Zadnji v 11tem letu

Zadnji blog letošnjega leta.

Že cel december zbiram povezave, kjer so zbrali 10 najboljših stvari, odkritij, očitnih odkritij, možganskih odkritij, videjov in še več videjov, knjig, glasbe ... naredili interaktivne časovnice ... Sedaj pa delam težko selekcijo, katere bi delila z vami.

Medtem nameravam še opisati svoje leto 2011. Torej ...

Prosinec (januar)
Kaj se je dogajalo? Hm, ne spomnim se, amnezija...

Svečan (februar)
Wou Piškotarna bo kmalu stara eno leto. Prvi zapis na blogu o Pomenu nekoristnega dela. Mimogrede pisanje bloga zagotovo ni nekoristno, je super. Sedaj veliko lažje začnem pisati. Ni več mučnih ur, kjer se mi po glavi vrti vprašanje, kako naj sploh začnem. Vse kar je, je to, da začnem.

Kupila sem si novo kolo, tako treking za nabirati kilometre. Priznam naveličala sem se tekanja in s kolesom lahko dalj pridem. Upam, da drugo leto naberem še več kilometrov. Več o kolesih pa najdete na mojem blogu v TBT: Kolo.

Sušec (marec)
Spomnim se, da sem se udeleževala dogodkov na Tednu možganov, ki jih je organizirala Sinapsa. Tako so mi počasi postajali možgani vedno bolj všeč in "velika" septembrska odločitev je postajala vedno lažja.


Mali traven (april)
Izbris spomina, se opravičujem. To se lahko zgodi, tudi ob popivanju, če pa vas zanima, kaj o šampanjcu, s katerim boste danes nazdravili pa si poglejte video.

Veliki traven (maj)
Kar nekaj ur prebitih v NUKu in CTKaju. Letos je bilo potrebno končati z izpiti v juniju. Na koncu se je izplačalo.

Rožnik (junij)
10. 6. 2011 sem začivkala še na twitterju. piskotk

Na 30. junija sem odpisala zadnji izpit na biologiji. To je bil drugi del izpita iz etologije. Vesela, ker sem vedela, da bom opravila, še bolj vesela, ker sem šla čez dva dni v Stuttgart.

Mali srpan (julij)
Prvič sem skoraj slab mesec dni živela nekje sama. Udeležila sem se poletne šole (reklama) na Univerzi v Hohenheimu. Živela sem v mednarodnem študentskem domu, spoznala veliko novih zanimivih ljudi, pridobila novo znanje iz biologije. Če vas zanima kaj več, preberite poseben ekskluziven zapis o dogodivščini Stuttgart.

Poleg tega sem obiskala še tale super koncert Jacka Johnsona.

Veliki srpan (avgust)
Minil je zelo hitro, malo morja, priprave za košarko z dekleti, urejanje fotografij, treningi...

Kimavec (september)
Končno sem se odločila, kam se bom vpisala na master študij. Na žalost ni bilo razpisane molekulske biologije na BFju, kamor sem se imela namen vpisati. Vseeno vam tukaj prilagam link o metodi leta 2011 po izboru revije Nature. Gre za urejanje oz. nadzor genoma s posebnimi nukleazami (genome editing with engineered nucleases).

Mimogrede, glede na to da se sedaj učim tudi o nevroznanosti, mi je trenutno bolj blizu lanska metoda leta. To je bila optogenetika.

Torej, ker ni bilo molekulske biologije, se mi je skoraj podrl svet. (Hec!) Ampak na srečo sem prilagodljiva žival in sem se tako prijavila na dve smeri Sturkturno in funkcionalno biologijo in Kognitivno znanost. V zadnjih dneh septembra je kocka padla na Kognitivno znanost, tako da sedaj se učim o človeškem mišljenju, umu, duši.

Poleg tega sem začela še s prvim malo bolj pravim delom v laboratoriju. Ukvarjam se s biofiziko, z GUVi.

In še TBT - torkove besede tedna sem začela pisati.

Vinotok (oktober)
5. oktobra je umrl Steve Jobs. Glede na to, da sem jabčkarka, je bil to eden izmed bolj odmevnih dogodkov v oktorbu. Če vas zanima si lahko pogledate, še njegov pogled na svet.

Everything around you that you call life was made up by people that were no smarter than you and you can change it, you can influence it, you can built your own things that other people can use.

Listopad (november)
November je moj najljubši mesec, takrat imam rojstni dan. Lahko mi rečete samovšečnica, rada praznujem rojstni dan, všeč mi je, da je to zame poseben dan. Dobim ta dobro babino čokoladno torto na katero je vredno čakati celo leto. Še dobro, da imam še sestro, ki tudi obožuje to torto, tako da čakam samo 10 mesecev.

Če sem prej omenila smrt Steva Jobsa, je prav, da v novembru omenim še, da je umrla Lynn Margulis. Biologinja je predpostavila endosimbiotsko teorijo, po kateri naj bi evkariontske celice nastale z endosimbiozo prokariontov. Eden izmed dokazov v prid tej teoriji je dejstvo, da imajo naši mitohondriji svojo mitohondrijsko DNA, ki se deduje po materini strani.

Gruden (december)
Preskočila bom na 31. december in vam namenila tole pesmico. Kaj pa ti počneš za novo leto?

Prihodnost? Se je ne bojim, komaj jo čakam. Čeprav IBMu raje ne verjamem, ko pravijo, da nam bodo čez pet let brali misli. Še priročnik, da se bomo lažje se znašli v naslednjem letu.

Pa SREČNO!

To je to!

Z

Dogodivščina: Stuttgart

V marcu sem na oglasni deski Oddelka za biologijo zagledala plakat za poletno šolo v Stuttgartu na Univerzi v Hohenheimu. Tema poletne šole so bili paraziti, patogeni in njihovi gostitelji, zraven pa je pisalo, da bo govora tako o molekularni biologiji kot tudi o ekologiji. Na hitro sem si prepisala osnovne informacije, ki sem jih potebovala, da sem pridobila več informacij o sami šoli na spletu. Kjer sem odkrila tudi letak, na katerem je pisalo, komu je poletna šola namenjena in kako se prijaviti. Tako sem se prepričala, da je to tista prava stvar in se odločila, da bom tako preživela letošnje počitnice. 

