Danes sem na twitterju zasledila tale video. Govori o novodobni geološki dobi, antropocenu.
Besedo antropocen je sestavil biolog Eugene F. Stroermer okoli leta 1980. Navezal jo je na vpliv, ki ga imamo ljudje na Zemljo z našimi aktivnostmi. Znana je postala dobrih dvajset let kasneje, ko jo je leta 2000 začel popularizirati nobelov nagrajenec, kemik Paul J. Crutzen. Sedaj naj bi beseda antropocen opisovala trenutno geološko dobo, kjer se jasno kaže vpliv človeka na Zemljo. Še vedno je bolj široko uporabljena beseda holocen, ki naj bi trajal že od 11500 let nazaj. Znanstveniki pa opozarjajo, da je vpliv človeka na Zemljo vedno večji. Od časov industrijske revolucije in odkar je človeška populacija začela zelo hitro naraščati, je naš vpliv vedno večji. Ravno zato želijo z besedo antropocen opisati naš, ne tako čudovit, vpliv na Zemljo.
Upam, da nas bo naša kreativnost in sodobna tehnologija res rešila oz. bo rešila Zemljo, vsaj za nekaj časa. Saj vemo, da nič ni večno, a vseeno nam ni treba danes uničiti Zemlje.
Dobrodošli v antropocenu!
To je to!
Z
*Naj še opomnim, da se je blog preselil na novo stran. Check it out!
torek, 27. marec 2012
torek, 20. marec 2012
TBT: Lucidno
Imam mlajšo sestro, ki se je včeraj navdušila nad sanjami. Še posebej jo zanimajo lucidne sanje. Tako je sledila odločitev, da danes napišem blog zanjo. Še nekaj gradiv mi je pomagala najti. Hvala, Živa!
Ponovno se lahko obrnem na spletni etimološki slovar. Tam najdem pod angleško besedo “lucid” razlago, da to prihaja iz besede light in to shine. Besedo pa najbolj pogosto verjetno slišimo v besedni zvezi lucidne sanje. Sanjamo, ko spimo. O spanju sem pa že pisala pred časom, tako da danes ne nameravam razlagati o REM in ne-REM fazah spanja, ampak se bom osredotočila prav na te posebne sanje, ki naj bi jih vsaj enkrat v življenju doživelo kar osem od desetih ljudi.
Kot sem že omenila, naj bi bil pomen besede lucid povezan tudi z glagolom to shine. To bi lahko razložili, da “posvetimo” v naše sanje in se jih naenkrat zavemo. Točno to se zgodi pri lucidnih sanjah; to so tiste sanje, ki se jih zavedamo, ko jih sanjamo. Nekateri trdijo tudi, da lahko v tem stanju vplivajo na svoje sanje.
Nemški raziskovalec Daniel Erlacher preučuje, kako bi lahko športniki trenirali kompleksne motorične vzorce v lucidnih sanjah. To naj bi jim omogočilo tudi v realnosti izboljšati rezultate. Ko sem se učila kognitivno psihologijo, sem izvedala, da se lahko motorične vzorce učimo tudi tako, da jih v mislih oponašamo oz. si jih predstavljamo. Že samo s tem izboljšamo svoje rezultate, kar vidimo, ko dejanja zatem v realnosti preizkusimo. Mogoče pa bodo res ugotovili, da se lahko naučimo česa tudi, ko spimo in sanjamo! Tako ali tako raziskujejo, kako sta učenje in spomin povezana s spanjem.
V čem pa se lucidne sanje razlikujejo od običajnih?
Kot sem že omenila, se jih zavedamo. Običajno sanjamo kar nekajkrat v eni noči, pa se ničesar ne spomnimo, kaj šele, da bi se sanj zavedali.
Stephen LaBerge s sodelavci je leta 1975 ugotovil, kako ločiti lucidne sanje od sanj in od tistih “kvazi” sanj, ki jih doživljamo, tik preden zaspimo oz. ko se začnemo prebujati. Ugotovili so, da kljub temu, da je v REM fazi celotno telo imobilizirano, mišice na obrazu niso, tako da lahko raziskovalni subjekti premikajo njihove oči v določeni smeri (s tem ločujemo te premike od običajnih rapid eye movement med REM fazo) in tako sporočijo raziskovalcem, da so vstopili v lucidne sanje. Ko raziskovalci vedo, da je preiskovanec v stanju lucidnih sanj, se osredotočijo na njegov EEG.
