TBT: Stroj

Zadnjič sem nekje prebrala (nikakor ne najdem linka, kljub instapaper in gimmebar), da je na blogih dobrodošlo pisati teme, ki bodo pomagale tako meni, ki pišem blog, kot tudi mojim prijateljem. Pravzaprav je bil nasvet zelo altruističen, torej tvoj blog bodo brali, če boš pisal/a za njih. Po drugi strani  je zelo egoističen in samovšečen, če želiš višjo številko bralcev, piši za njih in bolje se boš počutil. Ja pa že. Kakorkoli, ja res se boljše počutiš, če vidiš, da je bilo saj nekaj klikov dnevno na tvojem blogu, sicer  ne živim le za te klike ... zakaj pa ljudje sploh berejo bloge?

Spet sem odplavala. V navodilih kako pisati blog, da postane ta bran, je tudi pisalo, da ne nakladaj, kar o nečem in da se poiskusi izogibati gornjemu zapletanju, ko nekaj ne znaš razložiti, kakor bi želel.

Torej prvi altruističen nasvet: piši za druge (in zase) je dal idejo za današnjo besedo dneva, ki je beseda stroj.

Zadnje čase se na moji študijski smeri kognitivne znanosti pri osnovnem predmetu kognitivna znanost ukvarjamo z vprašanjem ali lahko stroji mislijo.

Glede na to, da poleg nevroznanosti in programiranja ter še česa, obdelujemo tudi bolj filozofske teme, smo brali Turingov članek iz leta 1950: Stroji, ki računajo in inteligenca (Computing Machinery and Intellgence). Kjer že Turing, začne z mislijo, da je najprej treba definirati besedi 'stroj' in 'misliti'. Da se je izognil definiciji obeh besed, je za merjenje oz. določanje sposobnosti inteligence sestavil oz. si zamislil igro oponašanja ali Turingov test. Jaz sem se ob vsem tem razmišljanju o strojih in mišljenju usmerila na stroje.

Zakaj? Ker se mi zdi, da je bilo pred 60 leti, vse drugače. Prvi računalniki so res bili 'pravi stroji'. Zasedali so veliko prostora. V zdajšnjem času bi jaz dala na preiskušnjo oponašanja kakšnega fancy dobro sprogramiranega robota. Pa vseeno ima stroj malo durgačen pomen.

V etimološkem slovarju piše:

strôj (m.), g. -a "lužilo za strojenje kož", po č. tudi "mašina" in "zgradba"; akcentska dubleta stroj, -oja je sicer lahko nastala pod vplivom prefigiranih postverbalov, vendar je lahko tudi podedovana, saj prvotno oksitonezo poleg nekaj primerjalnega gradiva narekuje denom. v. strojiti, strojim (impf.) "pripravljati, popravljati, narejati; sejati žito, obdelovati surovo živalsko kožo", pf. ustrojiti "ausgerben" in "podšiliti čevelj ...

Meni ni nič jasno, neka prprava torej je, ki nam pomaga nekaj narediti. Ampak to ni to, kamor sem jaz merila, čeprav mogoče pa ... zato sem bom poslužila še razlage besede "machine". Kjer pridemo do razlage, da je to neka stvar, ki nam omogoča narediti nekaj kar želimo oz. je to naprava sestavljena iz gibljivih delov, kateri lahko dodajamo mehansko moč in potem nekaj dela. Pravzaprav tudi, če pogledamo SSKJ pridemo do podobne razlage.

To je ta razlaga, ki sem jo želela. Ubistvu sedaj pišem, ravno v nasprotju z načinom znanstvenega raziskovanja, na vse načine se namreč trudim, da pridem do tiste moje vnaprej predpostavljene razlage. Temu bi lahko rekli pristransko dokazovanje.

Kakorkoli, zakaj mi je toliko do takšne razlage stroja. Ker se mi zdi, da takšnim strojem ni potrebno misliti, da bi bili lahko uporabni za nas, čeprav so nekateri že lahko zelo visoko razviti in tudi že razvijajo svoje hipoteze in izračunavajo oz. predpostavljajo naravne zakone.

Iz strojev bom preskočila v današnji čas robotov.

Imamo sesalnik Roomba, ki verjetno res pride prav. Če ne drugega, ima očitno tudi smisel za estetiko, ali pa ga imajo njeno lastniki, ki se takole poigravajo z njo. Mogoče pa zelo razmišlja, med tem ko sesa, in preračunava, koliko energije porabi in kdaj se more vrnit na polnilnik. Hum, jaz si vseeno raje vzamem tiste pol ure na teden in posesam (ponavadi je to moje delo pri nas doma) po hiši. Je pa res, da pri tem mislim tudi na porabljeno energijo in kalorije. Sem skoraj tako pametna kot Roomba, le da se jaz po sesanju ne zapodim v hladilnik po zalogo hrane, ampak počakam do kosila/večerje. Mogoče naju pa le to loči, da se jaz lahko uprem skušnjavi v hladilniku. Da ne odplavam preveč.

Imamo robote, ki vozijo kolesa, hodijo, se sami sestavijo in še marsikaj. Vse to pa so v resnici le sprogramirani stroji, katere želimo mi narediti čim bolj podobne nam. Mogoče zato, da bodo nekoč pazli naše otroke ali nam na stara leta pomagali v domovih za ostarele.

Roboti so mene prevzeli že v prvem letniku gimnazije, ko sem imela prvo seminarsko o humanoidnih robotih. Še zmeraj sem navdušena, nad vso to tehnologijo. Ampak jaz mislim, da nam stroji, računalniki in roboti lahko zelo olajšajo življenje in nam pomagajo, pa jim za to še ni treba biti možganski trusti in razmišljati dan in noč, zakaj so tukaj na svetu, na Zemlji. Torej zato, da nam pomagajo, jim še ni treba misliti. Saj Watson ne razmišlja in bo sedaj začel pomagati zdravnikom, Adam in Eureqa pravtako pomagata znanstvenikom. Meni se zdijo take rešitve super, upam, da jih bo sčasoma še več.

Z zaključku lahko omenim še stroje, v 18. in 19. stoletju se je začel ta velik napredek z industrijsko revolucijo, te veliki mehanski stroji so nam začeli pomagati. Pri tem so/smo sicer naredili tudi veliko škode okolju, ki ga moramo sedaj zdraviti in trajnostno razvijati, karkoli že to pomeni. Ampak vseeno jaz vidim svetlo prihodnost, ko bo človeštvo, robotika ter umetna inteligenca z roko v roki ustvarjala novi boljši svet. Upam, le da nas naša lastna požrtnost ne vodi v Krasni novi svet.

To je to!
Z