Sledil je sklep, da se prijavim na poletno šolo v Stuttgartu. Izpolnila sem prijavni list, napisala kratko motivacijsko pismo in vse skupaj poslala po elektronski pošti koordinatorjem poletne šole. Čez nekaj dni sem dobila odgovor, da sem sprejeta. Priložili so nadaljnja navodila. Moji počitniški plani o potovanju so bili odhod v Stuttgart, še malo izobraževanja in spoznavanja novih ljudi, novih načinov študija.

Preden sem odšla, sem morala urediti še nekaj stvari; najbolj pomembna stvar je bila čim prej opraviti z vsemi izpiti za tretji letnik in si pridobiti kakšno štipendijo, ki bi mi vsaj delno pokrila stroške obiska poletne šole. Pred samim odhodom smo dobili tudi že navodila z Univerze v Hohenheimu, da se moramo prijaviti v spletno učilnico in si prebrati nekaj gradiv, morali pa smo tudi narediti svoj profil s kratkim življenjepisom.

Maj in junij sta tako minila, kot bi trenil - izpiti, prebiranje gradiv, letanje naokoli s papirji in zbiranje žigov ter podpisov različnih ljudi. Vse je šlo tako hitro, da sem skoraj pozabila na to, kako bom pravzaprav prišla do Stuttgarta v začetku julija. Za najcenejšo možnost se je izkazal vlak. Tako sem kupila karto za vlak in komaj čakala, da odpišem še zadnji izpit in grem na pot.

Na spletni učilnici sem malo spremljala profile soudeležencev poletne šole: nekaj je bilo že doktorkih študentov, kar me je kar malo prestrašilo. Kaj bom jaz tam počela, kako jim bom sledila? Poleg tega sem se ob prebiranju gradiv prepričala, da bomo res na široko pokrili vse interakcije med organizmi. Bila sem v velikem pričakovanju.

Končno je prišel prvi vikend julija, ko sem se v jutranjih urah, z ogromnim nahrbtnikom, odpravila na glavno želežniško postajo v Ljubljani na vlak v smeri proti Munchenu. Po osmih urah vožnje je moj vagon končno prišel do Stuttgarta, kjer me je pričakala študentka iz Hohenheimske univerze in me pospremila do mednarodnih študentskih domov v Stuttgartu. Že na vratih stanovanja sem spoznala enega izmed svojih novih sostanovalcev. Strah pred tem, kako se bom znašla v novem okolju, se je razblinil.

Naslednji dan sem že na vlaku do univerze spoznala še ostale udeležence poletne šole. Študirali so na različnih smereh, vsi seveda naravoslovje. Že prvi dan smo zelo resno začeli s predavanji. Šli smo na ogled univerze, uredili kartice za kosilo. Tam nimajo bonov, imajo pa študentske menze, kjer plačaš kot študent za obrok podobno ceno kot pri nas.

Nadaljnje tri tedne se spoznavala vse mogoče parazite in patogene, tako rastlin kot živali. Ukvarjali smo se s molekularnimi mehanizmi, navdušila sem se nad imunologijo. Spoznavala sem življenjske kroge različnih parazitov. Izvedela sem veliko o evoluciji tovrstnih odnosov. Govorili smo tudi o vedenju živali.

Večji del poletne šole smo preživeli na predavanjih. Večinoma so predstavljala uporabno znanje; tako smo pri parazitih spoznavali najbolj pogoste bolezni, ki jih povzročajo, na primer spalno bolezen, malarijo, ehinokokozo ipd. Seznanili smo se tudi z bakterijskimi in virusnimi obolenji pri ljudeh, imeli predavanje o prionskih boleznih. Pri predavanju o bakterijah, ki se prenašajo s hrano, smo izvedeli nekaj o najbolj pogostih bakterijah v hrani, kako povzročajo bolezni, na kateri hrani jih najdemo in kaj lahko naredimo, da okužbo preprečimo ter kakšni so znaki okužbe. Predstavili so nam tudi dokaj novo področje mikrobiologije, in sicer celično mikrobiologijo.

Pri rastlinah smo se seznanili z nekaterimi virusnimi obolenji, za primer lahko

navedem tobačni mozaični virus. Poleg tega smo pri rastlinah izvedeli veliko o

odpornosti rastlin na razna virusna, bakterijska in glivna obolenja.

Izvedeli smo tudi nekaj bolj uporabnih reči iz agronomskih ved. Kot primer lahko

naveden predavanje o prehrani prašičev, kjer smo govorili o prebiotikih in

probiotikih v prašičereji. Tudi pri parazitoidih smo omenili možnost njihove uporabe pri preprečevanju napadov herbivorov.

Skozi poletno šolo sem ugotovila, da sem si med študijem na Oddelku za biologijo na Biotehniški fakulteti pridobila zelo dobro široko predznanje iz biologije, manjkal mi je le bolj aplikativen pogled, ki sem ga končno pridobila v Stuttgartu. Poleg predavanj pa smo v Stuttgartu izvedli tudi nekaj praktičnih vaj.

Imeli smo vaje iz patogenosti pri rastlinah, pri živalskem delu vaj smo pod lupami spremljali proces prepoznavanja gostitelja pri parazitoidih. Mene so najbolj navdušile vaje iz imunologije, v molekularno-biološkem laboratoriju. Pri teh smo delali z živalskimi tkivnimi kulturami, pri katerih smo s pomočjo citokininov sprožili JAK/STAT biokemijsko pot v celicah. Na koncu smo to opazovali pod flourescenčnim mikroskopom.

Proti koncu poletne šole nas je čakal še obisk slavnega stuttgartskega živalskega vrta Wilhelma. Po njem nas je vodil veterinar živalskega vrta; naš obisk je trajal kar štiri ure, a vendar smo prišli ven vsi navdušeni, polni novega znanja. Slišali smo, katere bolezni so nevarne za pingvine; kako se je pojavila npr. ptičja gripa; da vnetje dlesni ogroža kenguruje v živalskih vrtovih; kakšni so simptomi različnih bolezni pri živalih, videli smo, kako so videti prostori, kjer oskrbijo živali, sprehodili smo se mimo farm kobilic, ki služijo za prehrano nekaterim živalim v živalskem vrtu itd.

