Arhitektura jedra

Katerega jedra? Celičnega. Danes se bom razpisala o kromosomih v celičnem jedru. Zadnjič, ko sem v avtu čakala, sem brala nek članek o tem. Vsako čakanje je za nekaj dobro.

Za začetek celico sestavljajo celični organeli in jedro. V jedru naj bi se skrival celoten zapis oz. navodilo za to, kako nas sestavit. Sicer ne vem še, če je to čisto res, ne vem niti, če kdo to ve. Vseeno pa se mi zdi, da nas še kaj več sestavlja. Ampak vseeno je tam nek načrt. Članek je opisoval, kako in kaj vpliva na diferenciacijo celic, da postanejo kar naj bi postale. In da se ves čas v celicah odvija nekakšna aktivnost, ki jo avtor imenuje življenje.

Zdi se mi, da sem ravnokar sestavila enega izmed najbolj nejasnih odstavkov. Ampak moram rečt, da res težko razpredam o tem, ker niti sama ne vem kaj je res in kaj ne.

Torej celica in jedro. No, bolj jedro s kromosomi. V jedru so spravljeni kromosomi. Le ti sestavljajo kromatin (DNA + proteini(histoni)) v jedru in ta kromatin sestavlja heterokromatin in eukromatin v celici. To sem se naučila, sicer že kakšni dve leti nazaj. Pa mogoče šele sedaj razumem, kako vse skupaj gre. Torej kot sem vedela/vem, heterokromatin je del kromatina, ki se ne prepisuje. V eukromatinu pa naj bi se dogajale transkripcije.

V jedru so torej v času, ko ne poteka celična delitev, kromosomi razpakirani in vsak zaseda svoje, točno določeno, mesto. Nekateri so v nekaterih celicah na periferiji jedra in v drugih celicah, odvisno od specializacije celic, v središču jedra, kjer se prepisujejo. Vse te ugotovitne, naj bi pripomogle, k iskanju zdravila za raka in pa k temu, da bi zaustavili staranje. Sj vemo, da vi vsi želimo biti večno mladi.

Meni se je najbolj zanimivo vprašanje članka zdelo, kako jedro ve kam naj pošlje katere dele določenih kromosomov. In avtor, kot najbolj verjetno domnevo predlaga slednje. Da naj bi bil ta postopek naključen. Naj razložim, celica bi dobila iz okolja nek signal, za primer uzamimo vezavo kakšnega hormona na celično membrano, ta signal bi preko različnih poti priromal iz membrane celice do jedra. Takrat bi posebni molekulski kompleksi, namenjeni remodeliranju kormatina, poskrbeli da bi se del kromosoma, ki nosi zapis za nek gen razvozlal. Od takrat naprej pa naj bi bila pot do jedrnih transkipcijskih tovaren čisto naključna. Ta del se mi je zdel zanimiv. Seveda vse to še na veliko raziskujejo. Ugotovili so tudi, da kromosomi v neki celici iz katerih se v neki določeni celici prepisuje največ genov so tudi najbolj mobilni v jedru.

Omenila sem transkripcijske tovane. Naj obrazložim še ta pojem, nahajajo se v jedru in tam so združeni konglomerati proteinov, kot jih imenuje avtor. Tam se nahajajo različni transkripcijski faktorji (vežejo se na vezavna mesta na genih in omogočijo nizek štart polimerazi) in različne polimeraze (prepisujejo gene v različne oblike RNA)

Na začetku sem začela z danes, pa je od 'danes' minilo že kar nekaj časa. No pa vseeno mi je uspelo, upam, da je vredu. Sama nisem tako prepričana.

To je to!

Z

Ko te prevzamejo žganci…

Ajda? Ta, ki raste na poljih. Fagopyrum esculentum. Po Mali flori Slovenije cveti med julijem in septembrom, uporabna pa so njena semena, katera lahko zmeljemo v moko ali pa semena uporabimo za kašo.

O tem pišem, ker sta danes jedla ajdo. Jedla sem jo pa po 11141280 minutah mojega življenja, kar bi lahko pomenilo, da je nikoli prej še nisem jedla. Saj verjetno sem jo, želim povedati, da je zavedno nisem jedla. Pa ne, da bi bila neprisebna, ko sem jedla. Le nikoli prej nisem razmišljala, da jo jem. Res pa je da žgancev, kot razvajen otrok, nikoli nisem hotla jesti. Ne vem, kaj me je danes zjutraj zadelo, da sem babi (ona skrbi za večino mojih kosil, če bi znala uporabljat računalnih in bi sledila tem zapisom bi sedaj sledilo, hvala babi). Torej babi sem na vprašanje, kaj želim jesti zraven zelja, odgovorila, da bodo žganci v redu. In tako se je rodil piškotek o ajdi. Hm… zagotovo obstaja kakšen dober recept za ajdove piškote, če ga najdem, obljubim, da ga bom delila z vami.

