Zadnjič sem obesila nek članek na moj zid na facebooku. Za katerega se je izkazalo, da sem ga jaz kot naravoslovka brala povsem drugače kot družboslovec, ki je pod njem začel debato, o tem kako brezvezen blog. Pravzaprav je imel moj sodopisovalec na facebooku prav, res avtor bloga preveč preprosto gleda na vse stvari in verjetno res nima prav ter želi biti le nek zelo popularen pisec poljubnoznanstvenih knjig. Govorila sva o tem zapisu.
Izpostavil je besedo inteligenca. Čeprav je jaz, ko sem prebrala ta blog, sploh nisem zaznala, še posebaj ne kot, da bi avtor želel izpostavljati, da smo ljudje super duper inteligenčna vrsta nad vsemi ostalimi. Ubistvu sem marsikaj v zapisu razumela zelo drugače kot moj sogovorec. Jaz sem ob branju dobila samo dober občutek, češ super, nekdo se je ravno na to spravil, da ljudje le nismo taki brainiaci. Ubistvu se s delom, kjer avtor bloga piše o tem kako z očmi "zaznavamo" ostale oz. čutimo do njih neko posebno povezanost, empatijo, sploh ne strinjam, ker sem nekoč prebrala tole. Drug del, kjer govori o jeziku in glasbi sem razumela kot da je prišlo do razvoja obojega zelo spontano, brez kakšnih večjih kvalitativnih sprememb v možganih. Ampak, če pogledamo še možgane drugih vrst, ki se sporazumevajo. No, saj se vse vrste sporazumevajo, da ne bom pristranska, še celo bakteriju uporabljajo quorum sensing in se "zmenijo" kdaj bodo bodisi bioluminiscirale ali povzročile bolezen v gostitelju. Na primeru delfinov lahko povem, da imajo posebne dele možganov namenjene sprejemanju in zaznavanju ter razumevanju zvočnih signalov. Več o tem na wikipediji, kjer je zapis o inteligenci kitov. Ampak kaj je to, inteligenca ali kaj drugega?
Kakorkoli, oba s sodopisovalcem na facebooku, sva vsak po svoje zagovarjala svoje stališče. Vsak je zagovarjal svoje področje, pravzaprav, sva govorila o podobnih rečeh, vendar skozi čisto drugačen pogled - on družbosloven, jaz naravosloven. Verjetno ima celo prav, da naravoslovci preveč pogosto uporabljamo neke t. i. popularne besede, kot je npr. inteligenca, za katero sploh ni jasne definicije, potem v vse to vključimo še kulturo in družbo, katerih definicij pravtako ne poznamo oz. so zelo široke, različno razumljene. Potem pa napletemo neko super zgodbo o tem kakšen je svet. Skozi naše naravoslovne oči, želimo nekako najdi preprost jasen razlog za naš obstoj in vse racionalizirati. Družboslovci predpostavljajo, da naravoslovci nimamo problemov z definicijami. Vsaj v biologiji je bilo takih problemov na mojem prvostopenjskem študiju kar nekaj. Pri ekologiji se je to ves čas dogajalo, omenjali smo zelo popularen termin trajnostnega razvoja, za katerega smo slišali vsaj tri različne definicije - vsak si termin prilagodi, kakor mu pride prav, glede na predmet raziskave. Še bolj zanimivo je vprašanje, kaj je to vrsta? Običajno se začne; osebki iste vrste se med seboj uspešno razmnožujejo in imajo plodne potomce. To definicijo so nas učili že v osnovni šoli, na kar prideš do tretjega letnika biologije, že navajen vsega hudega, in se sploh ne čudiš, ko dobiš v roke tri strani definicij vrste. Te tri strani so povzetek vseh teorij, definicij, opisov besede vrsta (6. ustreza naši definiciji), o tem obstajajo knjige, eseji, članki, kar hočeš. Moj odgovor je ponavadi nekako tak: "Joj, to je pa zelo težko razložiti," potem naštejem nekaj primerov, kjer drži neka definicija in upam, da bo tisti, ki je zastavil vprašanje obupal nad mano in raje zamenjal temo pogovora. Mogoče ta besede še pride na vrsto za TBT.