Vseeno se je bilo potrebno v Stuttgartu tudi marsičesa naučiti na novo, saj smo imeli na koncu še zelo dolg zaključni izpit. Poleg tega pa smo pripravili tudi predstavitve različnih tem po skupinah. Z zaključnim izpitom, skupinskim delom in sodelovanjem na spletni učilnici smo si prislužili oceno, šest kreditnih točk in certifikat o obisku poletne šole. Uradni del smo zaključili skupaj s profesorji na poslovilnem pikniku.

Da pa le vse ni bilo tako učeno, naj napišem še nekaj o obštudijskih dogodivščinah. S kolegi in kolegicami iz poletne šole smo se igrali tudi turiste in tako spoznavali Stuttgart in njegovo okolico. Jaz sem obiskala tudi Tūbingen, kjer je Primož Trubar napisal prvi slovenski knjigi; tam je bila tudi prvič odkrita molekula DNA. Odkril jo je Friedrich Miescher. Kolegi so predlagali tudi obisk vsaj enega izmed muzejev avtomobilov v Stuttgartu, odločili smo se za muzej Mercedesa Benza. Seveda smo se tudi zabavali v večernih in nočnih urah, udeleževali smo se predvsem študentskih zabav. Ko sem avgusta prišla nazaj v Ljubljano, sem zgroženo ugotovila, da sem v Stuttgartu za pivo porabila manj kot tukaj. Poleg tega so imeli zelo dober način deljenja kozarcev: plačal si kavcijo za kozarec, ki si jo, če si vrnil kozarec, dobil na koncu nazaj. Saj verjento ta način že poznate iz kakšnih božičnih tržnic v Avstriji ali pa kje drugje.

Kakorkoli, naj povzamem, odločitve, da grem letos poleti za en mesec v Stuttgart še malo študirat, zagotovo ne obžalujem. To je bila super izkušnja, spoznala sem nove ljudi, ugotovila, kako se stvari odvijajo v tujini, kaj tam počnejo. Poleg tega pa je bila ta poletna šola točno primerna za mojo stopnjo študija, saj je nekako povzela vsa tri leta mojega študija biologije. Zahvaljujem se tudi ŠSBFju, ki je prispeval delež denarja za obisk poletne šole.

Komaj čakam na nove dogodivščine, ki me čakajo naslednje poletje.

To je to!

Z 

(p)TBT: Bralec/ka

Joj prejoj, moj spomin je zakrnel. Pozabila sem napisati v torek, TBT. Sedaj pa se niti ne spomnim, kaj sem takega počela, da se je to zgodilo. Verjetno so prazniki zmedli moj vsako tedenski koledar. Kakorkoli, vi bralci mojega bloga, se niste nič pritožili. Verjetno je bil zapis 24. 12. dovolj zabaven. Do sedaj je največkrat bran na Piškotarni. Na bloggerju lahko spremljam statistiko, koliko ljudi obišče ta blog, lahko vidim preko katerih povezav pridejo ter iz katerih držav. Ne morem pa vedeti, kdo ste, s čim se ukvarjate...

Moram priznati, da me kar zanima. Poleg tega me zanima tudi, kaj si mislite o mojem blogu, kakšna kritika, pohvala nikoli ne škodi, predlog za TBT bi tudi kdaj prav prišel.

Ker se ni noben pritožil, sem se odločila, da danes opišem besedo bralec. Ampak se ne bom spuščala v izvor ali pomen.

Se bom pa ukvarjala s tem, kako mi beremo. Kaj se dogaja v naši glavi, ko to počnemo?

Kaj sploh je branje?

Branje zahteva kar nekaj zaznavnih in drugih kognitivnih procesov, poleg tega pa tudi veliko znanja jezika in slovnice. Saj se še spomnite, kako smo se učili brati v osnovni šoli in kakšne težave smo imeli še z naglaševanjem kakšnih čudnih starejših besed v gimnaziji. Nekateri branje opisujejo kot vidno vodeno mišljenje. Omeniti je potrebno še, da pri branju uporabljamo procese kot so: ortografija (črkovanje besed), fonologija, semantiko, sintakso in druge višje stopenjske integracijske procese.

Branje so raziskovali ob tem, ko so naleteli na ljudi, ki so imeli težave z branjem. Večina jih ima različne vrste disleksij. Psiholingvisti, ki so se ukvarjali s temi pacienti, so predpostavili kar nekaj modelov branja na glas. Med bolj znane sodi model dveh poti (Marshall in Newcombe, 1973), ki predpostavlja, da napisana beseda vodi do vidne analize, ta v prepoznavanje črk, sledi vidni leksikon, semantični (pomen) spomin, fonološki leksikon in proces produkcije govora. Pri branju na glas obstaja tudi možnost, da sploh ne poznamo pomena besede, a jo vseeno preberemo. S pretvorbo grafemov v foneme preskočimo iz prepoznave črk na produkcijo govora. Ta model je leta 2001 posodobil Coltheart s sod. in nastal je kaskadni model dveh poti (dual-route cascaded model - DRC). DRC velja tako za branje na glas kot tudi za tiho branje. Obstajali naj bi dve glavni poti, obe se začneta s ortografsko analizo (informacija o črkovanju besede) do razlike pride na nivoju leksikalnosti (podrobne informacije o besedah, ortografske, fonološke, semantične in sintaktične). Obstajala naj bi leksikalna ali slovarska pot in neleksikalna pot, ki spreminja črke v zvoke. Slednja, naj bi bila uporabljena pri glasnem branju. Pri njej se odvija spreminjanje grafemov v foneme, brez vključenega razumevanja besed. Bolniki s površinsko disleksijo (surface dyslexia) imajo težave pri branju iregularnih besed. Zato take besede naglasijo, tako, da se rimajo z nečem, kar je pogostokrat uporabljeno kot fonem. Pri tem uporabijo pravila grafemov-fonemov. Ta pojav imenujemo tudi regularizacija. Pogostokrat razlog za takšno disleksijo leži v poškodbah delov semantičnega sistema. Drugi dve poti, pot 2 in pot 3, sta uporabljeni pri tihem in tudi glasnem branju. Ravno pri kaskadnem modelu avtor omeni, da so te poti tesno prepletene in se pri zdravih osebah izvajajo sočasno. Pot 2 je leksikalna in semantična, vidni dražljaj v obliki zapisane besede sproži ortografski vhodni podatek v leksikon že znanih besed pride do prepoznave v semantičnem sistemu, zatem se ob glasnem branju oblikuje fonološki odziv. Pot 3 se razlikuje od poti dve le v tem, da ne vklopi semantičnega sistema, ampak ortografski podatek spremeni v fonološkega, kar na koncu vodi v produkcijo govora. Pacienti, ki imajo okvarjeni ti dve poti imajo fonološko disleksijo, težave pa jim povzročajo neznane besede in nebesede. Obstaja še tretja vrsta disleksij globoka disleksija, kjer se simptomi kažejo tudi pri nezmožnosti branja nebesed, poleg tega pride do semantičnih bralnih napak. Oseba prebere besedo čoln kot ladja. Pacienti imajo prizadeto tako fonološko področje in tudi semantični sistem. Raziskovalci za razlago globoke disleksije uporabljajo hipotezo desne hemisfere. Le-ta pojasni, da naj bi šlo pri globoki disleksiji za branje oz. procesiranje besedila z desno možgansko polovico.