Zadnje raziskave kažejo, da je možganska aktivnost v stanju lucidnih sanj enaka tisti pri budni zavesti. Leta 2009 so raziskovalci pod okriljem Ursule Voss, katere članek iz revije Scientific American Mind (Nov./Dec. 2011) povzemam, začeli bolj natančno preučevati možgansko aktivnost med lucidnimi sanjami. Ugotovili so, da je frontalni reženj, v primerjavi s parietalnim in temporalnim, veliko bolj aktiven kot pri običajnih sanjah. Akivnost tega režnja se dvigne kar do gama ritmov, približno do 40 Hz. Druga pomembna stvar, ki so jo odkrili, pa je bila visoka sinhronizacija delovanja možganov pri lucidnih sanjah. Pri običajnih sanjah so možgani zelo neuglašeni, koherenca delovanja je nizka. Medtem pa pride pri lucidnih sanjah do uglašenosti možganskega delovanja.
Vse to je zelo dobro in zanimivo vedeti, a obstajajo tudi druge pozitivne stvari, ki jih raziskovalci še zmeraj odkrivajo pri preučevanju lucidnih sanj. S učenjem, kako večkrat vstopiti oz. pridti do lucidnih sanj, lahko pomagajo ljudem, da premagujejo težave z nočnimi morami. V teoriji verjamejo, da bi lucidne sanje lahko pomagale ljudem premagovati tudi vsakodnevne anksioznostne motnje, ki jih imajo/imamo. A za to bo potrebnih še kar veliko raziskav.
Upam, da sem vas do sedaj že navdušila nad idejo lucidnih sanj in da si rečete, tako kot je moja sestra rekla kakšne pol ure nazaj, “Joj, komaj čakam, da grem spat!” Če ste že na tej stopnji, si poglejte še tole povezavo, ki jo je odkrila sestra, z navodili, kako do lucidnih sanj. Če pa ste čisto padli noter in si želite izvedeti oz. prebrati še več, je za vas primerna stran Lucidity.
Pa lepe sanje! Sweet dreams!
To je to!
Z
Aja še to - prejšni teden se je piškotarna spreselila. Klik na novo stran. Kako vam je všeč?
Ponovno se lahko obrnem na spletni etimološki slovar. Tam najdem pod angleško besedo “lucid” razlago, da to prihaja iz besede light in to shine. Besedo pa najbolj pogosto verjetno slišimo v besedni zvezi lucidne sanje. Sanjamo, ko spimo. O spanju sem pa že pisala pred časom, tako da danes ne nameravam razlagati o REM in ne-REM fazah spanja, ampak se bom osredotočila prav na te posebne sanje, ki naj bi jih vsaj enkrat v življenju doživelo kar osem od desetih ljudi.
Kot sem že omenila, naj bi bil pomen besede lucid povezan tudi z glagolom to shine. To bi lahko razložili, da “posvetimo” v naše sanje in se jih naenkrat zavemo. Točno to se zgodi pri lucidnih sanjah; to so tiste sanje, ki se jih zavedamo, ko jih sanjamo. Nekateri trdijo tudi, da lahko v tem stanju vplivajo na svoje sanje.
Nemški raziskovalec Daniel Erlacher preučuje, kako bi lahko športniki trenirali kompleksne motorične vzorce v lucidnih sanjah. To naj bi jim omogočilo tudi v realnosti izboljšati rezultate. Ko sem se učila kognitivno psihologijo, sem izvedala, da se lahko motorične vzorce učimo tudi tako, da jih v mislih oponašamo oz. si jih predstavljamo. Že samo s tem izboljšamo svoje rezultate, kar vidimo, ko dejanja zatem v realnosti preizkusimo. Mogoče pa bodo res ugotovili, da se lahko naučimo česa tudi, ko spimo in sanjamo! Tako ali tako raziskujejo, kako sta učenje in spomin povezana s spanjem.
