TBT: Tardigrad

Tardigradi so zakon! Skoraj bolj zakon kot mehkužci. Tako zakon so, da je zadnjič Hank Green, eden izmed You Tube vloggerjev, opisal v epizodi SciShowa.

Tardigradi so, če citiram zapis iz Malega leksikona zoologije:

Tihotapke (Tardigrada) - skupina drobnih nožičnikov, ki živijo v mahu, trhlem lesu in listni stelji. Imajo štiri pare štrcljastih okončin, ki se končujejo s kremplji. Notranja telesna zgradba je enostavna.

V slovenščini slišijo na ime tihotapke. Ja, saj so tako kul, da so se pretihotapile v vesolje in, kakor je opisano v videu, tam preživeli/e 10 dni, podvrženi/e vesoljskemu vakuumu. Če ne verjamete, poglejte izvirni članek, ki opisuje raziskavo.

Moram priznati, da se mi, ko sem prebrala opis v Malem leksikonu zoologije, niso zdeli tako zakon. Naj raje omenim nekaj podatkov, ki jih najdemo na spletu. Na hitro jih lahko opišemo kot mikroskopske živali, ki potrebujejo vodo, da lahko živijo, jedo, rastejo in se razmnožujejo. Tako kot še vse druge prav nič posebne živalske vrste. Poleg vsega tega so tardigradi ekstremofili, kar pomeni, da lahko preživijo v ekstremnih razmerah. Kdo bi si mislil? Kakšne pa so te ekstremne razmere? Razen vesolja, preživijo na temperaturi, ki je zelo blizu absolutne ničle, in sicer nekaj minut pri temperaturi -272 ℃, nekaj dni pa pri -200 ℃. Ob tem si pa mislijo, just chillin'! Tudi vročina jim ni tuja, tja do 151 ℃ nekaj minut pa so še mirni. Torej dobro prenašajo pritisk, kar je jasno, glede na njihovo vesoljsko odisejado. Pri opisu sem omenila, da za življenje nujno potrebujejo vodo, kar pa ni čisto res, lahko do 10 let preživijo tudi brez vode (preživeli naj bi tudi do 120 let brez vode; zanima me, kako so to preverili).

Kako jim vse to uspe?

Sposobni so posebnih neaktivnih presnovnih (metabolnih) stanj ali kriptobioz, ki jim omogočajo, da so si prislužili naziv supermenov in superwomen živalskega sveta.

Vse, kar sem do sedaj omenila, po navadi slišimo, ko govorimo o tardigradih. Omenila bi še, da so tako majhni (v povprečju od 0,3 do 0,5 mm; najdejo se tudi večji, ki zrastejo do 1,2 mm), da nimajo zaprtega krvožilnega sistema. Po njih se pretaka hemolimfa in so brez dihal, izmenjava plinov poteka po celotni površini telesa. Pokriti so s kutikulo. Imajo štiri pare štrcljastih okončin, ki se zaključijo s kaveljčki in so zelo srčkani; ravno zato jim rečemo tudi medvedki. Imajo pa živčni sistem, ki je nujno potreben za vse živali, ki se premikajo okoli po svetu, da lahko začutijo svojo okolico. Živčni sistem sestavljata dve centralni hrbtni struni, ki tvorita lestvičasto živčevje; po dolžini telesa štirikrat združeni v ganglije. V sprednjem delu telesa, pod požiralnikom (subesofagalnem območju), imajo največji ganglij, iz katerega v predel glave segajo živci, ki oživčujejo papile in ocele (preprosto oko, ki je iz kutikularne leče, pod katero so prosojne epitelne celice, povezane s svetlobno občutljivimi živčnimi celicami).

Tardigradi vidijo in vohajo, okušajo svoje okolje. Poleg tega preživijo v vesolju, 10 in več let brez vode, če jih pustimo na mrazu ali na vročini, jim ni hudega ... Ja to bi mi morali podariti za rojstni dan, namesto rož, ki pri meni prehitro umrejo.