Pri večini ljudi procesiranje govora poteka v levi možganski polovici. V Brockovem področju, ki se nahaja v inferiornem frontalnem gyrusu. Pri pacientih s globoko disleksijo, naj bi to potekalo v levi hemisferi ali pa v desni, odvisno od stopnje poškodbe.

Obstaja še en bolj znan model razlage branja. To je distribuirani konekcionistični model ali "triangle model". Kot zanimivost, lahko samo omenim, da besedam doda konsistenco, ki naj bi opisovala kako podobno se beseda naglasi glede na druge podobno črkovane besede. Konsistenca besed nadomesti iregularne besede. Za razlago naglaševanja besed poudari, da naj bi šlo za visoko interaktiven sistem, ki je medsebojno povezan.

Kakorkoli očitno se veliko dogaja v možganih, ko beremo. Kako bi lahko vse to nekako prenesli v možgane? Očitno ves čas poteka neko vzporedno procesiranje informacij. Najprej vidimo besedo, kako jo preberemo so preučevali tudi z uporabo sledilca očesnih gibov. Vidna informacija iz mrežnice preko očesnega živca mimo optične chiazme potuje do lateralnega genikulatnega jedra, ki se nahaja dorzalno v talamusu. Tam pride do preklopa nevronov in informacija teče naprej do primarne optične skorje. Kjer gre informacija po dveh poteh in sicer dorzalno (gibanje, prepoznavanje nevarnosti, bolj primitivno) in ventralno proti temporalnemu korteksu. Kjer pride do asociacijskih povezav, vključi se semantični sistem, vsaj tisti del za procesiranje besed, v superiornem temporalnem gyrusu, medialni temporalni gyrus in submarginalni gyrus.

Ker sem omenila disleksije, ki naj bi bile razvojne bralne motnje. Moram omeniti še aleksije, ki so pravzaprav disleksije, ki nastanejo zaradi poškodb ali pa kakše bolezni, ki prizadane odrasle osebe, ki so imele zmožnost branja. Poznam nekoga, ki je imel nesrečo in zatem težave z branjem. Znal je pisati, a ni znal prebrati kaj je napisal. Ko sem prvič izvedela za tak primer, sem le s težavo razumela, kako se lahko kaj takega zgodi. Ampak saj se rada čudim stvarem in ob takih dogodkih se najbolj čudim človeškim možganom. Kakorkoli gospod, ki je imel težave z branjem je vse to že premagal in sedaj lahko bere, sicer počasneje kot prej, vseeno pa lahko. Že to je veliko. Predstavljajte si, da naenkrat ne bi mogli več brati. Za nas zdrave posameznike je to nemogoče. Prava aleksija povzroči težave pri branju, pri razumevanju besed, poimenovanju stvari, tudi pri ustnem poimenovanju predmetov. Razlog, ki privede do aleksije, naj bi bil infarkt leve posteriorne cerebralne arterije, ki dovaja kisik v levi optični korteks in splenium. Tako imajo pacienti ohranjen le desni optični korteks, ki sicer prepozna vidno informacijo, a je ne mora "prepeljati" do centrov za procesiranje jezika Brockovega in Wernickejevega področja, ki ponavadi ležita v levi hemisferi. Očitno je imel gospod, ki ga poznam veliko srečo, da je to pot nekako ponovno obudil. Vem, da tudi ne vidi dela vidnega polja, se je pa vseeno naučil ponovno brati.

Vrnila se bom nazaj na branje, tiho branje, takšno kot ga procesirate ravno sedaj, ko berete te vrstice.

Ste kdaj opazili, da ko berete naglas lahko sploh ne razumete kaj berete in ne veste kaj berete pa vseeno vse preberete? Kaj pa se potem dogaja pri tihem branju? Imeli so kar nekaj hipotez in modelov, ki bi razložili tiho branje. Kakor sem že napisala model DRC opiše tudi tiho branje, pri katerem so se spraševali veliko o procesiranju besed. Naleteli so na vprašanja ali procesiramo črko za črko ali celotno besedo skupaj, kako vpliva kontekst na razumevanje prebranega ter ali vse to procesiramo avtomatično.

Ustavila se bom le pri avtomatičnem oz. neavtomatičnem procesiranju. Predpostavili so, da potem, ko imamo za sabo že kar veliko prebranega materiala začnemo procesirati besede avtomatično. Nekateri so nasprotovali temu in so želeli dokazati, da besede procesiramo zavedno. Stroopov efekt jim je pomagal do razlage, da besede procesiramo avtomatično in se samega procesiranja ne zavedamo. Stroop je naredil test.

Sestavil je tri različna zaporedja barv, prvič so bile vse barve zapisane s črno barvo, v drugem zaporedju so bile enake barve zapisane z različnimi barvami, naprimer rdeča je bila zapisana z vijolično, v tretjem zaporedju pa so bili samo barvni kvadratki. Pri prvi nalogi so morali testiranci samo prebrati, katere barve so zapisane v zaporedju ena in dve. Pri tem eksperimentu ni prihajalo do večjih odstopanj pri hitrosti branja, kar je dokazalo hipotezo, da za prepoznavanje besed in identifikacijo besed ne potrebujemo zavestnega zavedanja. Pri drugi nalogi pa so morali testiranci povedati s kakšno barvo so zapisane črke v drugem zaporedju, zatem pa povedati pe kakšne barve so kvadratki v tretjem zaporedju. Pri tej nalogi je prišlo do večjih odstopanj, saj je bilo za testirance težko reči vijolična namesto rdeča, kot je pisalo in tako naprej. S tem je Stroop dokazal, da pride do avtomatičnega semantičnega procesiranja besed, ki ga moramo, če želimo povedati barvo s katero je beseda zapisana (pr. vijolična) zavreti oz. "prepisat", kar nam uzame nekaj časa, saj to ni avtomatizirano.