Zadnje čase na svoji novi študijski smeri ugotavljam, da imamo naravoslovci, vsaj biologi, zelo podobne probleme, kot družboslovci, še posebaj, če se lotimo, nekih večjih vprašanj, povezanih z evolucijo, kognicijo in še čem. Če smo zaprti v laboratoriju imamo malo drugačne probleme, predvsem s stvarmi, kot so kaj je vzrok in kaj posledica nečesa in tako dalje. Zaradi tovrstnih razlogov se strinjam s dopisovalcem s facebooka, ki pravi, da bi morali naravoslovci poslušati tudi kakšen družbosloven predmet na faksu. Meni se to zdi nujno. Poleg tega bi dodala, še kakšen predmet o pravu, ekonomiji, politiki, vsaj o politični ureditvi in takih zadevah bi ljudje lahko kaj več vedeli. Je pa res, da je odvisno kdo te uči take reči, kdo ti predava. Pri teh rečeh je težko biti objektiven... Mimogrede tudi družboslovcem sploh ne bi škodil, kakšen naravosloven predmet.
Pravzaprav mi je bilo zelo všeč, da se je razvila debata okoli tistega zapisa, da sem malo podvomila o vsem, še enkrat prebrala z nekim novim pogledom, ki me je spodbudil, da sem poiskala še zapis na Scientific Americanu o enaki zadevi, kjer je nekaj dobrih komentarjev spodaj.
Joj, odplavala sem stran od današnje besede. Današnja beseda je inteligenca, ki se v francoščini pojavlja od 12. stoletja, širše, v drugih jezikih, se pojavlja od 14. stoletja in pomeni sposobnost razumevanja. Prihaja iz latinske besede intelligentia; intelligere, ki jo sestavljata dva dela, prvi inter-, ki pomeni med, in drugi -legere, ki pomeni izbrati, brati. Skupaj naj bi to pomenilo v 15. stoletju neko boljše superiorno razumevanje informacij. Uporabljali so jo predvsem, da so opisovali znanje vohunov, ki so zbirali informacije in jih združevali oz. povezovali, sporočali naprej. Ustvarjali so neko zgodbo, kaj se nekje dogaja.
Beseda inteligenca v besedni zvezi inteligenčni kvocient se je pojavila šele leta 1921. Inteligenco so očitno začeli meriti šele v začetku 20. stoletja. Prej smo bili ljudje enako neumni (pametni) kot krokodili. Zatem, torej šele zadnjih sto let, smo superiorni nad vsem ostalim, nam gre zato kaj boljše? Pomoje ne, še vseeno smo živali in o tem se strinjava z dopisovalcem.
Inteligenca in inteligenčni kvocient je kar naenkrat izgubil pomen, kajneda? Ko se zavemo, da je vse to "izmislek", "domislek" ali karkoli že ... človeka in družbe in da, bi lahko rekli, da pred dobrimi 100 leti inteligenca sploh ni obstajala. Sedaj skoraj ni dneva, v katerem ne bi vsaj enkrat prebrali ali slišali te "čudežne" besedo, zaradi katere se marsikdo počuti prav neumen kdo drug pa si domišlja nadpovprečnost.
To je to!
Z
Mimogrede, če je kdo tako inteligenten, da ve karkoli o inteligenci, mi lahko pusti kakšen komentar, kjer priporoča kakšen link, knjigo, članek, karkoli. Na faksu moramo namreč z mojo skupino narediti seminarsko o inteligenci, evoluciji in socialni kogniciji.
Jej, na skrivaj sem omenjen :D
OdgovoriIzbrišiProblem z inteligenco je, da je več "sfer" tega pojava. Neka sfera je tista res naravoslovna, kjer z raznimi napravami gledajo kako ustvarjamo povezave, kako rešujemo probleme in vse kar pride zraven. Na tej točki lahko mirne duše rečem, da je zadeva popolnoma legitimna, resnična, poštena in koristna.