To je to, zakon so!

Z

Mehkužci so zakon!

Mehkužci so zakon, še posebaj polži (za raziskovanje možgan). Na morskih polžih, Aplysia, je Kandel ugotovil, kako deluje naš spomin. Zanimalo ga je, kako pride do senzitacije in habituacije. Za svoje delo je leta 2000 dobil tudi Nobelovo nagrado za medicino. Danes vam bom predstavila novico o tem, kako se neki drugi morski polži ("sea slug") odločajo, ali bi nekaj pojedli ali pa bi se raje odmaknili stran od določenega dražljaja.

Danes sem na Science Dailyiju odkrila prispevek z naslovom "Attack or Retreat? Circuit Links Hunger and Pursuit in Sea Slug Brain", ki opisuje tale članek.

Že pred časom so na Univerzi v Ilinoisu ugotovili, da se morski polži zelo hitro naučijo, če kakšna stvar ni užitna za njih. To so pokazali s temle posnetkom. Sicer bi bilo zelo čudno, če bi morski polži imeli "dolgo lajtungo" in bi parkrat probali vsako strupeno stvar v morju. Prej kot slej bi poginili in ko bi poginila cela populacija teh polžev, bi izumrli. Tako je še dobro, da so se adaptirali na okolje, da jih mi lahko zdaj preučujemo v nevroznanosti. Kaj pa bi imeli drugače dražili in preučevati? Torej, na posnetku je prikazan primer učenja z enim poiskusom/izpostavitvijo. Ko je Pleurobrancaea prišel/prišla do neužitne/ga Flabellina idoinea (drugi rod morskih polžev), jo je preizkusil/a in hitro odvrgel/odvrgla stran in šel/šla svojo pot. Ko so ga/jo (polža) čez pol ure ponovno izpostavili F. idoinea, je ni šel/šla ponovno preiskusit, ampak ji/mu je takoj pokazal/a hrbet.

Raziskovalci so to izkoristili ob preučevanju hranjenja polžev. Ob tem, ko se hrani, tudi ko se mi prehranjujemo, pride do združenja različnih notranjih stanj, in sicer: kako lačen/lačna je, kako začuti dražljaj (ali diši, kako velik je) in na kaj jo spomnim hrana pred njem/njo (je to dober dražljaj, ali neužiten, kaj se je zgodilo, ko sem ga zaužil/a). Združijo se torej spomini in občutki/zaznave. Tako se v živčevju ustvarijo povezave ali krogi, ki določajo, kaj se bo zgodilo. Ali bo polž zbežal/a ali se bo nahranil/a? 

Glavno vprašanje raziskave je bilo, kako se morski polž odloči, kaj bo naredil/a? Ugotovili so, da ko je polž bolj lačen/lačna, je spontana aktivnost njegovega/njenega centralnega živčnega sistema višja. Ta aktivnost pogojuje pripravljenost obustnega aparata, da se bo usmeril in stegnil proti hrani. Če v takem stanju zazna dražljaj, ki sporoča, da je blizu nekje užitna hrana, se polž orientira v smer hrane in gre tja. V nasprotnem primeru, ko polž ni lačen/a, ostane na mestu oz. se raje obrne stran in se skrije, da ne bi on/a sam/a postal plen. Ob tem polž "preračunava" kakšni so stroški, če ostane na mestu ali se gre nahrant, v primerjavi s stroški, če se skrije. Torej v primeru, ko se skrije so predvideni stroški skritja nižji od tistih pri napadu, čeprav bi ob napadu, lahko prišel/a do hrane, lahko pa bi se tudi zastrupil/a. Tale polž skoraj bolj premisli svoj položaj, kot naši politiki.

