na obrazu niso, tako da lahko raziskovalni subjekti premikajo njihove oči v določeni smeri (s tem ločujemo te premike od običajnih rapid eye movement med REM fazo) in tako sporočijo raziskovalcem, da so vstopili v lucidne sanje. Ko raziskovalci vedo, da je preiskovanec v stanju lucidnih sanj, se osredotočijo na njegov EEG.
Zadnje raziskave kažejo, da je možganska aktivnost v stanju lucidnih sanj enaka tisti pri budni zavesti. Leta 2009 so raziskovalci pod okriljem Ursule Voss, katere članek iz revije Scientific American Mind (Nov./Dec. 2011) povzemam, začeli bolj natančno preučevati možgansko aktivnost med lucidnimi sanjami. Ugotovili so, da je frontalni reženj, v primerjavi s parietalnim in temporalnim, veliko bolj aktiven kot pri običajnih sanjah. Akivnost tega režnja se dvigne kar do gama ritmov, približno do 40 Hz. Druga pomembna stvar, ki so jo odkrili, pa je bila visoka sinhronizacija delovanja možganov pri lucidnih sanjah. Pri običajnih sanjah so možgani zelo neuglašeni, koherenca delovanja je nizka. Medtem pa pride pri lucidnih sanjah do uglašenosti možganskega delovanja.
Vse to je zelo dobro in zanimivo vedeti, a obstajajo tudi druge pozitivne stvari, ki jih raziskovalci še zmeraj odkrivajo pri preučevanju lucidnih sanj. S učenjem, kako večkrat vstopiti oz. pridti do lucidnih sanj, lahko pomagajo ljudem, da premagujejo težave z nočnimi morami. V teoriji verjamejo, da bi lucidne sanje lahko pomagale ljudem premagovati tudi vsakodnevne anksioznostne motnje, ki jih imajo/imamo. A za to bo potrebnih še kar veliko raziskav.
Upam, da sem vas do sedaj že navdušila nad idejo lucidnih sanj in da si rečete, tako kot je moja sestra rekla kakšne pol ure nazaj, “Joj, komaj čakam, da grem spat!” Če ste že na tej stopnji, si poglejte še tole povezavo, ki jo je odkrila sestra, z navodili, kako do lucidnih sanj. Če pa ste čisto padli noter in si želite izvedeti oz. prebrati še več, je za vas primerna stran Lucidity.
Pa lepe sanje! Sweet dreams!
To je to!
Z
Aja še to - prejšni teden se je piškotarna spreselila. Klik na novo stran. Kako vam je všeč?
Ponovno se lahko obrnem na spletni etimološki slovar. Tam najdem pod angleško besedo “lucid” razlago, da to prihaja iz besede light in to shine. Besedo pa najbolj pogosto verjetno slišimo v besedni zvezi lucidne sanje. Sanjamo, ko spimo. O spanju sem pa že pisala pred časom, tako da danes ne nameravam razlagati o REM in ne-REM fazah spanja, ampak se bom osredotočila prav na te posebne sanje, ki naj bi jih vsaj enkrat v življenju doživelo kar osem od desetih ljudi.
Kot sem že omenila, naj bi bil pomen besede lucid povezan tudi z glagolom to shine. To bi lahko razložili, da “posvetimo” v naše sanje in se jih naenkrat zavemo. Točno to se zgodi pri lucidnih sanjah; to so tiste sanje, ki se jih zavedamo, ko jih sanjamo. Nekateri trdijo tudi, da lahko v tem stanju vplivajo na svoje sanje.
Nemški raziskovalec Daniel Erlacher preučuje, kako bi lahko športniki trenirali kompleksne motorične vzorce v lucidnih sanjah. To naj bi jim omogočilo tudi v realnosti izboljšati rezultate. Ko sem se učila kognitivno psihologijo, sem izvedala, da se lahko motorične vzorce učimo tudi tako, da jih v mislih oponašamo oz. si jih predstavljamo. Že samo s tem izboljšamo svoje rezultate, kar vidimo, ko dejanja zatem v realnosti preizkusimo. Mogoče pa bodo res ugotovili, da se lahko naučimo česa tudi, ko spimo in sanjamo! Tako ali tako raziskujejo, kako sta učenje in spomin povezana s spanjem.
V čem pa se lucidne sanje razlikujejo od običajnih?
Kot sem že omenila, se jih zavedamo. Običajno sanjamo kar nekajkrat v eni noči, pa se ničesar ne spomnimo, kaj šele, da bi se sanj zavedali.
Stephen LaBerge s sodelavci je leta 1975 ugotovil, kako ločiti lucidne sanje od sanj in od tistih “kvazi” sanj, ki jih doživljamo, tik preden zaspimo oz. ko se začnemo prebujati. Ugotovili so, da kljub temu, da je v REM fazi celotno telo imobilizirano, mišice na obrazu niso, tako da lahko raziskovalni subjekti premikajo njihove oči v določeni smeri (s tem ločujemo te premike od običajnih rapid eye movement med REM fazo) in tako sporočijo raziskovalcem, da so vstopili v lucidne sanje. Ko raziskovalci vedo, da je preiskovanec v stanju lucidnih sanj, se osredotočijo na njegov EEG.
Zadnje raziskave kažejo, da je možganska aktivnost v stanju lucidnih sanj enaka tisti pri budni zavesti. Leta 2009 so raziskovalci pod okriljem Ursule Voss, katere članek iz revije Scientific American Mind (Nov./Dec. 2011) povzemam, začeli bolj natančno preučevati možgansko aktivnost med lucidnimi sanjami. Ugotovili so, da je frontalni reženj, v primerjavi s parietalnim in temporalnim, veliko bolj aktiven kot pri običajnih sanjah. Akivnost tega režnja se dvigne kar do gama ritmov, približno do 40 Hz. Druga pomembna stvar, ki so jo odkrili, pa je bila visoka sinhronizacija delovanja možganov pri lucidnih sanjah. Pri običajnih sanjah so možgani zelo neuglašeni, koherenca delovanja je nizka. Medtem pa pride pri lucidnih sanjah do uglašenosti možganskega delovanja.
Vse to je zelo dobro in zanimivo vedeti, a obstajajo tudi druge pozitivne stvari, ki jih raziskovalci še zmeraj odkrivajo pri preučevanju lucidnih sanj. S učenjem, kako večkrat vstopiti oz. pridti do lucidnih sanj, lahko pomagajo ljudem, da premagujejo težave z nočnimi morami. V teoriji verjamejo, da bi lucidne sanje lahko pomagale ljudem premagovati tudi vsakodnevne anksioznostne motnje, ki jih imajo/imamo. A za to bo potrebnih še kar veliko raziskav.
Upam, da sem vas do sedaj že navdušila nad idejo lucidnih sanj in da si rečete, tako kot je moja sestra rekla kakšne pol ure nazaj, “Joj, komaj čakam, da grem spat!” Če ste že na tej stopnji, si poglejte še tole povezavo, ki jo je odkrila sestra, z navodili, kako do lucidnih sanj. Če pa ste čisto padli noter in si želite izvedeti oz. prebrati še več, je za vas primerna stran Lucidity.
Pa lepe sanje! Sweet dreams!
To je to!
Z
Aja še to - prejšni teden se je piškotarna spreselila. Klik na novo stran. Kako vam je všeč?
torek, 13. marec 2012
TBT: Selitev
Vsake toliko pride v življenju čas, ko se selimo. Jaz se sicer še nisem, se bom pa za pol leta, še v tem letu, preselila na Dunaj; grem namreč na izmenjavo. Tokrat sem se samo odločila, da pred dejansko polletno selitvijo preselim še blog na novo stran. Zato je ob tej priložnosti torkova beseda tedna selitev.
Kaj so vaše prve asociacije ob selitvi?
Jaz pomislim na študentsko delo selivcev, na tovornjake, kombije. Na vse facebookove statuse in twite, ko je nekdo iskal pomoč pri selitvi. Zatem mi pride na misel sezonsko preseljevanje ptic.
Zadnja je najbolj biološka in meni najbližja. Ravno zadnjič, v januarski številki Scientific Americana, je bil zapisan članek o magnetizmu. Torej enemu od novih, še ne jasno odkritih in opisanih čutov, ki naj bi jih imele nekatere živali, mogoče celo ljudje. Pticam in drugim živalim naj bi pomagal pri orientaciji naokoli po svetu. Zato bi bil lahko ob večjih selitvah še kako uporaben.
Živalske migracije naj bi vodil položaj sonca. Ampak pri tem naletimo na nekaj težav. Položaj sonca se čez dan spreminja, kar bi lahko živali rešile z notranjim cirkadialnim (dnevno-nočnim) ritmom. Kaj pa se zgodi, ko sonce prekrivajo oblaki? Zatem so ugotavljali, da bi se živali lahko orientirale glede na zvezdo severnico. Pojavi se enaka težava kot pri soncu: kaj če jo prekrivajo oblaki? Kot vemo, živali v oblačnih vremenskih pogojih niso popolnoma dezorientirane, tako da mora obstajati še drugačen mehanizem orientacije.
Sredi 60. let prejšnjega stoletja je Wolfgang Wiltschko naredil zanimiv preizkus, in sicer je z elektromagnetnimi tuljavami, ki jih je postavil okoli ptičjih kletk, zavedel ptiče, da so poskušali odleteti v napačno smer. Tako je odkril, da magnetno polje vpliva na orientacijo taščic. Takrat se je vsem zdelo to precej neverjetno. Šele z zadnjem času so začeli bolj resno preučevati magnetizem.