Potem pa pride sfera "družbe", znotraj katere živi pojem inteligenca. In tukaj pridemo do znanstvenga rasizma. IQ testi so npr. precej zgrešena metoda testiranje inteligence. IQ test ne meri inteligence, ampak meri veliko ostalih stvari, ki so povezane predvsem z družbenim statusom in raso. In na podlagi tega se tudi inteligenco povečuje v takšne višave kot se. Inteligentni (po IQ) testih smo samo beli, izobraženi ljudje srednjega in visokega razreda. Teh raziskav in debat in kritik je veliko. In je ogromna vrsta znanstvenikov (tako družboslovcov in naravoslovcev), ki se ukvarjajo ravno s tem znanstvenim rasizmom. Seveda ustvarjajo znanost, a so ujeti znotraj neke zgrešene ideje, ki jih je ustvarila družba. To sem hotel povedati s komentarji pod tisto objavo.
Gre za to, da imaš nek mehurček, ki je navidezen. In potem v okviru njega odkrivaš svet. Seveda najdeš res veliko kul zadev, ampak je že v štartu tvoje spoznanje nekoliko sporno, ker ne veš (oziroma ne priznavaš), da obstaja nekaj zunaj tega družbenega mehurčka.
Drugače dobra misel za začetek razmišljanja o inteligenci s stališča - stopi ven iz mehurčka, so kar besede samega ustvaritelja IQ testa.
"The scale, properly speaking, does not permit the measure of intelligence, because intellectual qualities are not superposable, and therefore cannot be measured as linear surfaces are measured."
— Alfred Binet (Creator of the IQ Tests), 1905
Sam snovalec IQ testa je naredil IQ test, da bi pokazal, da se inteligence ne da meriti in da jo narobe razumemo. Gre za to, da že v štartu imamo vcepljeno neko idejo kaj mora inteligenca biti, ki pa je produkt zmotnih predstav preteklosti. In to deluje na preprosti ravni vsakdanjega življenja in nihče (niti družboslovci, še manj pa naravoslovci) ne moremo tega jasno videti, še manj pa iz tega videnja izstopiti.
Sedaj sem pa dovolj napisal :)
Mi je drugače všeč razmišljanje, te berem, nadaljuj! :)
ps. sem iskal nekaj starih člankov, ki sem jih leta nazaj prebiral. Tu imaš seznam literature pri predmetu Sociologija kreativnosti kamor inteligenca velikokrat spada.
Avtor: Boden, Margaret A. (ur.)
Naslov: Dimensions of creativity
Izdaja: 1st MIT Press pbk ed.
Impresum: Cambridge (Mass.) ; London : MIT, 1996
Avtor: Kaufman, James C. (ur.) ; Baer, John (ur.)
Naslov: Creativity and reason in cognitive development
Impresum: Cambridge ; New York : Cambridge University Press, cop. 2006
Hvala za komentar in navedbe člankov. Vse mi bo prav prišlo. :)
OdgovoriIzbrišiSuper si povzel v čem je problem v "sferi" družbe s pojmom inteligence.
Zelo podobno se izkaže tudi pri nevroznanstvenih raziskavah s fMRI, kjer nekateri znanstveniki zadnje čase opozarjajo na to, da imamo preveč ujete oz. določene predstave o tem, kateri del možganov se kdaj "sveti". Pri tovrstnih raziskavah je zadaj veliko statistike, ki je narejena pretežno na poiskusih v zahodni populaciji ljudi. Zato lahko hitro pride do napačnega sklepanja, kaj nek zaznan signal pomeni, če imamo v stroju, nekoga iz neke družbe, kjer se tovrstne znanstvene metode še ne uporabljajo tako pogosto, poleg tega pa preiskovanec lahko prihaja iz drugačnega sveta vrednot, kot ga ima naša zahodna družba. Še posebaj se to kaže pri "popularnih" študijah, kjer na primer raziskujejo kaj se v možganih dogaja, ko zagledamo ljubljeno osebo ali pa otroka. Najhujše ideje, ki jih imajo pa so, da bi s fMRI ugotavljali ali je nek človek psihopat. Češ, da naj bi se v primeru, če smo psihopati, svetli določeni deli možganov, ob nekih dražljalih. Take študije se da hitro, tako prilagoditi, da bomo vsi južnjaki za neke nemce in francoze psihopati. Kar vodi v znanstveni razisem, kot si že prej omenil, če ne še v kaj hujšega.
Po tem lahko samo še zaključim, da je dobro, da vas imamo družboslovce, da znate opozoriti na takšne reči.