Kakorkoli, raziskovalci so vzeli polžev centralni živčni sistem in senzorične nevrone ven iz polža in jih dali v gojišče na petrijevko. Senzorične nevrone so dražili z vonjem hrane. V primeru, ko so bili možgani lačni (lačni možgani = višja spontana aktivnost), so ugotovili, da ta stimulus sproži delovanje motoričnih nevronov, ki bi "sprožili" premik živali k pozitivnemu dražljaju, k hrani, medtem ko se je v primeru "nahranjenih" možganov pokazalo, da so motorični nevroni "želeli" žival usmeriti stran od dražljaja. Če so želeli te možgane "usmeriti" proti dražljaju, so jih lahko s tem, da so umetno ojačali aktivnost v teh krogih, ki ocenjujejo situacijo. 

S tem so raziskovalci odkrili preprost sistem stroškov proti koristi za žival, ki služi sprejetju odločitev, ali gre polž v napad ali se bo raje skril/a. V zaključku so v prispevkih na spletu zapisali, da bi to lahko predstavljalo jedro oz. osnovo za odločanje tudi drugih bolj socialnih živali tudi višjih vretenčarjev in nas. Treba je opozoriti, da imajo polži zelo preprost centralni živčni sistem, sestavljen iz večih parnih ganglijev. Živčevje polžev je sestavljeno iz približno 10000 nevronov, ki so večji in lažje dostopni, kot pri vretenčarjih.

Jaz sicer dvomim, da me po svetu vodi le delovanje takih krogov v možganih in da to vodi moje odločitve. Mogoče bi se strinjala, da me vodi delovanje večjega števila takih krogov, ki so medsebojno povezani in delujejo paralelno in so preveč kompleksni, da bi jih kar tako razložili. So nam pa preprostejši živalski modeli lahko v veliko pomoč. V tovrstnih raziskavah vidim veliko možnost preučevanja različnih odvisnosti in vseh stanj v možganih, kjer so soudeležene neki že kar dobro poznani krogi oz. različne poti v možganih, ki temeljijo na vedenjih nagrajevanja in sproščanju nevrotransmiterjev.

Pri sklepanju iz preprostih mehkužcev na nas sem, odkar sem seznanjena z različnimi teorijami odločanja, od katerih mi je najbolj všeč Damasijeva teorija somatskih označevalcev, rahlo skeptična. In ravno sedaj, ko sem to napisala, sem ugotovila, da gre pri opisani raziskavi točno za to: povezovanje zaznavanja, občutkov in predhodnih spoznanj oz. spomina s sprejemanjem odločitev. Sicer sem velikokrat poslušala o razvoju možgan od dinozavrov naprej, ne pa od mehkužciev, ki so se začeli razvijati več kot 300 milijonov let pred dinozavri in še vedno živijo ter imajo za preučevanje in raziskovanje super duper cool živčevje. Bo treba začeti z opisovanjem delovanja centralnega živčnega sistema pri morskih polžih. Poleg vsega tega, mehkužci še zmeraj obstajajo, kar pomeni, da so se skozi zgodovino zelo dobro prilagajali na različna okolja (in da so res zakon!). V primerjavi z njimi, smo mi, z rodu Homo, s skromnimi dvemi milijoni in še nekaj sto tisoč let, nič. 

Da zaključim, polži so zakon. Ko se znebim psa, kupim Aplysio, ki jo bom naučila, da se habituira na draženje z elektrodami. Muhuhahaha... Ah, raje imam mojega pesjana, čeprav je malo butasta in deluje na salamo, tudi če je nimam. Ampak vseeno vas lahko prepričam že s temi podatki, da so polži zakon. Nekatere vrste so celo nekaj med rastlinami in živalmi (klik), pri nekaterih raziskujejo, da bi nam lahko sicer "slabi" prioni pomagali sestavljati dolgoročni spomin, na čisto molekulski nevrobiološki ravni (klik). Če bi pa še malo klikala po internetu, bi zagotovo odkrila še veliko drugih reči, ki jih raziskujejo na polžih. Aja pa še hermafroditi so, zato sem čez celotno besedilo pisala, lačen/lačna. Verjetno ste me imeli že vsi za orto feministko. 