Magnetizem bi lahko postal celo eden izmed novih čutov, poleg tistih znanih pet, o katerih je pisal že Aristotel: vid, sluh, okus, voh in dotik. Zato v zadnjem času raziskujejo tudi “mikro-” ravni magnetizma oz. želijo najti magnetosenzitetni organ.
Na tej ravni obsajata dve hipotezi.
Prva govori o delcih magnetida, ki so jih odkrili v glavah rib in ptic. Te delci naj bi se v celicah zbirali v smeri Zemljinega magnetnega polja, kar naj bi sprožilo živčne impulze k možganom.
Druga pa magnetizem uvršča v vidni sistem, kjer naj bi Zemljino magnetno polje vplivalo na fotoreceptorne celice. Pri tem naj bi zaznavanje različnih valovnih dolžin svetlobe služilo za orientacijo v magnetnem polju. To hipotezo potrjujejo eksperimenti, pri katerih so živalim v času sončnega zahoda ustvarili umetno magnetno polje v drugi smeri, kakor je bilo usmerjeno pravo magnetno polje. To je vodilo ptiče, da so odleteli v smeri umetno ustvarjenega magnetnega polja. Čez čas, ko niso bili več “narobe” stimulirani, so se ptiči ponovno pravilno orientirali. S tem so dokazali, da ptiči v mraku določijo magnetni sever in se nato po njem orientirajo. Še vedno pa se pojavlja vprašanje, kaj vse to zares pomeni?
Ob drugi hipotezi lahko omenim še kriptokrom, ki so ga odkrili v retinah sesalcev. Ravno ta protein ima lastnosti, ki bi jih lahko pripisali čutu kompasa. Tako bi lahko določene celice v retini oz. mrežnici zaznavale Zemljino magnetno polje. Z odkritjem kriptokroma so začeli raziskovati tudi možnost, da bi ljudje prav tako imeli zmožnost zaznavanja magnetizma.
Res sem zašla: iz selitve na magnetizem. Upam, da se bo s selitvijo bloga “primagnetilo” še več bralcev na novo Piškotarno. Tudi kakšni angleško govoreči bralci, ki bodo našli zapise v angleščini v zavihki Cookieland. Torkove besede tedna boste zvesti bralci lažje našli pod zavihkom TBT. Vmesni prebliski, naključno zapisani blogi, pa se bodo zbirali v kategoriji blog.
In tukaj je … Piškotarna.
To je to!
Z
Kaj so vaše prve asociacije ob selitvi?
Jaz pomislim na študentsko delo selivcev, na tovornjake, kombije. Na vse facebookove statuse in twite, ko je nekdo iskal pomoč pri selitvi. Zatem mi pride na misel sezonsko preseljevanje ptic.
Zadnja je najbolj biološka in meni najbližja. Ravno zadnjič, v januarski številki Scientific Americana, je bil zapisan članek o magnetizmu. Torej enemu od novih, še ne jasno odkritih in opisanih čutov, ki naj bi jih imele nekatere živali, mogoče celo ljudje. Pticam in drugim živalim naj bi pomagal pri orientaciji naokoli po svetu. Zato bi bil lahko ob večjih selitvah še kako uporaben.
Živalske migracije naj bi vodil položaj sonca. Ampak pri tem naletimo na nekaj težav. Položaj sonca se čez dan spreminja, kar bi lahko živali rešile z notranjim cirkadialnim (dnevno-nočnim) ritmom. Kaj pa se zgodi, ko sonce prekrivajo oblaki? Zatem so ugotavljali, da bi se živali lahko orientirale glede na zvezdo severnico. Pojavi se enaka težava kot pri soncu: kaj če jo prekrivajo oblaki? Kot vemo, živali v oblačnih vremenskih pogojih niso popolnoma dezorientirane, tako da mora obstajati še drugačen mehanizem orientacije.
Sredi 60. let prejšnjega stoletja je Wolfgang Wiltschko naredil zanimiv preizkus, in sicer je z elektromagnetnimi tuljavami, ki jih je postavil okoli ptičjih kletk, zavedel ptiče, da so poskušali odleteti v napačno smer. Tako je odkril, da magnetno polje vpliva na orientacijo taščic. Takrat se je vsem zdelo to precej neverjetno. Šele z zadnjem času so začeli bolj resno preučevati magnetizem.
Magnetizem bi lahko postal celo eden izmed novih čutov, poleg tistih znanih pet, o katerih je pisal že Aristotel: vid, sluh, okus, voh in dotik. Zato v zadnjem času raziskujejo tudi “mikro-” ravni magnetizma oz. želijo najti magnetosenzitetni organ.
Na tej ravni obsajata dve hipotezi.
Prva govori o delcih magnetida, ki so jih odkrili v glavah rib in ptic. Te delci naj bi se v celicah zbirali v smeri Zemljinega magnetnega polja, kar naj bi sprožilo živčne impulze k možganom.
Druga pa magnetizem uvršča v vidni sistem, kjer naj bi Zemljino magnetno polje vplivalo na fotoreceptorne celice. Pri tem naj bi zaznavanje različnih valovnih dolžin svetlobe služilo za orientacijo v magnetnem polju. To hipotezo potrjujejo eksperimenti, pri katerih so živalim v času sončnega zahoda ustvarili umetno magnetno polje v drugi smeri, kakor je bilo usmerjeno pravo magnetno polje. To je vodilo ptiče, da so odleteli v smeri umetno ustvarjenega magnetnega polja. Čez čas, ko niso bili več “narobe” stimulirani, so se ptiči ponovno pravilno orientirali. S tem so dokazali, da ptiči v mraku določijo magnetni sever in se nato po njem orientirajo. Še vedno pa se pojavlja vprašanje, kaj vse to zares pomeni?
Ob drugi hipotezi lahko omenim še kriptokrom, ki so ga odkrili v retinah sesalcev. Ravno ta protein ima lastnosti, ki bi jih lahko pripisali čutu kompasa. Tako bi lahko določene celice v retini oz. mrežnici zaznavale Zemljino magnetno polje. Z odkritjem kriptokroma so začeli raziskovati tudi možnost, da bi ljudje prav tako imeli zmožnost zaznavanja magnetizma.
Res sem zašla: iz selitve na magnetizem. Upam, da se bo s selitvijo bloga “primagnetilo” še več bralcev na novo Piškotarno. Tudi kakšni angleško govoreči bralci, ki bodo našli zapise v angleščini v zavihki Cookieland. Torkove besede tedna boste zvesti bralci lažje našli pod zavihkom TBT. Vmesni prebliski, naključno zapisani blogi, pa se bodo zbirali v kategoriji blog.
In tukaj je … Piškotarna.
 |
| PIŠKOTARNA |
To je to!
Z
torek, 6. marec 2012
TBT: Jeza
Jeza me prevzema in se naseljuje v moje možgane. Sem že skoraj vsa zelena od jeze, a je vseeno ne hladim s psovkami.
Zgornje, ene bolj, druge manj smešne primere sem odkrila v zapisu o besedi jeza na spletnem Slovarju slovenskega knjižnjega jezika. Sicer pa je jeza razložena kot močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje.
Bo že držalo; edino, v kar nisem prepričana, je njena kratkotrajnost. Mogoče sem malo neučakana in me bo jeza minila. Do takrat pa jo lahko koristno uporabim.
Jeza nas lahko zelo motivira, nam da energijo in moč, če jo le znamo pravilno izkoristiti. Jaz jo dnevno izkoriščam, ko ponovno nabiram kilometre s supergami. Jeza in udarna glasba na iPhonu sta idealna kombinacija, noge sploh niso nič težke. Tudi raziskovalci so to testirali. Preverili so povezavo med jezo in kontekstom nagrajevanja. Pripravili so dva eksperimenta. V obeh so testirancem pokazali jezne in nevtralne obraze. V prvem primeru so morali testiranci napisati subjektivno mnenje o stopnji motivacije. V drugem pa so morali vložiti nekaj fizičnega dela, da so prišli do nagrade. Rezultati so pokazali, da so jih jezni obrazi bolj spodbudili, da so prišli do nagrade, medtem ko je prišlo v nasprotnem primeru do izogibanja. (Aarts et al., 2010)
Jezni ljudje naj bi bili bolj optimistični. Tega trenutno ne občutim, čeprav bo mogoče na koncu res tako. Je pa res, da nekako pričakujem, da bo tako, ker mi daje ta jeza neko moč. Raziskali pa so razliko med ljudmi, ki so po napadu na dvojčka v New Yorku 9/11, občutili jezo, in tistimi, ki so občutili strah. Prestrašeni so bili bolj pesimistični in so pričakovali nove napade, medtem ko so jezni predvideli svetlejšo prihodnost, z manj napadi. Nja, seveda, ko so se pa zanašali na politiko ZDA, ki je po napadih napadala kar vse po vrsti, krive in nedolžne.
Jeza koristi odnosom. To bi bilo potrebno vprašati ljudi, ki me obkrožajo. Verjetno drži, še posebej če imajo ti ljudje dovolj potrpljenja s tabo. Ampak nauk tega je, da je v primeru odnosa vedno bolje povedati, kaj te jezi, kot pa to skrivati v sebi, saj to le skrha odnose. Ja, “eureka ajnštajn”! Sicer pa - kaj pa jaz vem...
Jeza nam omogoča pogled v samega sebe … če ji to dovolimo. Ah, tega sploh ne razumem. Jeza nam omogoča, da spremenimo samega sebe, saj z njeno pomočjo opazimo naše napake in se potrudimo, da to drugič spremenimo. Pa že?
