Joj prejoj, moj spomin je zakrnel. Pozabila sem napisati v torek, TBT. Sedaj pa se niti ne spomnim, kaj sem takega počela, da se je to zgodilo. Verjetno so prazniki zmedli moj vsako tedenski koledar. Kakorkoli, vi bralci mojega bloga, se niste nič pritožili. Verjetno je bil zapis 24. 12. dovolj zabaven. Do sedaj je največkrat bran na Piškotarni. Na bloggerju lahko spremljam statistiko, koliko ljudi obišče ta blog, lahko vidim preko katerih povezav pridejo ter iz katerih držav. Ne morem pa vedeti, kdo ste, s čim se ukvarjate...
Moram priznati, da me kar zanima. Poleg tega me zanima tudi, kaj si mislite o mojem blogu, kakšna kritika, pohvala nikoli ne škodi, predlog za TBT bi tudi kdaj prav prišel.
Ker se ni noben pritožil, sem se odločila, da danes opišem besedo bralec. Ampak se ne bom spuščala v izvor ali pomen.
Se bom pa ukvarjala s tem, kako mi beremo. Kaj se dogaja v naši glavi, ko to počnemo?
Kaj sploh je branje?
Branje zahteva kar nekaj zaznavnih in drugih kognitivnih procesov, poleg tega pa tudi veliko znanja jezika in slovnice. Saj se še spomnite, kako smo se učili brati v osnovni šoli in kakšne težave smo imeli še z naglaševanjem kakšnih čudnih starejših besed v gimnaziji. Nekateri branje opisujejo kot vidno vodeno mišljenje. Omeniti je potrebno še, da pri branju uporabljamo procese kot so: ortografija (črkovanje besed), fonologija, semantiko, sintakso in druge višje stopenjske integracijske procese.
Branje so raziskovali ob tem, ko so naleteli na ljudi, ki so imeli težave z branjem. Večina jih ima različne vrste disleksij. Psiholingvisti, ki so se ukvarjali s temi pacienti, so predpostavili kar nekaj modelov branja na glas. Med bolj znane sodi model dveh poti (Marshall in Newcombe, 1973), ki predpostavlja, da napisana beseda vodi do vidne analize, ta v prepoznavanje črk, sledi vidni leksikon, semantični (pomen) spomin, fonološki leksikon in proces produkcije govora. Pri branju na glas obstaja tudi možnost, da sploh ne poznamo pomena besede, a jo vseeno preberemo. S pretvorbo grafemov v foneme preskočimo iz prepoznave črk na produkcijo govora. Ta model je leta 2001 posodobil Coltheart s sod. in nastal je kaskadni model dveh poti (dual-route cascaded model - DRC). DRC velja tako za branje na glas kot tudi za tiho branje. Obstajali naj bi dve glavni poti, obe se začneta s ortografsko analizo (informacija o črkovanju besede) do razlike pride na nivoju leksikalnosti (podrobne informacije o besedah, ortografske, fonološke, semantične in sintaktične). Obstajala naj bi leksikalna ali slovarska pot in neleksikalna pot, ki spreminja črke v zvoke. Slednja, naj bi bila uporabljena pri glasnem branju. Pri njej se odvija spreminjanje grafemov v foneme, brez vključenega razumevanja besed. Bolniki s površinsko disleksijo (surface dyslexia) imajo težave pri branju iregularnih besed. Zato take besede naglasijo, tako, da se rimajo z nečem, kar je pogostokrat uporabljeno kot fonem. Pri tem uporabijo pravila grafemov-fonemov. Ta pojav imenujemo tudi regularizacija. Pogostokrat razlog za takšno disleksijo leži v poškodbah delov semantičnega sistema. Drugi dve poti, pot 2 in pot 3, sta uporabljeni pri tihem in tudi glasnem branju. Ravno pri kaskadnem modelu avtor omeni, da so te poti tesno prepletene in se pri zdravih osebah izvajajo sočasno. Pot 2 je leksikalna in semantična, vidni dražljaj v obliki zapisane besede sproži ortografski vhodni podatek v leksikon že znanih besed pride do prepoznave v semantičnem sistemu, zatem se ob glasnem branju oblikuje fonološki odziv. Pot 3 se razlikuje od poti dve le v tem, da ne vklopi semantičnega sistema, ampak ortografski podatek spremeni v fonološkega, kar na koncu vodi v produkcijo govora. Pacienti, ki imajo okvarjeni ti dve poti imajo fonološko disleksijo, težave pa jim povzročajo neznane besede in nebesede. Obstaja še tretja vrsta disleksij globoka disleksija, kjer se simptomi kažejo tudi pri nezmožnosti branja nebesed, poleg tega pride do semantičnih bralnih napak. Oseba prebere besedo čoln kot ladja. Pacienti imajo prizadeto tako fonološko področje in tudi semantični sistem. Raziskovalci za razlago globoke disleksije uporabljajo hipotezo desne hemisfere. Le-ta pojasni, da naj bi šlo pri globoki disleksiji za branje oz. procesiranje besedila z desno možgansko polovico.
Pri večini ljudi procesiranje govora poteka v levi možganski polovici. V Brockovem področju, ki se nahaja v inferiornem frontalnem gyrusu. Pri pacientih s globoko disleksijo, naj bi to potekalo v levi hemisferi ali pa v desni, odvisno od stopnje poškodbe.
Obstaja še en bolj znan model razlage branja. To je distribuirani konekcionistični model ali "triangle model". Kot zanimivost, lahko samo omenim, da besedam doda konsistenco, ki naj bi opisovala kako podobno se beseda naglasi glede na druge podobno črkovane besede. Konsistenca besed nadomesti iregularne besede. Za razlago naglaševanja besed poudari, da naj bi šlo za visoko interaktiven sistem, ki je medsebojno povezan.