Ali se vam zdi zanimivo brati o branju (za še več klikni na link)? Mene je navdušilo vse to kaj se dogaja, samo ob tem, ko berem. Kaj šele ko pomislim, da jaz ločim knjige na lahke in težke. Kaj vse mora potekati, ko se lotim kakšnih težjih knjig, saj verjetno ni toliko drugače, le da moram biti zraven bolj zbrana pa še več asociacij iskati po svoji skorji velikih možgan. Kaj bi bilo šele, če bi pisala o pisanju. Pa naj to pustim za kdaj drugič.

To je to!

Z

9 božičkovih jelenov

Danes bodo jeleni zapeljali Božička naokoli po Zemlji. Vsi ga že komaj pričakujemo. Božiček ima na severnem polu 9 jelenov, ki celo leto pridno trenirajo, da so danes v svoji najboljši formi, da lahko prepotujejo celoten svet. Zato sem se odločila, da na blogu objavim 9 zanimivih skupin spletnih povezav o praznovanju božiča, jelenih, božičnih drevescih in vseh lepih rečeh, ki spremljajo božične praznike.

Še prej naj vas spomnim na imela vseh 9ih jelenov: Dasher, Dancer, Prancer, Vixen, Comet, Cupid, Doner in Blitzen, kasneje se jim je pridružil še najbolj slaven Rudolf. Božiček je dobil jelene leta 1823 v pesmi Clementa C. Moora "A Visit from St. Nicholas". Rudolfa so dodali ameriški trgovci iz verige veleblagovnic Montgomery Ward leta 1939, ko so otrokom podeljevali knjigo z naslovom "Rudolf the Red Nose Reindeer". Tako ima sedaj rdeči mož iz severa na voljo kar 9 jelenov.

Prva skupina govori o božičnih drevesih.

Božično drevo naj bi bila jelka. Ne vem, če je temu čisto tako, samo spomnim se, da sem, ko sem bil mlajša, velikokrat slišala besedno zvezo božična jelka in potem sem bila zmedena, ker smo doma vedno okraševali smreko. Poleg tega pa sploh nisem vedela, kako jelka izgleda. Vse to se sliši, kar malo hecno za nekoga, ki je študiral biologijo. So me pa na faksu le poučili o razliki med jelko in smreko. Jaz se najbolj zanašam na iglice, ki so pri jelki sploščene in na zgornji strani temno zelene, na spodnji pa imajo dve beli črti, kar zgleda kar cool, se splača, kdaj preverit. Razika se vidi tudi pri nameščenosti storžev. Pri smrekah stroži visijo navzdol, pri jelki pa kakor sveče navzgor. Še nekaj razlik bi lahko naštel, ampak sem ugotovila, da zadnje čase ljudje niti ne uporabljajo več smrek ali jelk za božično drevo. Če pa koga še bolj zanimajo božična drevesa, si lahko pogleda "The Science of Christmas Tree".

Nekateri ga naredijo kar iz knjig, drugi iz LEGO kock ter nekateri celo iz bakterij. Ljudje tudi okrašujemo božično drevo na različne načine, nekaterim je všeč, da imajo določeno bravo okraskov in jih kombinirajo z maksimalno tremi različnimi barvami, da je drevo lepo. Nekrateri, tudi pri nas doma je tako, imamo miljaužnt različnih okraskov, ki sploh ne pašejo skupaj, pa vseeno na koncu tvorijo zelo lepo okrašeno drevo. Takšno "zmedeno, raznoliko" drevo je meni najbolj domače. Nekateri, ga celo okrasijo kot zgodbo, kakršen je tale, ki pripoveduje evolucijsko zgodbo vesolja. I like it!

Druga o nadnaravnih preživetvenih sposobnostih gospoda Božička.

Počasi se bliža večer, zato sem se začela spraševati, kako Božičku uspe prepotovati cel svet v enem večeru.

Wou dobro, da preživi vse te sile. Ni čudno, da potem celo leto počiva. Verjetno, ga imajo tam na severu, kar na intenzivni negi.

Tretja o super sposobnosti njegovih jelenov.

Ob tem potovanju ima Božiček, najbolj primerne živali zato, da ga peljejo naokoli po zasneženih pokrajinah. Severni jeleni imajo namreč sposobnost videti UV spekter svetlobe, kar jim okogoči, da na beli podlagi, vidijo hrano in zaznajo predatorje.

Četrta je namenjena mojemu najljubšemu jelenu, ta posebnemu Rudolfu.

Torej Rudolfov nos, sploh ni tako zakon, če pomislimo, da vidi ultravijolično svetlobo. Vseeno si lahko ogledate risanko, zaradi katere je ravno ta 9 Božičkov jelen postal tako znan.

Peta povezava je skok v preteklost, ki opisuje prihodnost, govori pa o sedanjosti. Zmedeni? Berite naprej.

Kaj pa prihodnost praznovanja Božiča? Jaz sicer ne vem kako bo. Sem pa odkrila zanimivo objavo na Smithosonian blogih o tem, kakšno prihodnost so napovedovali 30, 40 let nazaj. Najbolj mi je všeč zgodba Mike-ja Laycocka, takrat starega 9 oz. 10 let. Napovedal je, da bodo leta 2011 Bžičkovi jeleni že zelo stari, zato bo Božiček moral uporabljati sani na atomski pogon. Darila pa bo odmetaval kar nad hišami, saj bodo imela v sebi napravico, ki jih bo usmerila v prave dimnike in jih nežno prenesla pod božična drevesca.

Šesta o "Christmas disease".