To je to!

Z

TBT: Kognitivna

Jutri imam izpit, ampak beseda dneva ni izpit. Bo mogoče drug teden, ko imam spet v sredo izpit. Jutri pišem izpit pri predmetu Uvod v kognitivno znanost.

Zadnje čase me veliko ljudi sprašuje, kaj študiram, sedaj na drugi stopnji, ko sem z biologijo zaključila. Odgovorim jim, da sem na Kognitivni znanosti. Temu sledijo začudeni pogledi in aaaa, ahaaaa ... ko sem pri volji, prijazno vprašam, če moj sogovorec/ka ve, kaj to je. Nemalokrat dobim odgovor:"Pa to je uno, aaa ma uno sj veš, joj ja uno"... Ja, res je, jaz vem kaj študiram, mojim sogovorci/ke se ne sanja. Kar je velika škoda za njih, ker je to, zelo verjetno, eno izmed bolj zanimivnih študijskih programov, ki si jih lahko izbereš. Se opravičujem za pristranskost, samo če na knjigi, iz katere se učim, piše v podnaslovu "The Introduction to the Science of the Mind" ali študij duševnosti (v slovenščini ni primernega prevoda za besedo mind, tako da ponavadi to postane duša ali um, zaradi česar verjetno dobim vse tiste čudne poglede), si lahko privoščim malo hvaljenja.

Kakorkoli, današnja beseda dneva je prvi pridevnik na TBTju in sicer kognitivna. O besedi znanost me sogovorci/ke ponavadi ne sprašujejo, čeprav se mi zdi, da bi bila kdaj taka debata prav primerna. Težava se pojavi v besedi kognitivna.

Priznam, da se ne spomnim, kdaj sem se seznanila s to besedo in kje sem jo spoznala. Verjento na internetu, tako ali tako jo zadnje čase povsod videvam. Izhaja iz latinščine, pomeni pridobiti znanje, vedenje o nečem. Kognicija preučuje kognitivna duševna stanja. S tem vam nisem dosti povedala. Torej študij, ki preučuje dušo ali "mind".

Kognitivna znanost je interdisciplinarno področje, ki združuje filozofijo, psihologijo, jezikoslovje, umetno inteligenco, antropologijo in meni najljubšo nevroznanost. Še kaj bi se našlo, v zadnjem času se širi v vse smeri. Splošna opredelitev kognitivne znanosti je, da je to znanost o duševnih procesih. V ožjem smislu to pomeni, da se ukvarja s kognitivni procesi kot so: zaznavanje, pomnjenje, učenje, reševanje problemov, odločanje, jezik ... Sedaj spadajo zraven še čustva, ki igrajo pomembno vlogo pri vseh teh procesih in zavest, ki nam "omogoči", da lahko sploh ločimo te procese in se jih zavedamo.

Pa naj kdo reče, da to ni zanimivo?!?

Tudi študentje kognitivne znanosti, dobimo vpogled v skoraj vse zgoraj naštete vede in se z njimi seznanimo. Kaseneje se bomo usmerili verjetno v eno ali dve področji. Vendar upam, da nam bo tudi kasneje uspelo zadržati ta širok pogled in pregled nad vsem in se ne bomo zaprli v svoj mehurček, daleč stran od vseh ostalih.

Če vas zanima, kaj več o tem, klik na spletno stran mojega študija in si razširite obzorja. Jaz moram, žal, za knjige.

To je to!

Z

TBT: Arginin

Danes sem brez idej, danes je tečen dan. Se vleče še od učerajšnjega Blue Monday-a. Brez idej, zato mi je idejo dala televizijska reklama, ki promovira šampon za lase z dodanim argininom.