Joj, preveč govorim o sebi in moji razvajeni riti. Torej ajda, začnimo s poimenovanjem. Izhaja iz nemške besede Heiden, ki v staronemškem prevodu pomeni pogan. Sosedova Ajda je torej poganka. Zakaj pogan? Tako so jo imenovali, ker je prišla v Evropo iz Kitajske preko Rusije in Ukrajine, no nekatere od teh držav so veljale za poganske. Kaj naj rečem, viva le Ukrajina e Rusija.

Še malo o tem, kaj nam oz. našemo organizmu doprinese uživanje ajde. Prva pomembna stvar, ki sem jo izvedela, je da ne vsebuje glutena. Kaj pa gluten sploh je? Gluten je sestavljen protein iz glutelina in prolamina (protein z visoko vsebnostjo aminokisline prolin in glutamin). Kakorkoli link za firbce in bodoče biokemike. No, po 10 – 15 minuteh iskanja, mi ne uspe najti, kaj za vraga počne gluten v semenih različnih žit. Bi pa sicer to verjento morala vedeti, zaradi vseh različnih preposlušanih predmetov o rastlinah, tako da me je malo sram. Poleg tega se pa po teh 15 minutah počutim prav informacijsko nepismena. Mogoče pa smao ni moj Google dan. Sem pa ugotovila, zakaj je nujen, glutamin (o njem pišem), v kruhu? Torej molekule glutenina tvorijo mikroskopsko male zgrajene mreže, zraven se povečejo še s glikoproteinom gliadinom. Torej molekule glutenina in gliadina tvorijo gluten v kruhu. Med vsemi temi molekulami pride do veliko kemijskih vezi, za vse križ – kraž vezi, ki najbolj utrdijo celotno strukturno so odgovorne disulfidne vezi. To pa še ni vse, pazite kaj sledi. Torej kot vsak ve damo v kruh tudi tetke kvasovke. Kvasovke izvajajo fermentacijo sladkorjev v testu in pri tem sproščajo ogljikov dioksid, ki pa se ujame med vse te povezave glutamina in ostane tam, kruh pa čudežno naraste. Jaz sem očarana, tega nisem vedela, od sedaj naprej bom na kruh gledala čisto drugače.

Oddaljila sem se od ajde in govorila o glutenu, ki pa ga ajda sploh ne vsebuje in  je zelo primerna za ljudi, ki ne tolerirajo glutena. To so ljudje s boleznijo celiakijo. Zmanjša se absorpcija hranilnih snovi v črevesju, poleg tega pa če zaužijejo gluten, vse to vodi do še drugih neugodnih stanj. Na kratko veliko si na stranišču, neprijetno. Torej, če imate to bolezen, lahko jeste ajdo. Poleg tega, da ne vsebuje glutena pa mora nekaj vseeno vsebovat kajne? Bogata je z rutinom in različnimi flavonoidi. Zasledila sem podatek o uporabi posušenih ajdinih cvetov za čaj, pri tem pa naj bi bil čaj zelo bogat s rutinom.

Kdo pa je stric rutin? Je član bioflavonoidov, ki v telesu delujejo tudi z bolj znanim imenom vitamin P in citrin. Če pa sem bolj natančna, je glikozid, ki ga sestavljata quercetin (član: flavonolov) in rutinoza (pristašica disaharidov). V ljudeh, če ga zaužijemo, se veže s železom in mu tako prepreči vezavo na vodikov peroksid, kar bi vodilo v nastanek prostih radikalov, ki bi poškodovali celice. Ubistvu je antioksidant, saj se veže na elektrone, ki bi se drugače lahko vezali na oksidante, kar bi vodilo v nastanek prostih radikalov. Se bom v to temo vrgla kdaj drugič. Drugače pa se rutin uporablja za zdravljenje krvnih žil, saj jih ojača in tako pomaga ljudem, ki se pogostokrat ranijo in krvavijo. Tale rutin bi bil za poročit, če bi bil človek. No šalo nastran, sem pa zasledila tudi, da ga poleg železovih ionov privlači tudi vitamin C. S hkratnim vnosom rutina in vitamina C, se slednjemu poviša absorpcija.