Ne se ustrašiti, ne obstaja nikakršnja huda Božičkova bolezen, mogoče edino slabost po Božični večerji, ko se verjetno vsi zelo dobro najemo. O "Christmas disease" sem brala na Scientific American blogih. Gre za obliko hemofilije, ki so jo prvič odkrili pri gospodu, ki se je pisal Christmas. Gre za hemofilijo tipa B, kjer je zaradi mutacije okvarjen faktor IX ali Christmas factor, ki deluje kot serin proteaza. Ki je nujna (tvori peptidne vezi med proteini), zato da pride do koagulacije oz. strjevanja krvi na ranah pri poškodbah. Nesrečnega gospoda Stephena Christmasa so nato zdravili s transfuzijo krvi, zaradi katere se je okužil z virusom HIV in kasneje umrl.

Sedma povezava govori o hrani.

Če želi kdo koga kraljevsko najesti in ga impresionirati, mu bodo mogoče prišli prav napotki kako pripraviti kraljevsko božično večerjo. Mi doma ne jemo kraljevsko za Božič. Mesojedci dobijo nekaj pečenega piščanca, vegeterjanci pa vegeterjanske pripravke ter kakšen pečen sir. Zraven imamo ponavadi francosko solato. Po tem sledi potica in kakšni božični piškoti. Njum, kar lačna postajam.

Osma - Christmas Carol For The Rest Of Us.

Deveta je voščilo in darilo.

Ker sem predstavila drevesa, jelene, božička, hrano, samo še o darilih nisem govorila. Jaz rada obdarujem ljudi, čeprav moram priznati, da se letos nisem tako potrudila. Nisem pekla piškotov, pripravila domače čokolade... Edino darilo, ki ga imam za vas je tale objava. Pridodam lahko še pesem Jacka Johnsona, In the Morning. So much joy... Pa lepo praznovanje!

To je to!

Božička Z

TBT: Meriti

Še nikoli nisem imela za besedo dneva besedne vrste glagol. Danes sem se odločila za besedo meriti.

Ljudje smo začeli metrični sistem uporabljati v 16. stoletju. Vsaj tega desetiškega, kot ga poznamo danes. Tudi prej v Starem Rimu, v Grčiji so marsikaj izmerili.

Omenit je potrebno še posebni imperialni merski sistem, po katerem so znani angleži. Leta 1824 so ga določili z aktom tež in mer. Merski sistemi so zelo raznoliki in zanimivi. Prav zanimivo bi bilo prebrati kakšno knjigo o zgodovini merjenja ali kaj podobnega. Priporoča kdo kaj?

Zadnje čase imam občutek, da smo ljudje kar mahnjeni na to da vse kar se da izmerimo, preštejemo in tako nekako ovrednotimo. Kdaj se zgodi celo, da pozabimo kaj merimo ali pa merimo narobe? Ali pa sploh ne emo kaj merimo? Ampak pomembno je da vidimo neke številke pred sabo, ki jih lahko z drugimi nekako povežemo in potem si mislimo, da že vemo vse. To ni res. Podatke raznih meritev se da prikazati, tako da nekaj pomenijo ali pa so čisto brez pomena, vprašanje le kako se znajdemo. Kakorkoli, v te vode se ne želim spuščati, želim le opozoriti, da vse kar je izmerjeno in zapisano s številkami na nekem super dper seksi grafu ni nujno nek dober rezultat.

Ob besedi meriti, sem se spomnila, na težave, ki jih je imela sestra kakšna dva tedna nazaj, ko se je učila pretvorbe mer. Saj se spomnite, kaj je že to deci, mili, piko. Pogostokrat imam tudi jaz težave, ko pridem do mer piko, femto. Zato sem se odločila poiskat kakšne mnemonikse, ki bodo to za vedno spravili v moj možgan. najbolj všeč mi je tale: Darn Clever Mnemonics Makes No Prefix Forgettable, Absolutely. Pa še zame, ker obožujem molekularni svet je super.

Na besedo meriti me je vedno spomni vprašanje: "Ej Zarja, kok si pa ti res visoka?" Po tem vprašanju se počutim kot da sem Burj Khalifa. Najvišja stavba na svetu, ki meri kar zavidljivih 829 metrov. Res ne maram tega vprašanja. Kakorkoli kljub mojim 184 centimetrom, ne sežem niti do kolen najvišjim NBA košarkašem.

To je to!
Z

TBT: Inteligenca

Zadnjič sem obesila nek članek na moj zid na facebooku. Za katerega se je izkazalo, da sem ga jaz kot naravoslovka brala povsem drugače kot družboslovec, ki je pod njem začel debato, o tem kako brezvezen blog. Pravzaprav je imel moj sodopisovalec na facebooku prav, res avtor bloga preveč preprosto gleda na vse stvari in verjetno res nima prav ter želi biti le nek zelo popularen pisec poljubnoznanstvenih knjig. Govorila sva o tem zapisu.

Izpostavil je besedo inteligenca. Čeprav je jaz, ko sem prebrala ta blog, sploh nisem zaznala, še posebaj ne kot, da bi avtor želel izpostavljati, da smo ljudje super duper inteligenčna vrsta nad vsemi ostalimi. Ubistvu sem marsikaj v zapisu razumela zelo drugače kot moj sogovorec. Jaz sem ob branju dobila samo dober občutek, češ super, nekdo se je ravno na to spravil, da ljudje le nismo taki brainiaci. Ubistvu se s delom, kjer avtor bloga piše o tem kako z očmi "zaznavamo" ostale oz. čutimo do njih neko posebno povezanost, empatijo, sploh ne strinjam, ker sem nekoč prebrala tole. Drug del, kjer govori o jeziku in glasbi sem razumela kot da je prišlo do razvoja obojega zelo spontano, brez kakšnih večjih kvalitativnih sprememb v možganih. Ampak, če pogledamo še možgane drugih vrst, ki se sporazumevajo. No, saj se vse vrste sporazumevajo, da ne bom pristranska, še celo bakteriju uporabljajo quorum sensing in se "zmenijo" kdaj bodo bodisi bioluminiscirale ali povzročile bolezen v gostitelju. Na primeru delfinov lahko povem, da imajo posebne dele možganov namenjene sprejemanju in zaznavanju ter razumevanju zvočnih signalov. Več o tem na wikipediji,  kjer je zapis o inteligenci kitov. Ampak kaj je to, inteligenca ali kaj drugega?