Jeza zniža agresivnost. A res? Jaz bi najraje nekoga pretepla - ampak sem prijazna duša in ne tepem ljudi, jezo zlivam le na moje boge superge za tek. Opažam, da se me moj računalnik te dni malo boji, saj ponovno čudežno deluje brez občasnih zamrznitev. Sposodila si bom vprašanje iz prispevka, kjer je zapisano, da naj bi brez jeze, iz slabe volje/jeze preskočili kar neposredno na nasilje. Ja, res ne gre kar tako, mogoče pa res jeza ublaži vse to in nas ustavi, preden bi obarvali vse okoli na modro.
Kaj pa jeza kot pogajalska strategija? Naredili so eksperiment, kjer so testirancem predstavili jezne, vesele in nevtralne nasprotnike. Testiranci z jeznimi nasprotniki so imeli do njih nižja pričakovanja in zahteve. Medtem so od veselih pričakovali več. A vse le ni tako preprosto, da bi vam lahko dala nasvet: “Če želite dobiti, kar hočete, je vse, kar morate narediti, biti jezni.” Jeza deluje najbolje, ko je ta upravičena, ko ste močni in ko ima nasprotnik omejene zmožnosti. Za kaj več informacij, kako uporabiti jezo v svojo korist, pa klik in klik.
Torej je jeza lahko še kako uporabna, če jo le znamo pravilno ovrednotiti in zaznati ter jo zaustavimo, še preden se spremeni v agresijo. Jeza je orej lahko orožje, ki ga moramo uporabiti, kar se da pametno.
Saj veste, jeza se skriva v nas, zbudi jo okolje. V možganih pa najdemo tudi nevronske korelate jeze (amigdala - hipotalamus - perikveduktalna sivina). Z drugimi deli možganov (orbitalni, mediani in ventrolateralni frontalni korteks) pa jo lahko nadzorujemo. Za bolj natančen pregled in razlago vam priporočam v branje članek: Considering anger from cognitive neuroscience perspective.
Phhhh, to je to!
Z
Zgornje, ene bolj, druge manj smešne primere sem odkrila v zapisu o besedi jeza na spletnem Slovarju slovenskega knjižnjega jezika. Sicer pa je jeza razložena kot močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje.
Bo že držalo; edino, v kar nisem prepričana, je njena kratkotrajnost. Mogoče sem malo neučakana in me bo jeza minila. Do takrat pa jo lahko koristno uporabim.
Jeza nas lahko zelo motivira, nam da energijo in moč, če jo le znamo pravilno izkoristiti. Jaz jo dnevno izkoriščam, ko ponovno nabiram kilometre s supergami. Jeza in udarna glasba na iPhonu sta idealna kombinacija, noge sploh niso nič težke. Tudi raziskovalci so to testirali. Preverili so povezavo med jezo in kontekstom nagrajevanja. Pripravili so dva eksperimenta. V obeh so testirancem pokazali jezne in nevtralne obraze. V prvem primeru so morali testiranci napisati subjektivno mnenje o stopnji motivacije. V drugem pa so morali vložiti nekaj fizičnega dela, da so prišli do nagrade. Rezultati so pokazali, da so jih jezni obrazi bolj spodbudili, da so prišli do nagrade, medtem ko je prišlo v nasprotnem primeru do izogibanja. (Aarts et al., 2010)
Jezni ljudje naj bi bili bolj optimistični. Tega trenutno ne občutim, čeprav bo mogoče na koncu res tako. Je pa res, da nekako pričakujem, da bo tako, ker mi daje ta jeza neko moč. Raziskali pa so razliko med ljudmi, ki so po napadu na dvojčka v New Yorku 9/11, občutili jezo, in tistimi, ki so občutili strah. Prestrašeni so bili bolj pesimistični in so pričakovali nove napade, medtem ko so jezni predvideli svetlejšo prihodnost, z manj napadi. Nja, seveda, ko so se pa zanašali na politiko ZDA, ki je po napadih napadala kar vse po vrsti, krive in nedolžne.
Jeza koristi odnosom. To bi bilo potrebno vprašati ljudi, ki me obkrožajo. Verjetno drži, še posebej če imajo ti ljudje dovolj potrpljenja s tabo. Ampak nauk tega je, da je v primeru odnosa vedno bolje povedati, kaj te jezi, kot pa to skrivati v sebi, saj to le skrha odnose. Ja, “eureka ajnštajn”! Sicer pa - kaj pa jaz vem...
Jeza nam omogoča pogled v samega sebe … če ji to dovolimo. Ah, tega sploh ne razumem. Jeza nam omogoča, da spremenimo samega sebe, saj z njeno pomočjo opazimo naše napake in se potrudimo, da to drugič spremenimo. Pa že?
Jeza zniža agresivnost. A res? Jaz bi najraje nekoga pretepla - ampak sem prijazna duša in ne tepem ljudi, jezo zlivam le na moje boge superge za tek. Opažam, da se me moj računalnik te dni malo boji, saj ponovno čudežno deluje brez občasnih zamrznitev. Sposodila si bom vprašanje iz prispevka, kjer je zapisano, da naj bi brez jeze, iz slabe volje/jeze preskočili kar neposredno na nasilje. Ja, res ne gre kar tako, mogoče pa res jeza ublaži vse to in nas ustavi, preden bi obarvali vse okoli na modro.
Kaj pa jeza kot pogajalska strategija? Naredili so eksperiment, kjer so testirancem predstavili jezne, vesele in nevtralne nasprotnike. Testiranci z jeznimi nasprotniki so imeli do njih nižja pričakovanja in zahteve. Medtem so od veselih pričakovali več. A vse le ni tako preprosto, da bi vam lahko dala nasvet: “Če želite dobiti, kar hočete, je vse, kar morate narediti, biti jezni.” Jeza deluje najbolje, ko je ta upravičena, ko ste močni in ko ima nasprotnik omejene zmožnosti. Za kaj več informacij, kako uporabiti jezo v svojo korist, pa klik in klik.
Torej je jeza lahko še kako uporabna, če jo le znamo pravilno ovrednotiti in zaznati ter jo zaustavimo, še preden se spremeni v agresijo. Jeza je orej lahko orožje, ki ga moramo uporabiti, kar se da pametno.
Saj veste, jeza se skriva v nas, zbudi jo okolje. V možganih pa najdemo tudi nevronske korelate jeze (amigdala - hipotalamus - perikveduktalna sivina). Z drugimi deli možganov (orbitalni, mediani in ventrolateralni frontalni korteks) pa jo lahko nadzorujemo. Za bolj natančen pregled in razlago vam priporočam v branje članek: Considering anger from cognitive neuroscience perspective.
Phhhh, to je to!
Z
torek, 28. februar 2012
TBT: Spanje
Naj vam povem pravljico, pravzaprav zgodbo, za lahko noč? Beseda tedna je spanje.
Ali ste vedeli?
Da smo ljudje pred letom 1600 imeli dva cikla spanja. Prvi je bil tako imenovani smrtni oz. trdni spanec ("dead sleep"), sledili sta mu ura ali dve bedenja in nato še drugi štiriurni interval spanja. Na to kaže več kot 500 literarnih virov, ki jih je v knjigi At Day's Close: Night in Times Past, opisal zgodovinar Roger Ekirch. V koncu 20. stoletja je psihiater Thomas Wehr raziskoval spanje, tako da je zbral skupino ljudi in jih vsak dan za 14 ur zaprl v temen prostor. Po mesecu dni so se testiranci privadili in "razvili" dva cikla spanja z vmesnim stanjem budnosti. Vseeno to ni bil povod za bolj natančno raziskovanje spanja. Ljudje se še zmeraj držimo osemurnega spanca. Šele v zadnjem času se je s spanjem začel ukvarjati zgoraj omenjeni zgodovinar Roger Ekirch.
Kaj pa so ljudje počeli v času bedenja?
Nekateri so brali, nekateri so se pogovarjali, obiskali sosede, molili, kadili ... Obstajajo dokazi, da so v 15. stoletju obstajale posebne molitve za čas med obema cikloma spanja. Poleg vseh teh, enih bolj, drugih manj družabnih aktivnostih so se zaljubljeni pari tudi ljubili. Zdravniški priročnik iz Francije v 16. stoletju je parom, ki so želeli zanositi, celo priporočal seks po prvem ciklu spanja namesto po napornem delovnem dnevu, ker naj bi bilo takrat spočetje bolj zanesljivo, ob tem pa naj bi tudi bolj uživali.
Kako pa to, da ne spimo več na ta način?
