Strani

ponedeljek, 3. oktober 2011

Oda iPhonu

Četrtek zvečer v roke vzamem iPhone, ta pa teži, da mu SIM v njegovem drobovju ne odgovarja. Mene zajame panika, SIM dajem ven in noter, ugašam in ponovno prižigam telefon, ga prikopim na iTunes, ga celo resetiram, ko se dokončno ustavi, se noče niti resetirati do konca. Še zmeraj se pritožuje nad SIMko. S težavo se spravim po nekaj urnem iskanju rešitve in branju forumov, navodil, mnenj in ukvarjanju s telefonom, v posteljo, še težje zaspim, ne da bi razmišljala, kaj se dogaja z njim in kako bom preživela brez njega nekaj dni.

V petek se zbudim čisto prezgodaj, že ob 7ih, da odmislim težavo, ki daje telefon, se spravim čistiti kolesa, ki naj bi šla v prodajo. Tako ali tako sem imela cel dan splaniran do zadnje minute in drugače koles pred sobotnim sejmom ne bi uspela sčistiti. Ves čas sem se bojim, kako se bom znašla v petek brez telefona. Saj ni tako, da bi bila brez njega izgubljena ... Pomembne številke si zapišem na list, sposodim si mobitel od sestre. Obveznosti, ki me čakajo čez dan imam na srečo pogosto kar v glavi, čeprav so vedno tudi zapisane v nekaterih to do in koledar like appsih, ki moje življenje naredijo lažje. Ves čas čutim strah, da bom na kaj pozabila. Listkov in papirnatih planerjev nisem več navajena uporabljati. Vseeno sem že 5 čez 8em klicala na servis iPhonov, kjer so mi prijazno ponudili brezplačno številko za pomoč uporabnikom applovih izdelkov (080080321). Sicer so mi omenili tudi, da se bom pogovarjala z angleško govorečim neznancem, pa me to sploh ni motilo. Torej kličem 10 čez 8 na to številko, oglasi se odzivnik, ki mi veli naj pokličem po 9i, ko začnejo delati. Spet poiskusim spraviti, k življenju moj ljubi telefon, a le ta se še zmeraj pritožuje nad tujkom v njem. Kličem 5 čez 9, končno me povežejo s prijaznim angleško govorečim neznancem, ki od mene zahteva serijsko številko. Neznanec na telefonu mi pove, naj se najprej obrnem na mojega ponudnika mobilnih storitev, saj lahko, da gre le za poškodovano SIM. V mojem primeru na Simobil torej, šele nato naj grem na servis. Jaz si mislim, pa kaj še, da bi SIM šla. Ah zagotovo je hardware, spet bom en teden brez telefona. Kljub jasno izraženemu dvomu, se usedem v avto, odpeljem do btcja, kjer jim pri Simobilu razložim v čem je problem. Prijazen prodajalec vstavi v moj telefon njegovo SIM in glej no glej moj iPhone je živ, deluje. Jupi, bila sem zelo vesela in navdušena. Potem poiskusiva še z mojo SIM. Telefon spet ne deluje. Tako pridemo do sklepa, da je res SIM pokvarjena. V naslednjih petih minutah dobim novo SIM zastonj, jo aktiviram in že opravim prvi klic, vsa navdušena, da moj telefon še deluje. Bi rekli, da ljubim svoj iPhone?

Martin Lindstrom (pisec za NYT) bi se rekel ja. Saj je ravno dva dni nazaj objavil zanimiv članek v NYT z naslovom Ljubiš svoj iPhone. Dobesedno. V katerem se najprej sprašuje ali smo odvisni od naših predragih Applovih igračk? Ko nato v raziskavi, ki jo plačuje neko neuromarketinško podjetje, potisne 16 zelo nedoločenih ljudi (8 moških in prav toliko žensk, starih od 18 - 25) v fMRI in jim malo poslika možgane. Med tem je preizkovance stimuliral z avdio in video posnetki vibrirajočega oz. zvonečega iPhona. Najprej ugotovi, da če nekdo vidi in ne sliši zvoneč iPhone, se mu zbudijo tako centri vidnega korteksa in tudi centri primarnega slušnega korteksa. Na kar pisec sklepa, da gre za fMRI posnetek sinestezije. Poleg tega pa se preizkovancem na slikah lepo zasveti še insularni reženj. Tako Lindstrom ugotovi, da sploh ni tako hudo z nami. Nismo odvisni, vsi imamo sinestezijo pa še zaljubljeni smo v iPhone. Nič hujšega.

To je šele začetek celotne zgodbe o ljubezni do iPhona. Preko celotnega vikenda so se na twitterju in na različnih blogih znašle kritike Lindstromovega članka.