Kakorkoli, oba s sodopisovalcem na facebooku, sva vsak po svoje zagovarjala svoje stališče. Vsak je zagovarjal svoje področje, pravzaprav, sva govorila o podobnih rečeh, vendar skozi čisto drugačen pogled - on družbosloven, jaz naravosloven. Verjetno ima celo prav, da naravoslovci preveč pogosto uporabljamo neke t. i. popularne besede, kot je npr. inteligenca, za katero sploh ni jasne definicije, potem v vse to vključimo še kulturo in družbo, katerih definicij  pravtako ne poznamo oz. so zelo široke, različno razumljene. Potem pa napletemo neko super zgodbo o tem kakšen je svet. Skozi naše naravoslovne oči, želimo nekako najdi preprost jasen razlog za naš obstoj in vse racionalizirati. Družboslovci predpostavljajo, da naravoslovci nimamo problemov z definicijami. Vsaj v biologiji je bilo takih problemov na mojem prvostopenjskem študiju kar nekaj. Pri ekologiji se je to ves čas dogajalo, omenjali smo zelo popularen termin trajnostnega razvoja, za katerega smo slišali vsaj tri različne definicije - vsak si termin prilagodi, kakor mu pride prav, glede na predmet raziskave. Še bolj zanimivo je vprašanje, kaj je to vrsta? Običajno se začne; osebki iste vrste se med seboj uspešno razmnožujejo in imajo plodne potomce. To definicijo so nas učili že v osnovni šoli, na kar prideš do tretjega letnika biologije, že navajen vsega hudega, in se sploh ne čudiš, ko dobiš v roke tri strani definicij vrste. Te tri strani so povzetek vseh teorij, definicij, opisov besede vrsta (6. ustreza naši definiciji), o tem obstajajo knjige, eseji, članki, kar hočeš. Moj odgovor je ponavadi nekako tak: "Joj, to je pa zelo težko razložiti," potem naštejem nekaj primerov, kjer drži neka definicija in upam, da bo tisti, ki je zastavil vprašanje obupal nad mano in raje zamenjal temo pogovora. Mogoče ta besede še pride na vrsto za TBT.

Zadnje čase na svoji novi študijski smeri ugotavljam, da imamo naravoslovci, vsaj biologi, zelo podobne probleme, kot družboslovci, še posebaj, če se lotimo, nekih večjih vprašanj, povezanih z evolucijo, kognicijo in še čem. Če smo zaprti v laboratoriju imamo malo drugačne probleme, predvsem s stvarmi, kot so kaj je vzrok in kaj posledica nečesa in tako dalje. Zaradi tovrstnih razlogov se strinjam s dopisovalcem s facebooka, ki pravi, da bi morali naravoslovci poslušati tudi kakšen družbosloven predmet na faksu. Meni se to zdi nujno. Poleg tega bi dodala, še kakšen predmet o pravu, ekonomiji, politiki, vsaj o politični ureditvi in takih zadevah bi ljudje lahko kaj več vedeli. Je pa res, da je odvisno kdo te uči take reči, kdo ti predava. Pri teh rečeh je težko biti objektiven... Mimogrede tudi družboslovcem sploh ne bi škodil, kakšen naravosloven predmet.

Pravzaprav mi je bilo zelo všeč, da se je razvila debata okoli tistega zapisa, da sem malo podvomila o vsem, še enkrat prebrala z nekim novim pogledom, ki me je spodbudil, da sem poiskala še zapis na Scientific Americanu o enaki zadevi, kjer je nekaj dobrih komentarjev spodaj.

Joj, odplavala sem stran od današnje besede. Današnja beseda je inteligenca, ki se v francoščini pojavlja od 12. stoletja, širše, v drugih jezikih, se pojavlja od 14. stoletja in pomeni sposobnost razumevanja. Prihaja iz latinske besede intelligentia; intelligere, ki jo sestavljata dva dela, prvi inter-, ki pomeni med, in drugi -legere, ki pomeni izbrati, brati. Skupaj naj bi to pomenilo v 15. stoletju neko boljše superiorno razumevanje informacij. Uporabljali so jo predvsem, da so opisovali znanje vohunov, ki so zbirali informacije in jih združevali oz. povezovali, sporočali naprej. Ustvarjali so neko zgodbo, kaj se nekje dogaja.

Beseda inteligenca v besedni zvezi inteligenčni kvocient se je pojavila šele leta 1921. Inteligenco so očitno začeli meriti šele v začetku 20. stoletja. Prej smo bili ljudje enako neumni (pametni) kot krokodili. Zatem, torej šele zadnjih sto let, smo superiorni nad vsem ostalim, nam gre zato kaj boljše? Pomoje ne, še vseeno smo živali in o tem se strinjava z dopisovalcem.

Inteligenca in inteligenčni kvocient je kar naenkrat izgubil pomen, kajneda? Ko se zavemo, da je vse to "izmislek", "domislek" ali karkoli že ... človeka in družbe in da, bi lahko rekli, da pred dobrimi 100 leti inteligenca sploh ni obstajala. Sedaj skoraj ni dneva, v katerem ne bi vsaj enkrat prebrali ali slišali te "čudežne" besedo, zaradi katere se marsikdo počuti prav neumen kdo drug pa si domišlja nadpovprečnost.

To je to!

Z

Mimogrede, če je kdo tako inteligenten, da ve karkoli o inteligenci, mi lahko pusti kakšen komentar, kjer priporoča kakšen link, knjigo, članek, karkoli. Na faksu moramo namreč z mojo skupino narediti seminarsko o inteligenci, evoluciji in socialni kogniciji.

(s)TBT: Žoga

"Kupila sva boben in lajno in z nama je žoga bila..." iz pesmi iz predstave Žogica nogica. Ko sem bila še mlajša, so me starši kar nekajkrat peljali v Lutkovno gledališče, tja pod gradom. V predstavah sem vedno uživala, lutke so mi ušeč. V osnovni šoli sem obiskovala celo delavnico izdelovanaj lutk, kjer sem izdelala, najblj kulskega pingvina vseh časov, malo je moder, malo oranžen pa še zelen.

Moja današnja beseda ni lutka in ni pingvin, je žoga. Od malega obožujem žogo. Nikoli nisem imela strahu pred žogo. Med urami športne vzgoje sem se bolj bala gredi in vseh bolj dekliških športnih pripomočkov, ki naj bi jih uporabljala dekleta pri športu, kot pa žoge. Če sem le lahko, sem ure športne vzogoje preživela z igrami z žogo. Žoga je moja droga!