Že Ekirch je ugotovil, da je bilo v poznem 17. stoletju podatkov o dveh ciklih spanja počasi vedno manj. Začelo se je v višjih slojih urbanih družb severne Evrope in se je kasneje v 200 letih razširilo po celotni zahodni Evropi. Do leta 1920 je zamisel o dveh ciklih spanja dokončno izginila iz naše družbene zavesti. Razlogi za to naj bi bili osvetljava mest in hiš, odprtost kavaren tudi ponoči in še drugi dejavniki, ki so vodili v to, da je noč postala del aktivnega dneva, s čemer se je skrajšal čas za nočni počitek. Razloge za to spremembo in načine, kako naj bi se to zgodilo, opisuje tudi ameriški zgodovinar Craig Koslofsky v svoji novi knjigi Evening's Empire. Tam poudarja, da so bile noči v času pred 17. stoletjem nevarne. Dogajalo se je veliko kriminala, kraj, pijanosti in prostitucije. Tudi bogatim, ki so imeli denar za sveče, se ni zdelo vredno bedeti ponoči. To pa se je spremenilo v času reformacije in protireformacije. Protestanti in katoliki so ponoči opravljali skrivne posle, da jih ne bi preganjali drugi. Tako so tudi vplivni ljudje, poleg kriminalcev, začeli delovati ponoči. Tako se je to preneslo med višje sloje, ki so si lahko privoščili sveče. Kasneje, s prihodom cestne osvetljave, pa se je ta težnja prenesla tudi med nižje razrede družbe. Leta 1667 je Pariz postalo prvo mesto z cestno osvetljavo. Sprva z voskastimi svečami v steklenih lučeh, kasneje pa so v Amsterdamu razvili oljne svetilke. Do konca 17. stoletja je imelo več kot 50 evropskih mest cestno osvetljavo tudi ponoči. V Ljubljani so oljne luči zasvetile leta 1751.
Noč je postala njihov dan in ležanje v postelji zapravljanje časa. Ljudje so se začeli veliko bolj zavedati časa in ga želeli učinkovito uporabljati.
Do večjega preskoka je prišlo ponovno v času industrijske revolucije. Leta 1829 so celo pozivali starše, naj odvadijo otroke prvega in drugega spanja. Do sedaj smo se več kot očitno privadili skupnega osemurnega spanca. A strokovnjaki opozarjajo, da verjetno tudi zaradi prvotnega deljenega spanca prihaja do veliko motenj spanja. Ena izmed bolj znanih je nezmožnost vzdrževanja spanca "sleep maintenance insomnia", pri kateri prihaja do problemov z ohranjanjem spanja oz. prezgodnjim zbujanjem ponoči. Opisani sindrom se začne pojavljati v virih sočasno s spremembo spalnega cikla.
V BBC-jevem prispevku opozarjajo tudi na to, da naj bi bil bimodalni (dvonačinski) spanec bolj naraven in da je nujen za znižanje stresa. V tem času naj bi se organizem sprostil. Po drugi strani pa so ljudje, ki imajo motnje spanja v sodobnem času in se zbujajo po prvem spancu, težave z anksioznostjo. Vsekakor bi se nam obrestovalo bolj natančno raziskovanje spanja.
Kakorkoli, v BBC-jevi radijski oddaji o spanju oxfordski profesor, cirkadialni nevroznanstvenik Russel Foster v rubriki 60 sekund o ideji predstavlja idejo o tem, da naj bi srednješolci in študentje začenjali s poukom in predavanji po deseti uri, saj so takrat bolj pripravljeni za delo. Nasprotno pa naj bi profesorjem bolj ustrezale zgodnje ure. Potem se pogovor nadaljuje in prvotne trditve potrdi tudi ameriški profesor zgodovinar Craig Koslofsky, ki ob tem navede tudi primer, da naj bi si v povprečju, vsaj ameriški študentje, ki imajo na voljo različne termine predavanj, redko izbirali predavanja, ki se začnejo ob osmi oz. deveti uri. Medtem si profesorji redko izbirajo predavanja v popoldanskih urah. Opozarja pa tudi, da ne smemo preveč verjeti temu povprečju. Vse je odvisno tudi od vsakega posameznika.
Kot zanimivo dejstvo lahko še omenim, da je bil do sedaj v zgodovini najdaljši t. i. ponočnjak ("all-nighter") leta 1963 Randy Gardner (17 let), ki je brez zaužitja kofeina ali česa podobnega bedel kar 264 ur.
Predstavila sem zgodovinski pregled spalnih navad, naj vas sedaj seznanim še z bolj naravoslovnim pogledom na spanje.
Za to si sposojam vprašanje s spletne strani "How Stuff Works?" Kako deluje spanje?
Spanje delimo v dve fazi, in sicer ne-REM fazo (75 %) in REM fazo (25 %). Ne-REM faza služi počitku, temperatura organizma pade in poraba energije se zmanjša; utrip, dihanje in delovanje ledvic se upočasnijo, prebava pa pospeši. Možgani so brez dela, telo se lahko premika. Nasprotno je v REM fazi povezava med možgani in mišicami na telesu prekinjena, pride do atonije mišic, torej se telo ne more premikati, aktivne ostanejo le mišice, ki nadzorujejo oko in uho; pride do visoke porabe kisika, temperatura pade. Tipična REM faza so aktivni halucinirajoči možgani, ujeti v paraliziranem telesu; po domače povedano, sanje.
Kako se opisani fazi izmenjavata?
Spalni cikel poteka z menjavanjem ne-REM in REM faze. Skozi celoten cikel se faza nerema krajša, predvsem spodaj opisani stanji 3 in 4. Vseeno pa mora biti med dvema REM fazama spanja vsaj 30 minut neremskega spanja. Ne-REM faza je sestavljena iz štirih sanj, in sicer:
Zanimivo vprašnje je tudi, ali potrebujemo sanje?
Raziskovalci so prikrajšali testirance za REM faze spanja. Po nekaj dneh posebno zoprne obravnave, pri kateri so testirance zbujali ob vsakem prehodu v REM stanje, so raziskovanci vstopali v REM fazo bolj pogosto in hitreje. Še bolj zanimivo pa je dejstvo, da so po koncu zoprnega zbujanja testiranci časovno, v razmerju s trajanjem prikrajšanja, nadoknadili izgubljena REM stanja. Poleg tega naj bi REM faza spanja imela tudi vlogo pri tvorjenju spomina in učenju, vendar so dokazi za to še nejasni.
Glavni promotorji spanja. To so tiste čudežne molekule, ki sprožijo zaspanost v nas in nam začnejo v zapirati oči in ... Kakorkoli, molekule, ki promovirajo spanje, so interleukin 1, ki je sicer del imunskega sistema, in ta zanimiv adenozin, na receptorje katerega deluje kofein, ki je antagonist (tekmuje s adenozinom in zapolni receptorje ter jih tako deaktivira) adenozinskih receptorjev, in bolj znani melatonin, ki ga sprošča edini neparni del možganov, epifiza. Epifiza je med drugim navdušila tudi nekatere filozofe. Descartes jo je določil za sedež duše.
Naj vam na hitro opišem delovanje kofeina. Adenozin "umiri" možgane, medtem ko je vpliv kofeina ravno obraten. Sproži aktivnost možganov in nas prebudi, ima pa vpliv tudi na hipofizo in izločanje epinefrina oz. adrenalina. Viva la caffeine.
Ampak kofein za nekatere ni dovolj. Imam prijatelja, ki mi je že nekajkrat ves navdušen razlagal o neki znanstvenofantastični knjigi, ki opisuje ljudi brez gena za spanje, in ljudi, ki morajo spati. Seveda so tisti brez spanca bolj uspešni. Kaj več o tej zgodbi pa ne vem, ker je nisem brala. Če pa kdo pozna to zgodbo in se poleg tega še spomni naslova knjige, se zanj priporočam.
Torej, najti moramo gen za spanje, inhibirati njegovo izračanje in nam ne bo treba več spati. Ko bi le bilo tako preprosto! "Gen za spanje" je že celo odkrit. Gre za ABCC9 gen. Naredili so genetsko in vedenjsko raziskavo. Različne ljudi so dali spat v mirno okolje in spremljali, kako dolgo so spali. Ugotovili so, da so določeni ljudje z dvema kopijama ene variante spali manj časa kot drugi z dvema kopijama druge variante gena. Torej, če želite spati manj, svetujem genetsko zdravljenje ABCC9 gena; lahko ga vodite do mutacij in si pridobite dve kopiji prave variante za nespanje. Ampak, kaj si res ne želite sanjati in uživati v nekaj več urah počitka?
To je to! Pa sladke sanje!
Z
Današnji zapis je v večini povzet po BBC News: The myth of the eight-hour sleep.
Ali ste vedeli?
Da smo ljudje pred letom 1600 imeli dva cikla spanja. Prvi je bil tako imenovani smrtni oz. trdni spanec ("dead sleep"), sledili sta mu ura ali dve bedenja in nato še drugi štiriurni interval spanja. Na to kaže več kot 500 literarnih virov, ki jih je v knjigi At Day's Close: Night in Times Past, opisal zgodovinar Roger Ekirch. V koncu 20. stoletja je psihiater Thomas Wehr raziskoval spanje, tako da je zbral skupino ljudi in jih vsak dan za 14 ur zaprl v temen prostor. Po mesecu dni so se testiranci privadili in "razvili" dva cikla spanja z vmesnim stanjem budnosti. Vseeno to ni bil povod za bolj natančno raziskovanje spanja. Ljudje se še zmeraj držimo osemurnega spanca. Šele v zadnjem času se je s spanjem začel ukvarjati zgoraj omenjeni zgodovinar Roger Ekirch.
Kaj pa so ljudje počeli v času bedenja?
Nekateri so brali, nekateri so se pogovarjali, obiskali sosede, molili, kadili ... Obstajajo dokazi, da so v 15. stoletju obstajale posebne molitve za čas med obema cikloma spanja. Poleg vseh teh, enih bolj, drugih manj družabnih aktivnostih so se zaljubljeni pari tudi ljubili. Zdravniški priročnik iz Francije v 16. stoletju je parom, ki so želeli zanositi, celo priporočal seks po prvem ciklu spanja namesto po napornem delovnem dnevu, ker naj bi bilo takrat spočetje bolj zanesljivo, ob tem pa naj bi tudi bolj uživali.