Začela bom s sinestezijo. Nekaj let nazaj, je neka kolegica razlagala, kako ima vsaka črka zanjo barvo. Jaz sem bila presenečena kot le kaj. Hkrati sem si želela tudi sama to občutiti. Nikakor pa o stanje ne pomeni, da so to slike možgan, kjer se hkrati obarvata dva pomembna korteksa. Gre za zavestno čutno zaznavanje, ki sproži delovanje drugih kognitivnih poti v možganih tudi na ostalih mestih, ne le tistih neposredno povezanih s čutilom. Tako nekateri vidijo lahko številke v barvah. Za njih je matematika zelo mavrična. Nikakor pa ni enako, če nas nekdo kliče in mi zagledamo njihovo ime na iPhonu. In seveda, ga/jo v mislih že vidimo in slišimo njegov/njen glas. Ne vem, kako je to povezno z iPhonom, to se zgodi, saj meni, s katerim koli telefonom. Ko me kliče sestra, se mi pojavi ozadje z njo. Slikana je v gozdu, ko sva šli na sprehod s Frejo, moj telefon je bil takrat še čisto nov. In vsakič, ko me kliče se spomnim, kako me je sredi hriba vprašala, če sem malo nora, da jo tukaj fotografiram in to s novim telefonom. Po njeno bi ga mogla zelo varovati in pustiti doma. Prav tako tudi če me kliče neznana številka, začnem kaj hitro razmišljati ali je na drugi strani on ali ona, vidim moškega in žensko pa tudi slišim nekaj. Malo smešno je to opisovati. Ampak seveda se da predvideti, kaj se kdaj dogaja v mojih možganih in kam potuje kri. Pa čeprav to nima veze s sinestezijo. V naših možganih skoraj nikoli ne deluje le en del, ampak so ves čas aktivne povezave med različnimi deli, kar mi pravzaprav smo. Naši nevroni pa skoraj nikoli ne lenarijo. Še na SINAPSINI konferenci se je Colin Blakemore na dveh predavanjih vprašal kaj zares predstavljajo slike, ki jih dobimo s funkcionalnim magnetno resonančnim slikanjem? Pomoje je potrebno ob raziskavah s fMRI uporabiti še kakšne druge tehnike EEG, MEG, PET ... ubistvu se je najboljše poslužiti funkcionalnega neuroslikanja z uporabo sistemov iz neuroračunalniškega sveta. fMRI zagotovo ni dovolj, da bi dokazali zaljubljenost v iPhona, ne glede na to kako zelo si morda Apple to želi.

Nadaljevala pa bom z opisom insularnega korteksa. To je del korteksa velikih možgan. Gre za sivino, ki leži v velikih možganih, na predelu lateralnega sulkusa, ki razmejuje frontalni in parietalni reženj od temporalnega. Insula je povezana z doživljanjem emocij, čustev in skrbi tudi za telesno homeostazo. Kar je pomembno vedeti ob kritiki prispevka v NYT, je da se kar na tretjini fMRI posnetkov zazna delovanje v insularnem korteksu, kar pomeni, da je zelo pogosto aktivna in da nam z aktivnostjo ne sporoča samo tako določenega čustva kot je ljubezen do iPhona. Poleg tega pa sem večkrat zasledila povezavo med insulo in negativnimi čustvi kot na primer gnus.

Če koga zanima, še več razlogov zakaj se Lindstrom moti, lahko prebere mnenja na blogih: David Dobbs Wired, The Neurocritic, Tal Yarkoni, Russ Poldrack, lahko pa tudi preberete pismo urednikom NYT.

Zakaj jaz vem, da nisem zaljubljena v iPhone?

Ne predstavljam si, da bi napisala iPhonu ljubezensko pismo. Okoli njega nisem nikoli živčna in se ne obnašam malo hecno. Metuljčki me tudi ne preplavijo, ko ga zagledam. Nikoli ne bo iPhone zame plačal pijače ali pa mi kupim kino vstopnice. iPhone me niti ne nasmeje, morda me nasmeje, kakšna vsebina, ki jo lahko preberem ali pogledam na njem, a iPhone sam pa ne. Tudi jaz ga ne morem nasmejati. Še piškotkov mu ne morem speči, če bi mu piškot napisala, ga verjetno vidi le binarno. Ah kako nezabavno, ljubezen mora biti zabavna.

Srečna sem, da ga imam, saj se z njim lažje znajdem v svetu mojih obveznosti. V kombinaciji z mojimi možgani, sva najboljši par. Pa vendar mu ne bi rož nesla na servis, če bi tam preživljal en teden. Naj zaključim s srčno bolečino, ki je prav tako ne bi čutila, če bi se ločila od mojega iPhona.

Kar pa sem čutila, ko me je skoraj zapustil v petek, je bila rahla jeza, stres in strah, kaj vse bom pozabila storiti čez dan, brez mojega to do lista, kako bom po svetu hodila brez spremljave glasbe, kako bom čakala kogarkoli in na karkoli, ne da bi pregledovala nove tvite ali brala kakšno knjigo, ki je shranjena v njem. Moj insularni korteks se je verjetno kar bliskal. Ampak kljub temu, da je bil iPhone ob 10ih že pripravljen na nove izzive, bi preživela tudi brez njega.

Kljub temu sem ravno sedaj, med dokazovanjem moje nezaljubljenosti v iPhone, odkrila popolen naslov za danajšno objavo, ki je rahlo pesniški, skoraj zaljubljeni.

To je to!

Z

Ni komentarjev:

Objavite komentar