V čem pa se lucidne sanje razlikujejo od običajnih?
Kot sem že omenila, se jih zavedamo. Običajno sanjamo kar nekajkrat v eni noči, pa se ničesar ne spomnimo, kaj šele, da bi se sanj zavedali.
Stephen LaBerge s sodelavci je leta 1975 ugotovil, kako ločiti lucidne sanje od sanj in od tistih “kvazi” sanj, ki jih doživljamo, tik preden zaspimo oz. ko se začnemo prebujati. Ugotovili so, da kljub temu, da je v REM fazi celotno telo imobilizirano, mišice na obrazu niso, tako da lahko raziskovalni subjekti premikajo njihove oči v določeni smeri (s tem ločujemo te premike od običajnih rapid eye movement med REM fazo) in tako sporočijo raziskovalcem, da so vstopili v lucidne sanje. Ko raziskovalci vedo, da je preiskovanec v stanju lucidnih sanj, se osredotočijo na njegov EEG.
Zadnje raziskave kažejo, da je možganska aktivnost v stanju lucidnih sanj enaka tisti pri budni zavesti. Leta 2009 so raziskovalci pod okriljem Ursule Voss, katere članek iz revije Scientific American Mind (Nov./Dec. 2011) povzemam, začeli bolj natančno preučevati možgansko aktivnost med lucidnimi sanjami. Ugotovili so, da je frontalni reženj, v primerjavi s parietalnim in temporalnim, veliko bolj aktiven kot pri običajnih sanjah. Akivnost tega režnja se dvigne kar do gama ritmov, približno do 40 Hz. Druga pomembna stvar, ki so jo odkrili, pa je bila visoka sinhronizacija delovanja možganov pri lucidnih sanjah. Pri običajnih sanjah so možgani zelo neuglašeni, koherenca delovanja je nizka. Medtem pa pride pri lucidnih sanjah do uglašenosti možganskega delovanja.
Vse to je zelo dobro in zanimivo vedeti, a obstajajo tudi druge pozitivne stvari, ki jih raziskovalci še zmeraj odkrivajo pri preučevanju lucidnih sanj. S učenjem, kako večkrat vstopiti oz. pridti do lucidnih sanj, lahko pomagajo ljudem, da premagujejo težave z nočnimi morami. V teoriji verjamejo, da bi lucidne sanje lahko pomagale ljudem premagovati tudi vsakodnevne anksioznostne motnje, ki jih imajo/imamo. A za to bo potrebnih še kar veliko raziskav.
Upam, da sem vas do sedaj že navdušila nad idejo lucidnih sanj in da si rečete, tako kot je moja sestra rekla kakšne pol ure nazaj, “Joj, komaj čakam, da grem spat!” Če ste že na tej stopnji, si poglejte še tole povezavo, ki jo je odkrila sestra, z navodili, kako do lucidnih sanj. Če pa ste čisto padli noter in si želite izvedeti oz. prebrati še več, je za vas primerna stran Lucidity.
Pa lepe sanje! Sweet dreams!
To je to!
Z
Aja še to - prejšni teden se je piškotarna spreselila. Klik na novo stran. Kako vam je všeč?
torek, 13. marec 2012
TBT: Selitev
Vsake toliko pride v življenju čas, ko se selimo. Jaz se sicer še nisem, se bom pa za pol leta, še v tem letu, preselila na Dunaj; grem namreč na izmenjavo. Tokrat sem se samo odločila, da pred dejansko polletno selitvijo preselim še blog na novo stran. Zato je ob tej priložnosti torkova beseda tedna selitev.
Kaj so vaše prve asociacije ob selitvi?
Jaz pomislim na študentsko delo selivcev, na tovornjake, kombije. Na vse facebookove statuse in twite, ko je nekdo iskal pomoč pri selitvi. Zatem mi pride na misel sezonsko preseljevanje ptic.
Zadnja je najbolj biološka in meni najbližja. Ravno zadnjič, v januarski številki Scientific Americana, je bil zapisan članek o magnetizmu. Torej enemu od novih, še ne jasno odkritih in opisanih čutov, ki naj bi jih imele nekatere živali, mogoče celo ljudje. Pticam in drugim živalim naj bi pomagal pri orientaciji naokoli po svetu. Zato bi bil lahko ob večjih selitvah še kako uporaben.