O, ajda, ajda kje si kam si se skrila, med vso to kemijo. Torej poleg tega, da ajda vsebuje rutin, ima v sebi še vitamine skupine B, kalcij, fosfate, kalij, nenasičene maščobne kisline ter minerale cink, baker, magnezij, selen in železo. Vsebuje pa tudi veliko (esencialnih – o teh še kdaj kaj več) aminokislin. Vsi te atributi pa ji dajo visoko biološko vrednost, kaj ***, to pomeni?

Kakorkoli, saj je vseeno kakšno biološko vrednost ima, naučila sem se, da je zdrava. Ko sem jo okusila, mi je bila všeč. Še jo bom jedla. Ubistvu, če povem po pravici, sem jo danes na koncu jedla kar dvakrat, delček žgancev je po kosilu ostal v loncu in sem ga spravila za kasneje, za večerjo. In ga pred kakšno ura nazaj vzela iz hladilnika, si segrela mleko, žgance potopila v vroče mleko in jih z zadovoljstvom na obrazu pojedla. Sem ponosna sama nase, ko zdravo jem. Otroci jejte ajdo! Pa dober tek!

To je to!

Z

Homolucija

Hm… Danes, ko sem še navdušena, nad dejstvom, da sem si končno ustvarila blog, že pišem nov post. Jub, sem ponosna sama nase.

Danes sledi pravljica o naši evoluciji, torej človeški evoluciji. Mi pride prav danes pisat o tem, ker me jutri čaka izpit na to temo in bom hkrati ponovila vse. Sem ravno zadnjič brala o zanimivi raziskavi, kaj najbolj koristi pri učenju. No, da vam prihranim pet minut branja. Najbolj naj bi koristilo ravno zapisovanje obdelane snovi v obliki eseja oz. nekaj takega. Meni osebno res najbolj koristijo izpiski sicer ne v esejski obliki, samo v alinejah. Se bom pa sedaj potrudila še nekaj o nas napisat v eseju.

Vse se je začelo v Afriki. Izpustila bom zgodbe o vseh raznoraznihprimatih iz katerih smo se razvili, in bom začela pri hominidih.

Med hominide spadajo med drugim tudi rodovi Australopithecus,Kenyanthropus in Homo. Le iz slednjega rodu obstojamo še zmeraj živeči predstavniki. Ja, točno tako. To smo MI (Homo sapiens sapiens).

Razvili smo se iz gracilnih avstralopitekov, gracilnih? Če primerjam z legokockami, bi lahko rekla, da se je razvoj pri duplo kockah ustavil, so preveč robustne, šel pa je naprej v smeri finih malih kock, kjer lahko vse bolj natančno zgradiš. Na koncu pa je napredoval do lego tehnikov, za sestavo katerih mora biti sestavljalec že spreten, poleg tega se jih, da še spretno uporabit za različne stvari. (ena izmed mojih želj v prihodnosti) Torej gracilni, fini avstralopiteki.

Ena izmed njih je bila tudi Lucy, sicer je pred 3 milijoni pa še nekaj 100 tisoč leti niso tako klicali. Lucy, Australopithecus afarensis, okostje poimenovano po pesmi Lucy in the Sky with Diamonds. No lahko, da je ona tudi ena izmed naših prednikov. V evoluciji je težko spremljat, kdo je res direkten prednik in kdo ne. Tudi DNA se zaradi procesa fosilizacije tako starih ostankov ne da več dobiti. Možni naši predniki pa so Australopithecus africanus,A. garhi in nedavno opisana, dokaj nova najdba Australopithecus sediba. Vsi teli so bli veliko manjši od nas. Višina tam nekje okoli 1 meter pa kakšen čevap, al kako se reče. No, da smo natančni med 100 in 130 cm višine so dosegali. Težki pa so bili okoli 35 kilogramov.