Arginin je ena izmed 20ih aminokislin, katere so sestavni del vseh proteinov v našem telesu. Poleg aminokislin, je dobro imeti tudi nekaj maščob, vode, oglikovih hidratov in to je skoraj use, še nekaj mineralov in vitaminov in smo. Nič več, nič manj, če bi kdo rad to delil s svetom, v malo bolj natančni obliki (našteti so kemijski elementi, ki nas sestavljajo), si lahko privošči tole majico.

Torej, kaj je arginin, kje je kaj počne. Skupaj z drugimi aminokislinami lahko tvori polipeptide, ki sestavljajo proteine. Da dobimo arginin, nam ni treba piti šampona za lase, tudi uporabljati, ga ni treba. Sicer je lepo, če si vsake toliko umejemo lase, dodatek arginina pa verjetno nima bistvene vloge. Kljub temu se dobro sliši po televiziji. Čeprav gledalci niti ne vemo, kaj je to.

Torej, da ga imamo, nam ni potrebno početi prav ničesar, saj spada med neesencialne aminokisline, kar pomeni, da obstaja v našem telesu naravna biosintezna pot, v kateri nastaja. Arginin nastaja iz citruline-a. Vseeno je dobro, če tudi pojemo kdaj kaj, kar vsebuje arginin. To ni težko, saj normalna vsakodnevna prehrana vsebuje veliko aminokislin. Ne potrebujemo nič posebnega, ne rabimo prehranskih dodatkov, le kakšno žlico skute, mleka, jogurta, morskih živali ... , oz. če smo vegeterjanci in ne jemo ničesar živalskega izvora, si lahko privoščimo oreščke, sojo... Ubistvu lahko jemo karkoli, saj so v vseh rastlinah in živalih proteini. In kot sem že nekajkrat napisala je arginin, sestavni del proteinov. Mimogrede, ko jemo karkoli dobimo tudi na "tone" genetskega materiala v svoje telo od DNA do različnih oblik RNA, a nikoli nihče ne omenja, da nam to škodi, kot zelo radi obešajo na veliki zvon, ko je govora o GSO-jih. Zato vam priporočam, tole v branje.

Ko imamo arginin v našem telesu, je ta vključen v mnogo celičnih procesov od delitve celic, do zdravljenja ran v različnih tkivih, soudeležen je pri delovanju imunskega sistema, iz organizma spravlja amonijak, nadzoruje sproščanje hormonov, znižuje krvni pritisk, promovira rast mišic in še kaj bi se našlo...

Kaj ni to super zanimivo? V našem telesu imamo nekaj snovi, ki so soudeležene pri mnogih zelo različnih procesih in skupaj tvorijo, naš super-duper organiziran organizem.

Kakorkoli, jaz sem vedno znova presenečena nad tem dejstvom. Če še pomislim na to, da štirje razližni nukleotidi, kodirajo vse aminokisline in te se setavijo v proteine in te ... jah, kr ganljivo.

To je to!

Z

Če blog berete v sredo, 18. 1., se vam opravičujem, da verjetno ne morete dostopati do večine linkov, navedenih v zapisu, saj je wikipedia blackout, zaradi nasprotovanja novi zakonodaji, ki jo želijo uvesti v ZDA. Jaz podpiram wikipedio in že danes razmišljam, da bom jutri skoraj zagotovo naletela na kakšno vprašanje, na katerega bi našla zadovoljiv odgovor na teti Wiki.

TBT: Kamela

Priznam, kdaj pa kdaj pogrešam biologijo. Še bolj sem na biologiji pogrešala, da bi kaj slišala, o kakšnih večjih živalih kot pa le o rovkah, miših, podganah in tako dalje. Je že res, da so ti večji sesalci tako zanimivi, da naj bi jih navdušeni živaloljubci, kar naj bi tipičen biolog/inja bila, dobro poznal/a in bi se bilo o njih nesmiselno učiti na študiju biologije.

