FDF - Festival dokumentarnega filma me ponovno navdušuje. Že lani me je. Letos sem imela na žalost časa samo za dva filma in sicer, V letu hip hopa in Cinema Komunisto.
Prvega, V letu hiphopa, sem si ogledala v petek in me je vrnil s spomini nazaj na osnovnošolske dni, ko sem poslušala več ali manj hip hop in bila tudi na nekaterih koncertih slovenskih hiphoperjev. Bilo je super, na prav vseh. Po njih sem vedno sanjala, kako bi sama skladala rime in se gibala po plesišču, kot prava breakdancerka. Na žalost se plesat nikoli nisem naučila. Na plesišču se vedno počutim rahlo čudno. Rim sem pa kar nekaj napisala, a da bi vam kakšno tukaj zapisala, pa žal ne morem, ker je zvezek rim izgubljen, le-tak pa ne vrne se noben. No, tole kar sedaj na tipkovnico leti, so bolj zanič rime. Eden izmed izvajalcev oz. nastopajočih v filmu, je omenil, da je dobro, če rime niso na prvo žogo, ampak so metaforične, da tiste rime si ljudje najbolj zapomnijo in nas najbolj zadanejo. To mu dam kar prav. Drugače pa nazaj v OŠ, šla sem na festival hiphopa in še na nekaj takih dogodkov, katerih imen se na žalost ne spomnim. Takrat sicer še nisem bila neka zelo razmišljujoča družbeno kritična deklica, da bi mi bil hiphop zato blizu, pa vseeno mi je bil, ima pač dober bit. Sedaj se vračam k njemu, ravno zaradi fenomenalnih besedil. Torej, film V letu hiphopa je treba nujno videt, če imate vsaj malo radi dobro musko in ste vsaj malo kritični do družbe in bi vsaj malo radi spoznali slovensko glasbeno sceno preden jo kritizirate naokoli. Ker ni res, da se v deželi na sončni strani Alp nič ne dogaja. Veliko se dogaja, le najdi je treba, kar ti ugaja.
Cinema Komunisto je pa drugi dokumentarni film, ki ga je nujno treba videti, da lažje mi (mladina) razumemo naše 'ta stare'. Saj ni tako nujno, je pa super film, za vse generacije, za nas, da se spoznamo s Titom in komunizmom in zgodovino filma in Jugoslavijo in ... za starše in stare starše, da se spomnijo, na bojda (v filmu je bilo tako rečeno, srečne čase). Film je zelo dober, dobra kamera, dobri intervjuji, z tistimi, ki so bili dejavni v času Jugoslovanske filmografije, dobri izseki iz vseh filmov iz Jugoslovanske produkcije pa tudi z ameriške. Kdo bi si mislil, da so 40 - 50 let nazaj po Jugostaviji hodili Sophia Loren, nedavno preminula Elizabeth Taylor, Alfred Hitchcock in ostali. Kdo bi si mislil, da so v Jugoslaviji postavili kitajske kulise, perzijsko mesto, tudi rimljani so hodili in se snemali na filmske trakove. Za kaj več zanimivih podatkov, bo pa treba v kino. Upam, da bo ta film še igral v Sloveniji, saj ga priporočam vsem. Ena izmed zanimivih zgodb filma je snemanje filma Bitka na Neretvi in zgodba slavnega mostu. Zanimivo je bilo po filmu tudi prisluhniti režiserki Mili Turajlić, ki je povedala, da je bilo kar nekaj let dela vloženega v ta film, kar veliko pregledanega materiala in kar nekaj opravljenih intervjujev. Vsaka ji čast, za tak dokumentarni film. Všeč mi je, ko so ljudje tako navdušeni nad nečim in vložijo veliko dela v to in naredijo to stvar zelo dobro in so potem še bolj navdušeni. Tudi sama sem rada tako navdušena.
Torej oba filma priporočam in komaj čakam nove filme.
To je to!
Z
Ni komentarjev:
Objavite komentar