Živalske migracije naj bi vodil položaj sonca. Ampak pri tem naletimo na nekaj težav. Položaj sonca se čez dan spreminja, kar bi lahko živali rešile z notranjim cirkadialnim (dnevno-nočnim) ritmom. Kaj pa se zgodi, ko sonce prekrivajo oblaki? Zatem so ugotavljali, da bi se živali lahko orientirale glede na zvezdo severnico. Pojavi se enaka težava kot pri soncu: kaj če jo prekrivajo oblaki? Kot vemo, živali v oblačnih vremenskih pogojih niso popolnoma dezorientirane, tako da mora obstajati še drugačen mehanizem orientacije.
Sredi 60. let prejšnjega stoletja je Wolfgang Wiltschko naredil zanimiv preizkus, in sicer je z elektromagnetnimi tuljavami, ki jih je postavil okoli ptičjih kletk, zavedel ptiče, da so poskušali odleteti v napačno smer. Tako je odkril, da magnetno polje vpliva na orientacijo taščic. Takrat se je vsem zdelo to precej neverjetno. Šele z zadnjem času so začeli bolj resno preučevati magnetizem.
Magnetizem bi lahko postal celo eden izmed novih čutov, poleg tistih znanih pet, o katerih je pisal že Aristotel: vid, sluh, okus, voh in dotik. Zato v zadnjem času raziskujejo tudi “mikro-” ravni magnetizma oz. želijo najti magnetosenzitetni organ.
Na tej ravni obsajata dve hipotezi.
Prva govori o delcih magnetida, ki so jih odkrili v glavah rib in ptic. Te delci naj bi se v celicah zbirali v smeri Zemljinega magnetnega polja, kar naj bi sprožilo živčne impulze k možganom.
Druga pa magnetizem uvršča v vidni sistem, kjer naj bi Zemljino magnetno polje vplivalo na fotoreceptorne celice. Pri tem naj bi zaznavanje različnih valovnih dolžin svetlobe služilo za orientacijo v magnetnem polju. To hipotezo potrjujejo eksperimenti, pri katerih so živalim v času sončnega zahoda ustvarili umetno magnetno polje v drugi smeri, kakor je bilo usmerjeno pravo magnetno polje. To je vodilo ptiče, da so odleteli v smeri umetno ustvarjenega magnetnega polja. Čez čas, ko niso bili več “narobe” stimulirani, so se ptiči ponovno pravilno orientirali. S tem so dokazali, da ptiči v mraku določijo magnetni sever in se nato po njem orientirajo. Še vedno pa se pojavlja vprašanje, kaj vse to zares pomeni?
Ob drugi hipotezi lahko omenim še kriptokrom, ki so ga odkrili v retinah sesalcev. Ravno ta protein ima lastnosti, ki bi jih lahko pripisali čutu kompasa. Tako bi lahko določene celice v retini oz. mrežnici zaznavale Zemljino magnetno polje. Z odkritjem kriptokroma so začeli raziskovati tudi možnost, da bi ljudje prav tako imeli zmožnost zaznavanja magnetizma.
Res sem zašla: iz selitve na magnetizem. Upam, da se bo s selitvijo bloga “primagnetilo” še več bralcev na novo Piškotarno. Tudi kakšni angleško govoreči bralci, ki bodo našli zapise v angleščini v zavihki Cookieland. Torkove besede tedna boste zvesti bralci lažje našli pod zavihkom TBT. Vmesni prebliski, naključno zapisani blogi, pa se bodo zbirali v kategoriji blog.
In tukaj je … Piškotarna.
To je to!
Z
Kaj so vaše prve asociacije ob selitvi?
Jaz pomislim na študentsko delo selivcev, na tovornjake, kombije. Na vse facebookove statuse in twite, ko je nekdo iskal pomoč pri selitvi. Zatem mi pride na misel sezonsko preseljevanje ptic.