Kako pa to, da ne spimo več na ta način?
Že Ekirch je ugotovil, da je bilo v poznem 17. stoletju podatkov o dveh ciklih spanja počasi vedno manj. Začelo se je v višjih slojih urbanih družb severne Evrope in se je kasneje v 200 letih razširilo po celotni zahodni Evropi. Do leta 1920 je zamisel o dveh ciklih spanja dokončno izginila iz naše družbene zavesti. Razlogi za to naj bi bili osvetljava mest in hiš, odprtost kavaren tudi ponoči in še drugi dejavniki, ki so vodili v to, da je noč postala del aktivnega dneva, s čemer se je skrajšal čas za nočni počitek. Razloge za to spremembo in načine, kako naj bi se to zgodilo, opisuje tudi ameriški zgodovinar Craig Koslofsky v svoji novi knjigi Evening's Empire. Tam poudarja, da so bile noči v času pred 17. stoletjem nevarne. Dogajalo se je veliko kriminala, kraj, pijanosti in prostitucije. Tudi bogatim, ki so imeli denar za sveče, se ni zdelo vredno bedeti ponoči. To pa se je spremenilo v času reformacije in protireformacije. Protestanti in katoliki so ponoči opravljali skrivne posle, da jih ne bi preganjali drugi. Tako so tudi vplivni ljudje, poleg kriminalcev, začeli delovati ponoči. Tako se je to preneslo med višje sloje, ki so si lahko privoščili sveče. Kasneje, s prihodom cestne osvetljave, pa se je ta težnja prenesla tudi med nižje razrede družbe. Leta 1667 je Pariz postalo prvo mesto z cestno osvetljavo. Sprva z voskastimi svečami v steklenih lučeh, kasneje pa so v Amsterdamu razvili oljne svetilke. Do konca 17. stoletja je imelo več kot 50 evropskih mest cestno osvetljavo tudi ponoči. V Ljubljani so oljne luči zasvetile leta 1751.
Noč je postala njihov dan in ležanje v postelji zapravljanje časa. Ljudje so se začeli veliko bolj zavedati časa in ga želeli učinkovito uporabljati.
Do večjega preskoka je prišlo ponovno v času industrijske revolucije. Leta 1829 so celo pozivali starše, naj odvadijo otroke prvega in drugega spanja. Do sedaj smo se več kot očitno privadili skupnega osemurnega spanca. A strokovnjaki opozarjajo, da verjetno tudi zaradi prvotnega deljenega spanca prihaja do veliko motenj spanja. Ena izmed bolj znanih je nezmožnost vzdrževanja spanca "sleep maintenance insomnia", pri kateri prihaja do problemov z ohranjanjem spanja oz. prezgodnjim zbujanjem ponoči. Opisani sindrom se začne pojavljati v virih sočasno s spremembo spalnega cikla.
V BBC-jevem prispevku opozarjajo tudi na to, da naj bi bil bimodalni (dvonačinski) spanec bolj naraven in da je nujen za znižanje stresa. V tem času naj bi se organizem sprostil. Po drugi strani pa so ljudje, ki imajo motnje spanja v sodobnem času in se zbujajo po prvem spancu, težave z anksioznostjo. Vsekakor bi se nam obrestovalo bolj natančno raziskovanje spanja.
Kakorkoli, v BBC-jevi radijski oddaji o spanju oxfordski profesor, cirkadialni nevroznanstvenik Russel Foster v rubriki 60 sekund o ideji predstavlja idejo o tem, da naj bi srednješolci in študentje začenjali s poukom in predavanji po deseti uri, saj so takrat bolj pripravljeni za delo. Nasprotno pa naj bi profesorjem bolj ustrezale zgodnje ure. Potem se pogovor nadaljuje in prvotne trditve potrdi tudi ameriški profesor zgodovinar Craig Koslofsky, ki ob tem navede tudi primer, da naj bi si v povprečju, vsaj ameriški študentje, ki imajo na voljo različne termine predavanj, redko izbirali predavanja, ki se začnejo ob osmi oz. deveti uri. Medtem si profesorji redko izbirajo predavanja v popoldanskih urah. Opozarja pa tudi, da ne smemo preveč verjeti temu povprečju. Vse je odvisno tudi od vsakega posameznika.
Kot zanimivo dejstvo lahko še omenim, da je bil do sedaj v zgodovini najdaljši t. i. ponočnjak ("all-nighter") leta 1963 Randy Gardner (17 let), ki je brez zaužitja kofeina ali česa podobnega bedel kar 264 ur.
Predstavila sem zgodovinski pregled spalnih navad, naj vas sedaj seznanim še z bolj naravoslovnim pogledom na spanje.
Za to si sposojam vprašanje s spletne strani "How Stuff Works?" Kako deluje spanje?
Spanje delimo v dve fazi, in sicer ne-REM fazo (75 %) in REM fazo (25 %). Ne-REM faza služi počitku, temperatura organizma pade in poraba energije se zmanjša; utrip, dihanje in delovanje ledvic se upočasnijo, prebava pa pospeši. Možgani so brez dela, telo se lahko premika. Nasprotno je v REM fazi povezava med možgani in mišicami na telesu prekinjena, pride do atonije mišic, torej se telo ne more premikati, aktivne ostanejo le mišice, ki nadzorujejo oko in uho; pride do visoke porabe kisika, temperatura pade. Tipična REM faza so aktivni halucinirajoči možgani, ujeti v paraliziranem telesu; po domače povedano, sanje.
Kako se opisani fazi izmenjavata?
Spalni cikel poteka z menjavanjem ne-REM in REM faze. Skozi celoten cikel se faza nerema krajša, predvsem spodaj opisani stanji 3 in 4. Vseeno pa mora biti med dvema REM fazama spanja vsaj 30 minut neremskega spanja. Ne-REM faza je sestavljena iz štirih sanj, in sicer:
- stanje 1: tranzicijsko spanje, najšibkejše, upočasnitev alpha ritmov do theta ritmov, dremanje
- stanje 2: globlje, občasne 8-14 Hz oscilacije na EEGju (talamični ritmovnik), K kompleks, traja od 5 do 15 minut
- stanje 3: delta ritmi
- stanje 4: globoko spanje, EEG ritem < 2 Hz, traja od 20 do 40 minut
- preskok v stanje 2 in v REM fazo
Zanimivo vprašnje je tudi, ali potrebujemo sanje?
Raziskovalci so prikrajšali testirance za REM faze spanja. Po nekaj dneh posebno zoprne obravnave, pri kateri so testirance zbujali ob vsakem prehodu v REM stanje, so raziskovanci vstopali v REM fazo bolj pogosto in hitreje. Še bolj zanimivo pa je dejstvo, da so po koncu zoprnega zbujanja testiranci časovno, v razmerju s trajanjem prikrajšanja, nadoknadili izgubljena REM stanja. Poleg tega naj bi REM faza spanja imela tudi vlogo pri tvorjenju spomina in učenju, vendar so dokazi za to še nejasni.
Glavni promotorji spanja. To so tiste čudežne molekule, ki sprožijo zaspanost v nas in nam začnejo v zapirati oči in ... Kakorkoli, molekule, ki promovirajo spanje, so interleukin 1, ki je sicer del imunskega sistema, in ta zanimiv adenozin, na receptorje katerega deluje kofein, ki je antagonist (tekmuje s adenozinom in zapolni receptorje ter jih tako deaktivira) adenozinskih receptorjev, in bolj znani melatonin, ki ga sprošča edini neparni del možganov, epifiza. Epifiza je med drugim navdušila tudi nekatere filozofe. Descartes jo je določil za sedež duše.
Naj vam na hitro opišem delovanje kofeina. Adenozin "umiri" možgane, medtem ko je vpliv kofeina ravno obraten. Sproži aktivnost možganov in nas prebudi, ima pa vpliv tudi na hipofizo in izločanje epinefrina oz. adrenalina. Viva la caffeine.
Ampak kofein za nekatere ni dovolj. Imam prijatelja, ki mi je že nekajkrat ves navdušen razlagal o neki znanstvenofantastični knjigi, ki opisuje ljudi brez gena za spanje, in ljudi, ki morajo spati. Seveda so tisti brez spanca bolj uspešni. Kaj več o tej zgodbi pa ne vem, ker je nisem brala. Če pa kdo pozna to zgodbo in se poleg tega še spomni naslova knjige, se zanj priporočam.
Torej, najti moramo gen za spanje, inhibirati njegovo izračanje in nam ne bo treba več spati. Ko bi le bilo tako preprosto! "Gen za spanje" je že celo odkrit. Gre za ABCC9 gen. Naredili so genetsko in vedenjsko raziskavo. Različne ljudi so dali spat v mirno okolje in spremljali, kako dolgo so spali. Ugotovili so, da so določeni ljudje z dvema kopijama ene variante spali manj časa kot drugi z dvema kopijama druge variante gena. Torej, če želite spati manj, svetujem genetsko zdravljenje ABCC9 gena; lahko ga vodite do mutacij in si pridobite dve kopiji prave variante za nespanje. Ampak, kaj si res ne želite sanjati in uživati v nekaj več urah počitka?
To je to! Pa sladke sanje!
Z
Današnji zapis je v večini povzet po BBC News: The myth of the eight-hour sleep.
petek, 17. februar 2012
How to enjoy neuroscience?