V osnovni šoli sem tako začela trenirati košarko. Po osmih letih in menjavi kluba sem zapustila parket in kakšno leto sploh nisem imela žoge v rokah. Potem sem se čez kakšno leto ali dve v vlogi trenerke vrnila na igrišče, letos sem na žalost tudi to morala opustiti in sem sedaj samo še med vikendi zapisničarka na tekmah. 

Beseda žoga prihaja iz romanskih besed zogo, ziogo "igra", zogar, ziogar "igrati se"... V italijanščini igrati se - fare un gioco. Torej žogati se, igrati se. Obožujem igranje in žoganje. 

Otroci se skozi igro veliko naučijo in ob tem še raziskujejo, potem naj bi počasi izgubljali dar raziskovanja. To verjetno ne drži povsem, veliko ljudi pa res izgubi zanimanje za reči okoli njih in zato nimajo želje po raziskovanju in odkrivanju novega. Še dobro, da nismo vsi Kolumbi in Galileji.

Ravno Kolumb je v Evropo iz Amerike prinesel gumjasto žogo, ki se lahko, če jo le dovolj močno potisnemo ob tla, vrne v našo dlan. Ravno to odbijajočo se žogo dandanes najbolj pogosto uporabljamo za raznorazne športe z žogo. Je že res, da so današnje žoge napredovale so hitrejše, bolj se vrtijo, bolj odbijajo, se svetijo in še bi lahko naštevala ... žoge so zakon.

O športih s žogo ne bom govorila, jih bom že še kdaj uporabila za TBT. A kot košarkašica se ne morem upreti, da ne bi dodala opisa študije, ki je bila objavljena v Nature Communications in sem jo zasledila danes na straneh Scientific American-a. Očitno je košarka uporabna za raziskovanje kompleksnih vedenj in učenja. Raziskovali so ali obstaja t. i. "hot hand effect", ko naj bi igralci imeli srečno roko in zato, zadevali več zaporednih metov na koš. Na internetu sem našla veliko študij tega fenomena (link1, link2, link3). V novejši raziskavi so se posvetili t. i. "reinforcement learning" ali učenje z ojačevanjem. Ta vrsta učenja je znana predvsem v računalništvu in pri strojnem učenju. Za bolj biološko razlago tega učenja sem našla le ta opis; neka preiskovana žival naj bi se v poskusu obnašala nekako tako, da se uspešno izogiba kaznim, dobiva oz. pridobiva pa nagrade. Sedaj sem se res poglobila v raziskave fenomena "hot hand" in "reinforcement learning", kaj pa so ugotovili pri preučevanju statistike metov za tri točke v prej omenjenem članku (Reinforcement learning in professional basketball players). Izkazalo se je, da dajo košarkaši velik pomen zadetemu oz. zgrešenemu košu na določeni tekmi, katero igrajo. Če so zadeli, je velika verjetnost, da bodo še poskusili metati za tri, medtem ko če zgrešijo, za tri točke ne vržejo ponovno tako hitro. Za zanimivo se je izkazalo dejstvo, da so igralci, ki so po zadeti trojko, in zato zatem večkrat metali izza črte za tri točke, imeli nižji končni procent zadetih trojk kot igralci, ki so zgrešili že na začetku in tako niso več poskušali. Kar zavrača fenomen vročih rok in tako raziskovanje vedenja košarkašev med igro naredi še bolj kompleksno in dinamično, polno odločanja ter tudi naključij. Poleg tega se izpostavi tudi dejstvo, da se kdaj pa kdaj ni najboljše učiti iz stvari, ki so se ravnokar zgodile, kot to zaključi Jonah Lehrer v svojem postu na Wiredu.

Za zaključek se ne morem upreti, da ne bi navedla še nevrotransmiterjev, ki delujejo v naših možganih v sistemu za nagrajevanje. Glavni je dopamin, sodelujejo pa tudi serotonin, endogeni opiati in GABA. To se dogaja med limbičnim sistemom, ki ga sestavljajo amigdala, hipocampus, anteriorni talamični nucleus, limbični korteks in še kaj bi se našlo, odvisno kateri knjigo odpreš ... poleg tega se v sistem za nagrajevanje pridruži še nucleus accumbens. To je mezolimbična pot obstaja še mezokortikalna pot, kjer gredo nevroni iz limbičnega sistema v frontalni korteks, natančneje v dorzolateralni prefrontalni korteks. Pred vsem tem pa najprej v substantii nigri, ki je ena izmed bazalnih ganglijev, nastaja dopamin, ki gre potem po teh dopaminergičnih poteh na različne konce možganov in nas tako "nagradi" z zadovoljstvom, če zadanemo koš in sproži, "željo" oz. "namero", da še kdaj poiskusimo. Seveda ni vse tako preprosto, naše možgane je potrebno postaviti še v naše telo in nas na košarkaško igrišče ter nam dati žogo v roke, pa še obrambni igralec se lahko kar naenkrat pojavi pred nami. V tem trenutku je treba ocenit ali je dovolj oddaljen, da lahko nemoteno vržem ali je manj okreten kot jaz in ga lahko "prebijem" in grem na "polaganje". Tako bi skoraj zagotovo lažje pridobila dve točki za ekipo. Joj kaj naj naredim. Padla sem noter, na sredimo tekme ... v resnici pa sedim za računalnikom in razmišljam, da o vsem tem zagotovo nisem razmišljala, ko sem še v osnovni šoli zadela odločilno trojko na neki tekmi, ki je mojo ekipo nato vodila na nadaljnje tekmovanje. Ne, takrat je bila ta reakcija bolj spontana in hitra, poleg tega sem si zelo želela zadeti tisti koš ter tudi prepričana sem bila, da lahko zadanem in res. Sicer je bila trojka taka od table, ampak vseeno žoga se je odbila v koš in smo povedle za dve piki. Sedaj pa razmišljam kaj vse moji možgani zmorejo?

Spomnijo se dogodka izpred desetih let, znajo napisati cel blog o žogi pa čeprav sem spet pisala na koncu o možganih. Kakorkoli obožujem možgane in žoga je moja droga. Mimogrede tudi droge in alkohol vplivajo na sistem za nagrajevanje v možganih. Zato pa je tako fajn...

To je to!

Z