Zadnja je najbolj biološka in meni najbližja. Ravno zadnjič, v januarski številki Scientific Americana, je bil zapisan članek o magnetizmu. Torej enemu od novih, še ne jasno odkritih in opisanih čutov, ki naj bi jih imele nekatere živali, mogoče celo ljudje. Pticam in drugim živalim naj bi pomagal pri orientaciji naokoli po svetu. Zato bi bil lahko ob večjih selitvah še kako uporaben.
Živalske migracije naj bi vodil položaj sonca. Ampak pri tem naletimo na nekaj težav. Položaj sonca se čez dan spreminja, kar bi lahko živali rešile z notranjim cirkadialnim (dnevno-nočnim) ritmom. Kaj pa se zgodi, ko sonce prekrivajo oblaki? Zatem so ugotavljali, da bi se živali lahko orientirale glede na zvezdo severnico. Pojavi se enaka težava kot pri soncu: kaj če jo prekrivajo oblaki? Kot vemo, živali v oblačnih vremenskih pogojih niso popolnoma dezorientirane, tako da mora obstajati še drugačen mehanizem orientacije.
Sredi 60. let prejšnjega stoletja je Wolfgang Wiltschko naredil zanimiv preizkus, in sicer je z elektromagnetnimi tuljavami, ki jih je postavil okoli ptičjih kletk, zavedel ptiče, da so poskušali odleteti v napačno smer. Tako je odkril, da magnetno polje vpliva na orientacijo taščic. Takrat se je vsem zdelo to precej neverjetno. Šele z zadnjem času so začeli bolj resno preučevati magnetizem.
Magnetizem bi lahko postal celo eden izmed novih čutov, poleg tistih znanih pet, o katerih je pisal že Aristotel: vid, sluh, okus, voh in dotik. Zato v zadnjem času raziskujejo tudi “mikro-” ravni magnetizma oz. želijo najti magnetosenzitetni organ.
Na tej ravni obsajata dve hipotezi.
Prva govori o delcih magnetida, ki so jih odkrili v glavah rib in ptic. Te delci naj bi se v celicah zbirali v smeri Zemljinega magnetnega polja, kar naj bi sprožilo živčne impulze k možganom.
Druga pa magnetizem uvršča v vidni sistem, kjer naj bi Zemljino magnetno polje vplivalo na fotoreceptorne celice. Pri tem naj bi zaznavanje različnih valovnih dolžin svetlobe služilo za orientacijo v magnetnem polju. To hipotezo potrjujejo eksperimenti, pri katerih so živalim v času sončnega zahoda ustvarili umetno magnetno polje v drugi smeri, kakor je bilo usmerjeno pravo magnetno polje. To je vodilo ptiče, da so odleteli v smeri umetno ustvarjenega magnetnega polja. Čez čas, ko niso bili več “narobe” stimulirani, so se ptiči ponovno pravilno orientirali. S tem so dokazali, da ptiči v mraku določijo magnetni sever in se nato po njem orientirajo. Še vedno pa se pojavlja vprašanje, kaj vse to zares pomeni?
Ob drugi hipotezi lahko omenim še kriptokrom, ki so ga odkrili v retinah sesalcev. Ravno ta protein ima lastnosti, ki bi jih lahko pripisali čutu kompasa. Tako bi lahko določene celice v retini oz. mrežnici zaznavale Zemljino magnetno polje. Z odkritjem kriptokroma so začeli raziskovati tudi možnost, da bi ljudje prav tako imeli zmožnost zaznavanja magnetizma.
Res sem zašla: iz selitve na magnetizem. Upam, da se bo s selitvijo bloga “primagnetilo” še več bralcev na novo Piškotarno. Tudi kakšni angleško govoreči bralci, ki bodo našli zapise v angleščini v zavihki Cookieland. Torkove besede tedna boste zvesti bralci lažje našli pod zavihkom TBT. Vmesni prebliski, naključno zapisani blogi, pa se bodo zbirali v kategoriji blog.
In tukaj je … Piškotarna.
 |
| PIŠKOTARNA |
To je to!
Z
torek, 6. marec 2012
TBT: Jeza
Jeza me prevzema in se naseljuje v moje možgane. Sem že skoraj vsa zelena od jeze, a je vseeno ne hladim s psovkami.