Here it is. My first, and hopefully not last, post in English. During the last two or three weeks that I spent in my second home, the library, where I was studying for my exam in cognitive neuroscience, I collected some funny, nice, fantastic, useful, super, geek, nerd, cute, neurofanatic … quotes from the book on Neuroscience: Exploring the Brain.
"The brain has been called the most complex piece of matter in the universe. Brain matter consist of a fantastic variety of molecules, many of which are unique to the nervous system." I really like complex things! Brain’s complexity is one of the reasons I decided to study Cognitive Science (University of Ljubljana) and also partly why I studied biology at bachelor degree. Here are some interesting links about complexity of sex determination in living organisms.
"If the brain were a chocolate-chip cookie dough and the neurons were chocolate chips, the glia would be cookie dough that fills all the other space and ensures that the chips are suspended in their appropriate location." The name of my blog could be translated as cookieland to English. Besides I love chocolate-chip cookies. Yummy!
"Indeed, the term glia is derived from the Greek word for ‘glue’, giving the impression that the main function of these cells is to keep the brain running out of your ears!" Imagine, without glia cells, we would all have long ears and two long snots down from our nose and neurons would be firing and action potentials spiking all around us. Um... If it is like that, I would put genes for luciferin and luciferase in my neurons, so neurons would shine around me. My avatarian imagination...
"However, we still are confident that neurons perform the bulk of information processing in the brain. Therefore, we will focus 90% of our attention on 10% of brain cells: the neurons." The special ones ...
"Ion pumps are the unsung heroes of the cellular neurophysiology." Poor ion pumps.
"Normal flies, like humans, can be put to sleep with ether vapours." Muhuhahahaha!
"... The search was conducted using the fruit fly Drosophila melanogaster. While these insects may be annoying in the kitchen, they are extremely valuable in the lab, because their genes can be studied and manipulated in ways that are not possible in mammals." Thumbs up for Drosophila!
"Action potentials have certain universal properties, features that are shared by axons in the nervous systems of every beast, from squid to a college student." I am the beauty, who is the beast?
Chapter about The Effects of Toxins on the Sodium Channel
"The third and most important lesson from studying toxins? Be careful what you put in your mouth." At least one thing will stay with me forever.
"And among the motor neurons in the medulla are cells that control the tongue muscles via cranial nerve XII. (So think of the medulla the next time you stick your tongue!)" Will you? I don’t think so.
"Figure 7.25 shows a Nissl-stained coronal section through the caudal telencephalon of a rat brain. You don't need to be Cajal to see that different types of cortex can also be discerned based on cytoarchitecture." I gives you hope that you may become neuroscientist some day.
"The immense chemical complexity of synaptic transmission makes it especially susceptible to the medical corollary of Murphy's law, which states that if a physiological process can go wrong, it will go wrong." True story!
"Evolution is conservative and opportunistic, and it often puts common and familiar things to new uses." Evolution is the master of The Greatest Show on Earth (a must read).
"For the most part, they are similar or identical to the basic chemicals of life, the same substances that cells in all species, from bacteria to giraffes, use for metabolism." So … If it is in giraffes, then it is also in me (6.0’)?
"Therefore, remarkably, in one chemical step, the major excitatory neurotransmitter in the brain is converted into the major inhibitory neurotransmitter in the brain!" Be careful! It’s a thin line … between love and hate.
"Enzymes called protein phosphatase save the day, because they act rapidly to remove phosphate groups." Thumbs up for phosphatase!
"Neurons integrate divergent and convergent signaling systems, resulting in a complex map of chemical effects. The wonder is that it even works; the challenge is to understand how." I don’t want to be sentimental, but I am glad it works.
"Signals regulate signals, chemical changes can leave lasting traces of their history, drugs can shift the balance of signaling power - and, in a literal sense, the brain and its chemicals are one." How poetic!
"For now, remember that when one speaks of an emotional reaction that is beyond voluntary control-like "butterflies in the stomach" or blushing-it usually is mediated by the visceral PNS (the ANS)." The thing that I cannot control in my body.
"Thus, when we said previously that the cerebral cortex has expanded over the course of human evolution, we really meant that the neocortex had expanded. Similarly, when we said that the thalamus is the gateway to the cortex, we meant that it id the gateway to the neocortex. Most neuroscientists are such neocortical chauvinists (ourselves included) that the term cortex, if left unqualified, is usually intended to refer to the cerebral neocortex." Chauvinists!
After first two parts of the book. "It should be obvious by now that knowing the organisation of synaptic connections is essential to understanding how the brain works. It's not from love of Greek and Latin that we belabor the neuroanatomy!" Are you sure?!? I thought authors are just plain evil.
"Behavior happens. But why?" I am glad it happens, what about you?
"Motivation can be thought of as driving force of behaviour. By analogy, consider the driving force on sodium ions to cross the neuronal membrane (an odd analogy, perhaps, but not for a neuroscience text). ... Of course, human behavior will never be described by anything as simple as Ohm's law.” Authors almost got me, for a moment there, I thought it is that simple.
“To appreciate the significance of emotions, just imagine life without them. Instead of the daily highs and lows we all experience, life would be a great empty plain of existence with no significance.” Just like zombies. Sometimes I would actually like that and here is a guide for you, what to do, when we all, except you, become zombies.
“But why do we sleep? What purpose does it serve? Despite many years of research, the joke remains that the only thing we are sure of it is that sleep overcomes sleepiness.” After I read that, I became really sleepy … thank you caffeine.
“A chemoattractant is a diffusible molecule that acts over a distance to attract growing axons toward their targets, like the aroma of freshly brewed java might attract a coffee lover.” Mmmmm, smell of the morning coffee, it is like semaphorin for me, signaling it is time to get up.
Overall I had fun studying from the neuroscience book. My (library) friends told me, it is nice to see somebody who really enjoys, what he/she is learning about. It is probably the first study book that I read from the very first page to the last. Maybe I also read the book for Organic Chemistry in the first year of biology. So Bear’s Neuroscience is in good company.
Just a brief thought about exam anxiety. Today I was really nervous, so here is a tip for all of female neuroscience fanatics and fans of Ryan Gosling. What I did in the morning? I checked my cool saved Internet pages on Gimmebar (btw, great on-line app for saving great pages, blog posts, news...) profile and I finally found the one: Neuroscientist Ryan Gosling, I understood all of the pictures, which gave me faith that I have some knowledge. :)
Last but not least, a picture for all cognitive neuroscientists out there and also for the ones that have no idea what cognitive neuroscience is. By the way, my mum thinks i do, what society thinks I do, and what I actually do is this; which will hopefully get me to become neuroscientist someday in the
"The brain has been called the most complex piece of matter in the universe. Brain matter consist of a fantastic variety of molecules, many of which are unique to the nervous system." I really like complex things! Brain’s complexity is one of the reasons I decided to study Cognitive Science (University of Ljubljana) and also partly why I studied biology at bachelor degree. Here are some interesting links about complexity of sex determination in living organisms.
"If the brain were a chocolate-chip cookie dough and the neurons were chocolate chips, the glia would be cookie dough that fills all the other space and ensures that the chips are suspended in their appropriate location." The name of my blog could be translated as cookieland to English. Besides I love chocolate-chip cookies. Yummy!
"Indeed, the term glia is derived from the Greek word for ‘glue’, giving the impression that the main function of these cells is to keep the brain running out of your ears!" Imagine, without glia cells, we would all have long ears and two long snots down from our nose and neurons would be firing and action potentials spiking all around us. Um... If it is like that, I would put genes for luciferin and luciferase in my neurons, so neurons would shine around me. My avatarian imagination...
"However, we still are confident that neurons perform the bulk of information processing in the brain. Therefore, we will focus 90% of our attention on 10% of brain cells: the neurons." The special ones ...
"Ion pumps are the unsung heroes of the cellular neurophysiology." Poor ion pumps.
"Normal flies, like humans, can be put to sleep with ether vapours." Muhuhahahaha!
"... The search was conducted using the fruit fly Drosophila melanogaster. While these insects may be annoying in the kitchen, they are extremely valuable in the lab, because their genes can be studied and manipulated in ways that are not possible in mammals." Thumbs up for Drosophila!
"Action potentials have certain universal properties, features that are shared by axons in the nervous systems of every beast, from squid to a college student." I am the beauty, who is the beast?
Chapter about The Effects of Toxins on the Sodium Channel
"The third and most important lesson from studying toxins? Be careful what you put in your mouth." At least one thing will stay with me forever.
"And among the motor neurons in the medulla are cells that control the tongue muscles via cranial nerve XII. (So think of the medulla the next time you stick your tongue!)" Will you? I don’t think so.
"Figure 7.25 shows a Nissl-stained coronal section through the caudal telencephalon of a rat brain. You don't need to be Cajal to see that different types of cortex can also be discerned based on cytoarchitecture." I gives you hope that you may become neuroscientist some day.
"The immense chemical complexity of synaptic transmission makes it especially susceptible to the medical corollary of Murphy's law, which states that if a physiological process can go wrong, it will go wrong." True story!
"Evolution is conservative and opportunistic, and it often puts common and familiar things to new uses." Evolution is the master of The Greatest Show on Earth (a must read).
"For the most part, they are similar or identical to the basic chemicals of life, the same substances that cells in all species, from bacteria to giraffes, use for metabolism." So … If it is in giraffes, then it is also in me (6.0’)?
"Therefore, remarkably, in one chemical step, the major excitatory neurotransmitter in the brain is converted into the major inhibitory neurotransmitter in the brain!" Be careful! It’s a thin line … between love and hate.
"Enzymes called protein phosphatase save the day, because they act rapidly to remove phosphate groups." Thumbs up for phosphatase!