Če ste pripravljeni, bomo zapluli v vode rodu Homo. Prvi predstavniki se pojavijo 2,5 mio let nazaj. Tik pred pleistocenom, ki pripelje ledene dobe. Brrrr. Le kdo je bil najbolj sposoben preživeti ves ta mraz? No, saj ni bilo mraz povsod. Kakorkoli prvi so bili Homo rudolfensis in Homo habilis. Ne vemo niti ali je to ena in ista vrsta. Pa saj ni tako pomembno. Oba sta živela tam okoli 2,4 do 1,4 milijona let nazaj. Homo habilis (= spretni človek) prvi, ki je že uporabljal orodje, no saj verjetno so ga prej tudi, saj ga tudi šimpanzi, še celo igrače imajo. Kakorkoli kulturo, ki je zaznamovala obdobje H. habilisa imenujemo Oldowan, kamne so tolkli enega z drugim in ostre odbitke uporabili kot orodje. Kasnejši predstavnika rodu Homo, sta bila Homo ergaster in Homo erectus. Spet se ne ve čist točno, ali je to ena vrsta ali dve. Torej oboji so množično uporabljali orodja in lov.

Zanimivo neumesno/vmesno vprašanje, kako so zgodnji človečnjaki lovili? Sem slišala, že tudi odgovor v smislu, da so kamne metali v plen. Kot igralki košarke bi rekla, da je težko karkoli težkega vreči dovolj daleč in poleg tega še zadeti cilj, poleg tega pa vprašanje, koliko bi zmedel neko večjo žival, ko bi jo zadel s kamnom. Mogoče pa na to idejo pridemo, ko se spomnimo otročke šale, ko recimo neka punca ali fant reče jaz se pa vate in potem sledi kamne metala. Sicer nikoli nisem res razumela tega, so me pa nekajkrat spravili v resno zadrego. Verjetno je to namen tega. Kakorkoli mi se trenutno nahajamo nekje sredi Afrike, tam slaba dva milijona let nazaj in lovimo bizona. Kaj bomo naredili? Uporabili, nekaj pri čemer smo zelo vztrajni in in se ne utrudimo, saj smo s pokončno držo in izgradnjo telesa kakršnjo imamo, zgrajeni zato da tečemo. (ravno sm se spomnila Built to run, bi bil lahko dober slogan kakšnega Nikeja) Poleg tega pa se je ravno v razvoju in evoluciji Homo erectusa pojavila manjša poraščenost telesa, kar je omogočilo učinkovitejšo uravnavanje telesne temperature, bolj preprosto povedano, zaradi mutacij pri Homo erectusu, se sedaj lažje zašvicamo ful. (sj veste kaj mislim) Sicer pa sem zadnjič brala tudi o tem, da je bila za našo evolucijo pomembna spretnost dolgega meta. Kdo ve?

Pomembni dosežki Homo erectusa: lov, ogenj in naj bi celo gradili zavetišča, ali pa vsaj prebivali na določenih mestih (jame,spodmoli). Poleg vsega tega pa so se malo potegnili tudi v višino 160 cm in malo so se poredili 60 kg. Nad višino sem navdušena, saj vem da nisem mutant, nad težo malo manj, ker se sedaj en del sveta vrti okoli tega.

Okej tole gre hitro naprej, torej preskočimo 1,2 milijona let (800 tisoč let nazaj) in se znajdemo v prehodnem obdobju, ko je po svetu taval Homo heidelbergensis. Ki je zrastel še malo višje, je imel že nove vremenske pogoje, pa vseeno pri njemu tudi še ni ves čas sijalo sonce, kot sije pri meni. Oh kako poetično oz. bolje rečeno patetično. Kakorkoli H. heidelbergensis je zrastel tudi do 175 sm in tehtal tam okoli 60 kg.

No pa pejmo hitro spet u časovni stroj, tokrat pa 750 tisoč let naprej. Ghrgrghghrerrrhhggii… (motnje v stroju). Bump! In smo tam. Okoli nas sami Homo neanderthalensis, s oranžnimi lasmi, mišičasti, s širokim prstnim košem, s nizkim čelom, močnimi nadočesnimi in medočesnimi oboki, večjim nosom, ja, torej s samimi atributi, da nas osvojijo. Te lepotci in lepotice so se gibali med Evropo in JZ Azijo. Postojank nikoli niso postavljali na vidna strateška mesta, kar  bi lahko bil eden imzed razlogov, da jih je H. sapiens izrinil iz Evrope. Med drugimi so razlogi za izumrtje neandertalcev tudi v tem, da so pri njih lovili tako močki in ženske, pri H. sapiensu pa je prišlo do delitve dela. Najbolj uveljavljena razlaga pa je, da neandertalci niso mogli uspešno tekmovati s tehnološko naprednejšim in številčnejšim Homo sapiensom. Ja vse to je vodilo do meni ljubih iNaprav. Vseeno pa se je pri neandertalcih, ki so imeli vedno daljšo življensko dobo, pojavila tudi skrb starih staršev na vnuke. Kar je razbremenili starše, hkrati pa je omogočalo tudi bolj učinkovito prenašanje znanja na mlajše generacije. Meni je bilo tudi, fajn da sem odraščala ob tem, ko me je pazila babi.