Zgornje, ene bolj, druge manj smešne primere sem odkrila v zapisu o besedi jeza na spletnem Slovarju slovenskega knjižnjega jezika. Sicer pa je jeza razložena kot močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje.
Bo že držalo; edino, v kar nisem prepričana, je njena kratkotrajnost. Mogoče sem malo neučakana in me bo jeza minila. Do takrat pa jo lahko koristno uporabim.
Jeza nas lahko zelo motivira, nam da energijo in moč, če jo le znamo pravilno izkoristiti. Jaz jo dnevno izkoriščam, ko ponovno nabiram kilometre s supergami. Jeza in udarna glasba na iPhonu sta idealna kombinacija, noge sploh niso nič težke. Tudi raziskovalci so to testirali. Preverili so povezavo med jezo in kontekstom nagrajevanja. Pripravili so dva eksperimenta. V obeh so testirancem pokazali jezne in nevtralne obraze. V prvem primeru so morali testiranci napisati subjektivno mnenje o stopnji motivacije. V drugem pa so morali vložiti nekaj fizičnega dela, da so prišli do nagrade. Rezultati so pokazali, da so jih jezni obrazi bolj spodbudili, da so prišli do nagrade, medtem ko je prišlo v nasprotnem primeru do izogibanja. (Aarts et al., 2010)
Jezni ljudje naj bi bili bolj optimistični. Tega trenutno ne občutim, čeprav bo mogoče na koncu res tako. Je pa res, da nekako pričakujem, da bo tako, ker mi daje ta jeza neko moč. Raziskali pa so razliko med ljudmi, ki so po napadu na dvojčka v New Yorku 9/11, občutili jezo, in tistimi, ki so občutili strah. Prestrašeni so bili bolj pesimistični in so pričakovali nove napade, medtem ko so jezni predvideli svetlejšo prihodnost, z manj napadi. Nja, seveda, ko so se pa zanašali na politiko ZDA, ki je po napadih napadala kar vse po vrsti, krive in nedolžne.
Jeza koristi odnosom. To bi bilo potrebno vprašati ljudi, ki me obkrožajo. Verjetno drži, še posebej če imajo ti ljudje dovolj potrpljenja s tabo. Ampak nauk tega je, da je v primeru odnosa vedno bolje povedati, kaj te jezi, kot pa to skrivati v sebi, saj to le skrha odnose. Ja, “eureka ajnštajn”! Sicer pa - kaj pa jaz vem...
Jeza nam omogoča pogled v samega sebe … če ji to dovolimo. Ah, tega sploh ne razumem. Jeza nam omogoča, da spremenimo samega sebe, saj z njeno pomočjo opazimo naše napake in se potrudimo, da to drugič spremenimo. Pa že?
Jeza zniža agresivnost. A res? Jaz bi najraje nekoga pretepla - ampak sem prijazna duša in ne tepem ljudi, jezo zlivam le na moje boge superge za tek. Opažam, da se me moj računalnik te dni malo boji, saj ponovno čudežno deluje brez občasnih zamrznitev. Sposodila si bom vprašanje iz prispevka, kjer je zapisano, da naj bi brez jeze, iz slabe volje/jeze preskočili kar neposredno na nasilje. Ja, res ne gre kar tako, mogoče pa res jeza ublaži vse to in nas ustavi, preden bi obarvali vse okoli na modro.
Kaj pa jeza kot pogajalska strategija? Naredili so eksperiment, kjer so testirancem predstavili jezne, vesele in nevtralne nasprotnike. Testiranci z jeznimi nasprotniki so imeli do njih nižja pričakovanja in zahteve. Medtem so od veselih pričakovali več. A vse le ni tako preprosto, da bi vam lahko dala nasvet: “Če želite dobiti, kar hočete, je vse, kar morate narediti, biti jezni.” Jeza deluje najbolje, ko je ta upravičena, ko ste močni in ko ima nasprotnik omejene zmožnosti. Za kaj več informacij, kako uporabiti jezo v svojo korist, pa klik in klik.