"Neurons integrate divergent and convergent signaling systems, resulting in a complex map of chemical effects. The wonder is that it even works; the challenge is to understand how." I don’t want to be sentimental, but I am glad it works.
"Signals regulate signals, chemical changes can leave lasting traces of their history, drugs can shift the balance of signaling power - and, in a literal sense, the brain and its chemicals are one." How poetic!
"For now, remember that when one speaks of an emotional reaction that is beyond voluntary control-like "butterflies in the stomach" or blushing-it usually is mediated by the visceral PNS (the ANS)." The thing that I cannot control in my body.
"Thus, when we said previously that the cerebral cortex has expanded over the course of human evolution, we really meant that the neocortex had expanded. Similarly, when we said that the thalamus is the gateway to the cortex, we meant that it id the gateway to the neocortex. Most neuroscientists are such neocortical chauvinists (ourselves included) that the term cortex, if left unqualified, is usually intended to refer to the cerebral neocortex." Chauvinists!
After first two parts of the book. "It should be obvious by now that knowing the organisation of synaptic connections is essential to understanding how the brain works. It's not from love of Greek and Latin that we belabor the neuroanatomy!" Are you sure?!? I thought authors are just plain evil.
"Behavior happens. But why?" I am glad it happens, what about you?
"Motivation can be thought of as driving force of behaviour. By analogy, consider the driving force on sodium ions to cross the neuronal membrane (an odd analogy, perhaps, but not for a neuroscience text). ... Of course, human behavior will never be described by anything as simple as Ohm's law.” Authors almost got me, for a moment there, I thought it is that simple.
“To appreciate the significance of emotions, just imagine life without them. Instead of the daily highs and lows we all experience, life would be a great empty plain of existence with no significance.” Just like zombies. Sometimes I would actually like that and here is a guide for you, what to do, when we all, except you, become zombies.
“But why do we sleep? What purpose does it serve? Despite many years of research, the joke remains that the only thing we are sure of it is that sleep overcomes sleepiness.” After I read that, I became really sleepy … thank you caffeine.
“A chemoattractant is a diffusible molecule that acts over a distance to attract growing axons toward their targets, like the aroma of freshly brewed java might attract a coffee lover.” Mmmmm, smell of the morning coffee, it is like semaphorin for me, signaling it is time to get up.
Overall I had fun studying from the neuroscience book. My (library) friends told me, it is nice to see somebody who really enjoys, what he/she is learning about. It is probably the first study book that I read from the very first page to the last. Maybe I also read the book for Organic Chemistry in the first year of biology. So Bear’s Neuroscience is in good company.
Just a brief thought about exam anxiety. Today I was really nervous, so here is a tip for all of female neuroscience fanatics and fans of Ryan Gosling. What I did in the morning? I checked my cool saved Internet pages on Gimmebar (btw, great on-line app for saving great pages, blog posts, news...) profile and I finally found the one: Neuroscientist Ryan Gosling, I understood all of the pictures, which gave me faith that I have some knowledge. :)
Last but not least, a picture for all cognitive neuroscientists out there and also for the ones that have no idea what cognitive neuroscience is. By the way, my mum thinks i do, what society thinks I do, and what I actually do is this; which will hopefully get me to become neuroscientist someday in the
future.
That’s it!
Z
torek, 14. februar 2012
TBT: Ljubezen
Ne vem, kako začeti pisati blog o ljubezni. Še posebaj težko je, če ga piše nekdo, ki še ni bil prav zares zaljubljen, ljubljen in ni ljubil. Pravzaprav tale zapis ne potrebuje začetka, ker ne bo običajen blogerski zapis, ampak zgolj le zbirka "zaljubljenih" povezav.
Pri Scientific Americanu so se odločili, da nam danes postrežejo z nekaj zapisi o ljubezni.
Razkrili so, kako odkriti skrivnosti dolgotrajne ljubezeni, kaj so in čemu služijo feromoni in kakšni so zaljubljeni možgani, pa še kaj se najde, če malo poklikate po strani. Tudi video o možganih in ljubezni se najde. Skoraj sem pozabila na meni najljubši zapis oz. zbirko monogamnih živalskih vrst.
Včeraj sem na twitterju naletela tudi na tole posrečeno čestitko za valentinovo. Če ste si pogledali video iz SciAm-a, ste morda našli napako* v čestitki?
Pred časom sem naletela na pismo Johna Steinbecka prijatelju o zaljubljanju: ”And don't worry about losing. If it is right, it happens - The main thing is not to hurry. Nothing good gets away.”
Predzadnja stvar, ki jo danes želim deliti z vami, je navodilo: kopirajte in prilepite v google ali pogooglajte tole:
sqrt(cos(x))*cos(300x)+sqrt(abs(x))-0.7)*(4-x*x)^0.01, sqrt(6-x^2), -sqrt(6-x^2) from -4.5 to 4.5
Zadnja pa je link na D&A blog, kjer je zbranih nekaj simpatično-smešnih fotografij, slikic česar koli že. Še povezava na PhD Comicse; če jih še ne spremljate, je zadnji čas, da jih začnete. Danes so pisali tudi o ljubezni.
Kljub temu, da nisem zaljubljena, ne sovražim valentinovega. Prav všeč mi je, ko vidim po mestu fante, ki z rožicami, v premraženih rokah, čakajo na dekleta; ko so restavracije polne zaljubljenih parov. Zakaj pa ne? Še lepši bi bil svet, če bi take reči videli vsak dan.
Ne razumem čisto, zakaj potrebujemo dan zaljubljencev, saj verjetno, ko te zadene, te pač zadene za dalj časa. Ne verjamem, da vse zadene ravno na 14. februarja. Če pa je tako, je to svojevrsten fenomen, vreden raziskovanja.
Kaj pa jaz vem o ljubezni ...
To je to!
Z
*Na čestitki piše, da se raven serotonina dvigne. V resnici pade. Saj veste, ljubezen je obsesija.
Pri Scientific Americanu so se odločili, da nam danes postrežejo z nekaj zapisi o ljubezni.
Razkrili so, kako odkriti skrivnosti dolgotrajne ljubezeni, kaj so in čemu služijo feromoni in kakšni so zaljubljeni možgani, pa še kaj se najde, če malo poklikate po strani. Tudi video o možganih in ljubezni se najde. Skoraj sem pozabila na meni najljubši zapis oz. zbirko monogamnih živalskih vrst.
Včeraj sem na twitterju naletela tudi na tole posrečeno čestitko za valentinovo. Če ste si pogledali video iz SciAm-a, ste morda našli napako* v čestitki?
Pred časom sem naletela na pismo Johna Steinbecka prijatelju o zaljubljanju: ”And don't worry about losing. If it is right, it happens - The main thing is not to hurry. Nothing good gets away.”
Predzadnja stvar, ki jo danes želim deliti z vami, je navodilo: kopirajte in prilepite v google ali pogooglajte tole:
sqrt(cos(x))*cos(300x)+sqrt(abs(x))-0.7)*(4-x*x)^0.01, sqrt(6-x^2), -sqrt(6-x^2) from -4.5 to 4.5
Zadnja pa je link na D&A blog, kjer je zbranih nekaj simpatično-smešnih fotografij, slikic česar koli že. Še povezava na PhD Comicse; če jih še ne spremljate, je zadnji čas, da jih začnete. Danes so pisali tudi o ljubezni.
Kljub temu, da nisem zaljubljena, ne sovražim valentinovega. Prav všeč mi je, ko vidim po mestu fante, ki z rožicami, v premraženih rokah, čakajo na dekleta; ko so restavracije polne zaljubljenih parov. Zakaj pa ne? Še lepši bi bil svet, če bi take reči videli vsak dan.
Ne razumem čisto, zakaj potrebujemo dan zaljubljencev, saj verjetno, ko te zadene, te pač zadene za dalj časa. Ne verjamem, da vse zadene ravno na 14. februarja. Če pa je tako, je to svojevrsten fenomen, vreden raziskovanja.
Kaj pa jaz vem o ljubezni ...
To je to!
Z
*Na čestitki piše, da se raven serotonina dvigne. V resnici pade. Saj veste, ljubezen je obsesija.
nedelja, 12. februar 2012
Trakulja in substanca P, kaj?!?
Taenia solium ali svinjska trakulja. Parazitski ploski črv; uvrščamo jih med nečlenarje. Nič kaj prijetna zadeva, če se znajde v vašem črevesju. Kaj šele če zaužijete jajčeca, katerih ovoj se v črevesju sprosti in se odpravijo na pot po vašem telesu! Ker pa so firbčne, kaj hitro zaidejo v najbolj kompleksen sistem v vašem telesu, v vaše možgane in vas malo reprogramirajo. Konec zgodbice za lahko noč...
Svinjska trakulja je parazit. Z njo se lahko okužimo, če jemo meso, ki ni bilo dovolj časa izpostavljeno dovolj visoki temperaturi med kuho; če ne skrbimo za higieno in si ne umivamo rok; jajčeca parazita pa lahko zaužijemo tudi, če se znajdejo na neumitem sadju in zelenjavi ali pa vas, če ste bolj vraževerne narave in veste, da ste rojeni pod nesrečno zvezdo, jajčeca čakajo na vsakem listu zelene solate. Kakorkoli, T. solium povzroča dve vrsti okužb, in sicer v primeru, da zaužijete ikre trakulj, lahko dobite teniazo. Trakulja vam zraste v črevesju in vi jo lepo hranite, zato se daljša in daljša s proglotidi. Druga okužba, do katere pride, če zaužijete jajčeca trakulje, je cisticerkoza; ta je bolj neprijetna. V tem primeru se vam lahko trakulja razmnožuje tudi v možganih in celo očeh. In če napade možgane, dobite neurocisticerkozo.