Kakorkoli očitno se veliko dogaja v možganih, ko beremo. Kako bi lahko vse to nekako prenesli v možgane? Očitno ves čas poteka neko vzporedno procesiranje informacij. Najprej vidimo besedo, kako jo preberemo so preučevali tudi z uporabo sledilca očesnih gibov. Vidna informacija iz mrežnice preko očesnega živca mimo optične chiazme potuje do lateralnega genikulatnega jedra, ki se nahaja dorzalno v talamusu. Tam pride do preklopa nevronov in informacija teče naprej do primarne optične skorje. Kjer gre informacija po dveh poteh in sicer dorzalno (gibanje, prepoznavanje nevarnosti, bolj primitivno) in ventralno proti temporalnemu korteksu. Kjer pride do asociacijskih povezav, vključi se semantični sistem, vsaj tisti del za procesiranje besed, v superiornem temporalnem gyrusu, medialni temporalni gyrus in submarginalni gyrus.
Ker sem omenila disleksije, ki naj bi bile razvojne bralne motnje. Moram omeniti še aleksije, ki so pravzaprav disleksije, ki nastanejo zaradi poškodb ali pa kakše bolezni, ki prizadane odrasle osebe, ki so imele zmožnost branja. Poznam nekoga, ki je imel nesrečo in zatem težave z branjem. Znal je pisati, a ni znal prebrati kaj je napisal. Ko sem prvič izvedela za tak primer, sem le s težavo razumela, kako se lahko kaj takega zgodi. Ampak saj se rada čudim stvarem in ob takih dogodkih se najbolj čudim človeškim možganom. Kakorkoli gospod, ki je imel težave z branjem je vse to že premagal in sedaj lahko bere, sicer počasneje kot prej, vseeno pa lahko. Že to je veliko. Predstavljajte si, da naenkrat ne bi mogli več brati. Za nas zdrave posameznike je to nemogoče. Prava aleksija povzroči težave pri branju, pri razumevanju besed, poimenovanju stvari, tudi pri ustnem poimenovanju predmetov. Razlog, ki privede do aleksije, naj bi bil infarkt leve posteriorne cerebralne arterije, ki dovaja kisik v levi optični korteks in splenium. Tako imajo pacienti ohranjen le desni optični korteks, ki sicer prepozna vidno informacijo, a je ne mora "prepeljati" do centrov za procesiranje jezika Brockovega in Wernickejevega področja, ki ponavadi ležita v levi hemisferi. Očitno je imel gospod, ki ga poznam veliko srečo, da je to pot nekako ponovno obudil. Vem, da tudi ne vidi dela vidnega polja, se je pa vseeno naučil ponovno brati.
Vrnila se bom nazaj na branje, tiho branje, takšno kot ga procesirate ravno sedaj, ko berete te vrstice.
Ste kdaj opazili, da ko berete naglas lahko sploh ne razumete kaj berete in ne veste kaj berete pa vseeno vse preberete? Kaj pa se potem dogaja pri tihem branju? Imeli so kar nekaj hipotez in modelov, ki bi razložili tiho branje. Kakor sem že napisala model DRC opiše tudi tiho branje, pri katerem so se spraševali veliko o procesiranju besed. Naleteli so na vprašanja ali procesiramo črko za črko ali celotno besedo skupaj, kako vpliva kontekst na razumevanje prebranega ter ali vse to procesiramo avtomatično.
Ustavila se bom le pri avtomatičnem oz. neavtomatičnem procesiranju. Predpostavili so, da potem, ko imamo za sabo že kar veliko prebranega materiala začnemo procesirati besede avtomatično. Nekateri so nasprotovali temu in so želeli dokazati, da besede procesiramo zavedno. Stroopov efekt jim je pomagal do razlage, da besede procesiramo avtomatično in se samega procesiranja ne zavedamo. Stroop je naredil test.
Sestavil je tri različna zaporedja barv, prvič so bile vse barve zapisane s črno barvo, v drugem zaporedju so bile enake barve zapisane z različnimi barvami, naprimer rdeča je bila zapisana z vijolično, v tretjem zaporedju pa so bili samo barvni kvadratki. Pri prvi nalogi so morali testiranci samo prebrati, katere barve so zapisane v zaporedju ena in dve. Pri tem eksperimentu ni prihajalo do večjih odstopanj pri hitrosti branja, kar je dokazalo hipotezo, da za prepoznavanje besed in identifikacijo besed ne potrebujemo zavestnega zavedanja. Pri drugi nalogi pa so morali testiranci povedati s kakšno barvo so zapisane črke v drugem zaporedju, zatem pa povedati pe kakšne barve so kvadratki v tretjem zaporedju. Pri tej nalogi je prišlo do večjih odstopanj, saj je bilo za testirance težko reči vijolična namesto rdeča, kot je pisalo in tako naprej. S tem je Stroop dokazal, da pride do avtomatičnega semantičnega procesiranja besed, ki ga moramo, če želimo povedati barvo s katero je beseda zapisana (pr. vijolična) zavreti oz. "prepisat", kar nam uzame nekaj časa, saj to ni avtomatizirano.
Ali se vam zdi zanimivo brati o branju (za še več klikni na link)? Mene je navdušilo vse to kaj se dogaja, samo ob tem, ko berem. Kaj šele ko pomislim, da jaz ločim knjige na lahke in težke. Kaj vse mora potekati, ko se lotim kakšnih težjih knjig, saj verjetno ni toliko drugače, le da moram biti zraven bolj zbrana pa še več asociacij iskati po svoji skorji velikih možgan. Kaj bi bilo šele, če bi pisala o pisanju. Pa naj to pustim za kdaj drugič.
To je to!
Z
Ni komentarjev:
Objavite komentar