Odločila sem se, da se bolje spoznam s temi "zvermi" in začela bom s kamelo. Dama in kavalir med velikimi živalmi.

Beseda kamela izhaja iz arabščine - gml, naj bi pomenila lepoto. Kot zanimivost, naj omenim, da se je v času, pred internetom, pred letali, pred cepelini ... torej preden smo na veliko potovali naokoli pripetilo, da naj bi se za kamelo uporabljala beseda olfend, ki je sicer opisovala slona. Do zmešnjave je prišlo, zaradi površnih opisov tistih srečnežev, ki so takrat imeli priložnost potovati naokoli. Slon, kamela, očitno so rekli, nekdo, ki lahko nosi naokoli stvari.

Najbolj zanimiv del kamel sta njeni grbi, baktrijska ali dvogrba kamela, ali grba, če gre za arabsko enogrbo kamelo. Obe prihajata iz rodu sodoprstih kopitarjev, velblodov. Prva, dvogrba, prihaja iz Mongolije, natančneje, puščave Gobi. Drugo, enograbo, najdemo v Afriki in na Srednjem vzhodu.

Njuna glavna posebnost je/sta grba/i na hrbtu. Ko smo bili mlajši smo velikokra slišali, da ima kamela grbo za shranjevanje vode, da gre lahko na dolgo pot po puščavi. Kasneje nas kakšni pametni strici ali tete naučijo, to pa ni tako, kamela v grbi shranjuje maščobo. Proces metabolize maščob, nudi kameli hranila, na dolgih poteh po puščavi, obenem se pa tudi znižuje temperatura v organizmu oz. pride do "ujetja" vročine in izolacije vročine od ostalega dela telesa. Sedaj vam nihče več ne bo mogel soliti pameti o kamelji grbi. Poleg tega vam lahko zaupam še, da lahko grba tehta tudo do 35 kilogramov.

Kamele imajo še kar nekaj prilagoditev na te ekstremne okoljske pogoje.

Imajo prav posebno oblikovane eritrocite, ki so ovalni, namesto okrogli. Kar jim, na eni strani, omogoča pretok rdečih krvničk, in s tem kisika, po telesu, v dehidriranem stanju, po drugi strani, te ovalne celice ne popokajo, ko kamela naenkrat popije, kar do 100 ali več litrov vode v 10ih minutah.

Kamele lahko izgubijo, kar do 25% svoje teže ob dehidraciji, a še vseeno ne pride do zaustavitve srca. Da boste lahko to primerjali, večino sesalcev, lahko izgubi manj kot 15% svoje teže ob dehidraciji.

In še zadnje zanimivo kamelasto dejstvo. Kamele imajo sposobnost zapiranja nosnic.

Mene so kar pozitivno presenetile. Saj vem, da se najde kakšen mikrobiolog, ki bi rekel: "Pa a ti veš kje vse najdemo ekstremofilne bakterije in ostale ekstremofile?" ... Ja, ja seveda, da vem. Ampak vseeno so kamele zelo impresivne živali.

Kamela ni moja najljubša žival? Tistih se bom še lotila. Uganeš, kaj/kdo so?

To je to!

Z

TBT: Delo

Ne, nisem spet pozabila na besedo tedna, le veliko dela imam, zato danes beseda tedna delo.

V koncentracijskih taboriščih so imeli napise "Arbeit machts frei" ali delo osvobaja. Sicer neprijetno obdobje v zgodovini, o kateri v Nemčiji bojda ne želijo govoriti, ampak to je moja prva asociacija, ko slišim besedo delo.

Druga je Zoran dela. Očitno sem še zmeraj pod vplivom plakatov in oglasov za državno zborske volitve v decembru. Meni je bil slogan kar všeč, kratek in jedernat.

Kakorkoli, danes ne želim pisati o zgodovini in tudi ne o politiki. Bom pa povedala nekaj o meni in mojem delu.