Zakaj vam vse to razlagam? Ker sem včeraj naletela na tale prispevek, ki opisuje, da razlog za napade bolezni ob okužbi s trakuljo tiči v substanci P.
Kot, da vam to kaj pove... O svinjski trakulji ste si do sedaj verjetno že ustvarili mnenje. Ni prijazna mrcina. Kaj pa vam želim povedati s substanco P?
Danes sem pri učenju poglavja o bolečini naletela na spinotalamični trakt in načine, kako, glede na zaznavo na telesu, procesiramo bolečino in temperaturo kontralateralno. To pomeni, da če imamo bolečino v levem komolcu, to občutimo/zaznamo z desno hemisfero in tako naprej, do razlage o perifernih kemičnih mediatorjih bolečine. Kjer sem se seznanila s prostaglandini, katerih sintezo prekinemo ob zaužitju aspirina, ki, mimogrede, deluje na encim ciklooksigenazo, bradikinini in substanca P.
Substanca P je peptid, ki ga sintetizirajo nociceptorji, sprosti se v okolje poškodovanih celic, kar sproži vazodilatacijo ali razširjanje krvnih kapilar/žil, poleg tega pa sproža tudi sproščanje histamina iz mastocitov. Ta proces sproži višjo senzitacijo oz. občutljivost nociceptorjev v okolici poškodbe in s tem sekundarno hiperalgesijo ali, povedano po domače in ne v mandarinščini, se občutljivost okoliškega tkiva za bolečino poveča.
Naj se vrnem k prispevku, objavljenemu v časopisu Science Daily. Neurocisticerkoza je neprijetna zadeva, saj lahko vodi do epilepsije, krčev, lezij v možganih, tumorjev in v bolj hudih primerih do demence ter povišanega pritiska v možganih. Avtorji so se v prispevku osredotočili na zdravljenje oz. odpravljanje napadov prisotnih ob okužbi s trakuljo. Ugotovili so, da je substanca P soudeležena pri inflamaciji oz. vnetju tkiva, do katerega pride, ko trakulja v možganih okuženega bolnika umre, zato bi lahko bila soudeležena pri bolezenskih napadih. Ob patologiji okuženih možganov so ugotovili, da so se ob vnetju tkiva pojavljali večji deleži substance P v tem tkivu. V neokuženih možganih tega niso opazili. Zato so miši umetno dodali substanco P ali pa granulome z mesta vnetja okuženih živali, kar je sprožilo napade. Če so pri teh živalih inhibirali receptorje za substanco P, do napadov ni prišlo. Dodatno so svojo hipotezo preverili še tako, da so substanco P ali pa granulome z vnetim tkivom dodali v miši, ki niso imele receptorjev za substanco P, kar prav tako ni sprožilo napadov. Prav tako napadov bolezni niso sprožili granulomi iz miši z vnetim tkivom, ki niso producirale substance P.
Vsi te rezultati so nakazali, da je za bolezenske napade odgovorna substanca P. To lahko koristi pacientom, okuženim s svinjsko trakuljo, saj bi jim lahko v primeru, ko trakulja umre, kot zdravila za preprečevanje napadov dajali antagoniste receptorjev za substanco P. Tako so odkrili nekaj zares koristnega. V prispevku je sicer omenjena še možnost, da je substanca P soudeležena tudi pri drugih boleznih (npr. pri raku in tuberkulozi), ki povzročajo napade/krče in bi tako lahko tudi pri tistih bolnikih preverili vpliv blokatorjev receptorjev za substanco P.
Vidimo torej povezavo med paraziti, nevroznanostmi, farmacevtskimi učinkovinami in še kaj bi se našlo. Ravno prava porcija informacij za moje nevrone. Upam, da vas nisem preveč zmedla. Mene je zgodba o substanci P in trakuljah danes kar razveselila, saj sem iz biologije vedela nekaj o trakuljah. Danes pa sem se, ravno preden sem odkrila tole novico, poučila o substanci P. Tako sem lahko vse skupaj lepo povezala in sedaj delila še z vami. Na čim manj substance P v vašem telesu, da bo čim manj bolečin!
To je to!
Z
Svinjska trakulja je parazit. Z njo se lahko okužimo, če jemo meso, ki ni bilo dovolj časa izpostavljeno dovolj visoki temperaturi med kuho; če ne skrbimo za higieno in si ne umivamo rok; jajčeca parazita pa lahko zaužijemo tudi, če se znajdejo na neumitem sadju in zelenjavi ali pa vas, če ste bolj vraževerne narave in veste, da ste rojeni pod nesrečno zvezdo, jajčeca čakajo na vsakem listu zelene solate. Kakorkoli, T. solium povzroča dve vrsti okužb, in sicer v primeru, da zaužijete ikre trakulj, lahko dobite teniazo. Trakulja vam zraste v črevesju in vi jo lepo hranite, zato se daljša in daljša s proglotidi. Druga okužba, do katere pride, če zaužijete jajčeca trakulje, je cisticerkoza; ta je bolj neprijetna. V tem primeru se vam lahko trakulja razmnožuje tudi v možganih in celo očeh. In če napade možgane, dobite neurocisticerkozo.
Zakaj vam vse to razlagam? Ker sem včeraj naletela na tale prispevek, ki opisuje, da razlog za napade bolezni ob okužbi s trakuljo tiči v substanci P.
Kot, da vam to kaj pove... O svinjski trakulji ste si do sedaj verjetno že ustvarili mnenje. Ni prijazna mrcina. Kaj pa vam želim povedati s substanco P?
Danes sem pri učenju poglavja o bolečini naletela na spinotalamični trakt in načine, kako, glede na zaznavo na telesu, procesiramo bolečino in temperaturo kontralateralno. To pomeni, da če imamo bolečino v levem komolcu, to občutimo/zaznamo z desno hemisfero in tako naprej, do razlage o perifernih kemičnih mediatorjih bolečine. Kjer sem se seznanila s prostaglandini, katerih sintezo prekinemo ob zaužitju aspirina, ki, mimogrede, deluje na encim ciklooksigenazo, bradikinini in substanca P.
Substanca P je peptid, ki ga sintetizirajo nociceptorji, sprosti se v okolje poškodovanih celic, kar sproži vazodilatacijo ali razširjanje krvnih kapilar/žil, poleg tega pa sproža tudi sproščanje histamina iz mastocitov. Ta proces sproži višjo senzitacijo oz. občutljivost nociceptorjev v okolici poškodbe in s tem sekundarno hiperalgesijo ali, povedano po domače in ne v mandarinščini, se občutljivost okoliškega tkiva za bolečino poveča.
Naj se vrnem k prispevku, objavljenemu v časopisu Science Daily. Neurocisticerkoza je neprijetna zadeva, saj lahko vodi do epilepsije, krčev, lezij v možganih, tumorjev in v bolj hudih primerih do demence ter povišanega pritiska v možganih. Avtorji so se v prispevku osredotočili na zdravljenje oz. odpravljanje napadov prisotnih ob okužbi s trakuljo. Ugotovili so, da je substanca P soudeležena pri inflamaciji oz. vnetju tkiva, do katerega pride, ko trakulja v možganih okuženega bolnika umre, zato bi lahko bila soudeležena pri bolezenskih napadih. Ob patologiji okuženih možganov so ugotovili, da so se ob vnetju tkiva pojavljali večji deleži substance P v tem tkivu. V neokuženih možganih tega niso opazili. Zato so miši umetno dodali substanco P ali pa granulome z mesta vnetja okuženih živali, kar je sprožilo napade. Če so pri teh živalih inhibirali receptorje za substanco P, do napadov ni prišlo. Dodatno so svojo hipotezo preverili še tako, da so substanco P ali pa granulome z vnetim tkivom dodali v miši, ki niso imele receptorjev za substanco P, kar prav tako ni sprožilo napadov. Prav tako napadov bolezni niso sprožili granulomi iz miši z vnetim tkivom, ki niso producirale substance P.
Vsi te rezultati so nakazali, da je za bolezenske napade odgovorna substanca P. To lahko koristi pacientom, okuženim s svinjsko trakuljo, saj bi jim lahko v primeru, ko trakulja umre, kot zdravila za preprečevanje napadov dajali antagoniste receptorjev za substanco P. Tako so odkrili nekaj zares koristnega. V prispevku je sicer omenjena še možnost, da je substanca P soudeležena tudi pri drugih boleznih (npr. pri raku in tuberkulozi), ki povzročajo napade/krče in bi tako lahko tudi pri tistih bolnikih preverili vpliv blokatorjev receptorjev za substanco P.
Vidimo torej povezavo med paraziti, nevroznanostmi, farmacevtskimi učinkovinami in še kaj bi se našlo. Ravno prava porcija informacij za moje nevrone. Upam, da vas nisem preveč zmedla. Mene je zgodba o substanci P in trakuljah danes kar razveselila, saj sem iz biologije vedela nekaj o trakuljah. Danes pa sem se, ravno preden sem odkrila tole novico, poučila o substanci P. Tako sem lahko vse skupaj lepo povezala in sedaj delila še z vami. Na čim manj substance P v vašem telesu, da bo čim manj bolečin!
To je to!
Z
Naročite se na:
Objave (Atom)