Končno se bližamo cilju. Neandertalce je izrinil Homo sapiens, ki se je razvil v Afriki iz Homo heidelbergensisa, že pred 200 tisoč leti. Po hipotezi oz. modelu razvoja H. sapiensa, ki nosi ime model nadomestitve, naj bi se potem osebki Homo sapiensa počasi selili po vsem svetu, in nadomestili vse hominine, ki so na določenih delih sveta prej živeli. Vse lepo in prav. A kaj ko ne bi neke Homo sapiensovke, zelo privlačili oranžno lasi neandertalci in bi z njim imela potomce in se nam ves ta model poruši. Poleg tega pa nam zagodejo še kitajci s lopatastimi sekalci podobnimi, sekalcem odHomo erectusa. No ja vse kaže na razvrat različnih vrst oz. potemtakem naj bi bile to podvrste, glede na to da se med seboj uspešno parijo in imajo plodne potomce. Bom o teh definicijah, kdaj drugič razpredala. Vse to mešanje pa nas vodi, do pomoje najbolj zanesljivega modela razvoja Homo sapiensa in sicer model asimilacije, sicer opisuje prvotni model nadomestitve, doda pa še možnost, da je res prišlo do titanikovskih medvrstnih ljubezni, ki so vodile do Homo sapiensa sapiensa. Aja še en pomemben podatek, kje je šel Homo sapiens iz Afrike? Ne ni šel čez Egipt pa zgradil piramid. Šel je direktno čez na jugu Rdečega morja. Takrat je bilo tam malo več kopnega preko ožine Bab-el-Mandeb. Naj vam bo, ena linija je šla tudi čez Egipt. Naj še omenim kdaj se je to zgodilo, po predvidevanjih okoli 70 tisoč let nazaj. A nekateri vseeno dvomijo, mogoče pa imajo prav.

Upam, da sem komu povedala, predstavila kaj novega. Upam, da sem s tem postom napisala, čim manj seminarskih nalog osnovnošolcem (saj wikipedio poglejte). Drugače pa dodam še talelink, za preganjat dolgčas in opravljanje nekoristnega dela. (sj veste ‘being clever is sexy’)

To je to!

Z

Pomen nekoristnega dela

Kot skoraj vedno, se bom tudi tokrat vprašala zakaj?

Torej predvsem, zato da bi se naučila končno kaj uporabnega in smiselnega napisat. Če sploh karkoli okoli mene ima smisel. Že od nekdaj mi pisanje, ne gre od rok. Sedaj ko pišem na tipkovnico od računalnika, bi se lahko reklo celo da mi ne gre od prstov, pa vseeno moji možgani oz. jaz ukazijem prstom, kaj naj napišejo, tako da le ne morem njih krivit za to, kar se znajde na ekranu. Kakorkoli spet dolgovezim. Zdi se mi, da se moram na kratko naučiti povedati kar želim. Čeprav je to zame zelo težko, ker ponavadi niti ne vem kaj želim.

Mi še kdo sledi?

Torej,  pišem zato da se naučim pisati, zbrati moje misli na kratko in pokomentirati ali pa opisati kakšno zanimivo stvar (piškotki).

Se vam svita zakaj piškotarna?

No, zanimive (meni zanimive) in sicer morda res neuporabne reči so kakor sladki piškotki, še topli, ravno iz pečice. Ko preberem kaj zanimivega, mi to da motivacijo za početje stvari, katere je pač treba narediti, da bom nekoč, morda, le lahko počela, kaj res zanimivega in v čemer bom uživala, če pa ne bom tega počela, bom pa vse zanimive reči še zmeraj lahko predstavljla tukaj, vam in svetu. Saj ni tako hudo, tudi sedaj počnem stvari, ki me veselijo.

In kaj se meni zdi zanimivo?

To bom jaz, upam, da čez čas pisanja tegale bloga, sama ugotovila. Mogoče še celo preko kakšnega komentarja, ki se bo znašel pod mojimi zapisi. Upam, da mi bo vse to seveda koristilo.

Za danes še link, do zanimive strani in zanimivih dveh minut v družbi evolucijskega biologa Richarda Dawkinsa, ki vam navede nekaj razlogov, zakaj delamo neuporabne reči.

To je to!

Z