Ko imam veliko dela, sem ponavadi najbolj produktivna. Trenutno se učim, pišem blog, delam predstavitev, urejam zadeve za košarko, berem članke za delo in za nalogo, ki jo moram napisati, berem knjigo in še kaj bi se našlo, kar se je trenutno izgubilo v mojem prospektivnem spominu. V tem spominu se skrivajo informacije o tem, kaj moram še postoriti ali pa, če me moj želodec pošlje v trgovino, kaj moram kupiti v trgovini. To je posebna vrsta spomina, ki nam omogoča pomnjenje v prihodnosti. Torej kaj moramo še storiti. Ampak današnja beseda dneva ni spomin.

Če imam veliko dela, sem jaz veliko bolj vesela, srečna, kot takrat, ko nimam nič za delat in mi je dolgčas in imam preveč časa za razmišljanje. Ja, saj veste vedno nastopijo krize eksistence in tako ...

Ne boste verjeli ali pa mogoče že veste, da so na Harvardski univerzi s spremljanjem ljudi povsem svetu, ugotovili oz. "dokazali", da ko duša (mind) vandra naokoli ("mind wandering") ne pomeni, da je to srečna duša. Čeprav bi verjetno, vsi ki radi dnevno sanjate (day dreaming) trdili drugače. Lahko vas pomirim, da naj bi obstajalo tudi pozitivno-konstruktivno dnevno sanjanje.

Kakorkoli raziskava Track Your Happiness, ki sta jo sestavila dva harvardska psihologa, je pokazala, da 46,9 % ljudi, ko nekaj dela, ne razmišlja o tem, ampak razmišlja o nečem drugem. Kar jih ne naredi nič bolj srečne in zadovoljne, ampak ima ravno obraten učinek.

Raziskavo sta prilagodila za mobilne telefone, da se je vse še boljše slišalo, so sestavili aplikacijo za iPhone. Nekajkrat na dan, kolikokrat si sam izbral, v nekem časovnem obdobju, tudi to si si sam izbral, so ti na mail pošiljali vprašalnike, kjer si na lestvici, ki ni imela števil, označil kako se počutiš od zelo slabega počutja do odličnega. To si označil s potegom prsta, do stopnje, katera se ti je zdela, da najbolje opisuje tvoje razpoloženje. Zatem je sledilo še nekaj vprašanj, zanimalo jih je, kje si, kdo te obkroža, kaj počneš in še kaj bi se našlo. Skoraj vedno so bila vprašanja malo drugačna ali pa vsaj razporejena v drugačnem vrstnem redu oz. je bil izbor vprašanj drugačen.

Kakšni so bili rezultati?

Kot prava zagledanka v najnovejše gadgete, sem že dvakrat po tri mesece sledila svoji sreči. Nazadnje 8 mesecev nazaj. Na koncu obdobja dnevnih anket dobiš grafe z rezultati, ne pričakujte preveč, statistiko delati za nekaj tisoč ljudi, pač ni mačji mačji kašelj, kljub vsej informacijski tehnologiji, ki jo premoremo. Rezultati pokažejo, kako si se počutil/a, v odvisnosti od tega kje si bil/a, s kom si bil/a, kaj si počel/a ...

Kje je povezava z besedo delo?

Kakor sem že omenila duša, ki razmišlja o rečeh, ki jih ne dela, ni srečna. Torej je srečna duša tista, ki ima veliko dela in nima časa za razmišljanje o stvareh, ki jih tenutno ne dela. To drži, vsaj pri meni, celo "dokazano", in vem, da tudi pri marsikomu drugemu. Kar začnite se malo opazovati in boste hitro ugotovili, kdaj je vaše počutje najboljše. In ko se počutite najboljše, ste verjetno tudi bolj kreativni, veseli ... vsaj, upam, da to drži in je tale zapis med boljšimi na Piškotarni. Potem je bilo vredno drugo delo malo zamakniti.

Pa saj veste - brez dela, ni jela!

To je to!

Z