Torej je jeza lahko še kako uporabna, če jo le znamo pravilno ovrednotiti in zaznati ter jo zaustavimo, še preden se spremeni v agresijo. Jeza je orej lahko orožje, ki ga moramo uporabiti, kar se da pametno.
Saj veste, jeza se skriva v nas, zbudi jo okolje. V možganih pa najdemo tudi nevronske korelate jeze (amigdala - hipotalamus - perikveduktalna sivina). Z drugimi deli možganov (orbitalni, mediani in ventrolateralni frontalni korteks) pa jo lahko nadzorujemo. Za bolj natančen pregled in razlago vam priporočam v branje članek: Considering anger from cognitive neuroscience perspective.
Phhhh, to je to!
Z
Zgornje, ene bolj, druge manj smešne primere sem odkrila v zapisu o besedi jeza na spletnem Slovarju slovenskega knjižnjega jezika. Sicer pa je jeza razložena kot močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje.
Bo že držalo; edino, v kar nisem prepričana, je njena kratkotrajnost. Mogoče sem malo neučakana in me bo jeza minila. Do takrat pa jo lahko koristno uporabim.
Jeza nas lahko zelo motivira, nam da energijo in moč, če jo le znamo pravilno izkoristiti. Jaz jo dnevno izkoriščam, ko ponovno nabiram kilometre s supergami. Jeza in udarna glasba na iPhonu sta idealna kombinacija, noge sploh niso nič težke. Tudi raziskovalci so to testirali. Preverili so povezavo med jezo in kontekstom nagrajevanja. Pripravili so dva eksperimenta. V obeh so testirancem pokazali jezne in nevtralne obraze. V prvem primeru so morali testiranci napisati subjektivno mnenje o stopnji motivacije. V drugem pa so morali vložiti nekaj fizičnega dela, da so prišli do nagrade. Rezultati so pokazali, da so jih jezni obrazi bolj spodbudili, da so prišli do nagrade, medtem ko je prišlo v nasprotnem primeru do izogibanja. (Aarts et al., 2010)
Jezni ljudje naj bi bili bolj optimistični. Tega trenutno ne občutim, čeprav bo mogoče na koncu res tako. Je pa res, da nekako pričakujem, da bo tako, ker mi daje ta jeza neko moč. Raziskali pa so razliko med ljudmi, ki so po napadu na dvojčka v New Yorku 9/11, občutili jezo, in tistimi, ki so občutili strah. Prestrašeni so bili bolj pesimistični in so pričakovali nove napade, medtem ko so jezni predvideli svetlejšo prihodnost, z manj napadi. Nja, seveda, ko so se pa zanašali na politiko ZDA, ki je po napadih napadala kar vse po vrsti, krive in nedolžne.
Jeza koristi odnosom. To bi bilo potrebno vprašati ljudi, ki me obkrožajo. Verjetno drži, še posebej če imajo ti ljudje dovolj potrpljenja s tabo. Ampak nauk tega je, da je v primeru odnosa vedno bolje povedati, kaj te jezi, kot pa to skrivati v sebi, saj to le skrha odnose. Ja, “eureka ajnštajn”! Sicer pa - kaj pa jaz vem...
Jeza nam omogoča pogled v samega sebe … če ji to dovolimo. Ah, tega sploh ne razumem. Jeza nam omogoča, da spremenimo samega sebe, saj z njeno pomočjo opazimo naše napake in se potrudimo, da to drugič spremenimo. Pa že?
Jeza zniža agresivnost. A res? Jaz bi najraje nekoga pretepla - ampak sem prijazna duša in ne tepem ljudi, jezo zlivam le na moje boge superge za tek. Opažam, da se me moj računalnik te dni malo boji, saj ponovno čudežno deluje brez občasnih zamrznitev. Sposodila si bom vprašanje iz prispevka, kjer je zapisano, da naj bi brez jeze, iz slabe volje/jeze preskočili kar neposredno na nasilje. Ja, res ne gre kar tako, mogoče pa res jeza ublaži vse to in nas ustavi, preden bi obarvali vse okoli na modro.
Kaj pa jeza kot pogajalska strategija? Naredili so eksperiment, kjer so testirancem predstavili jezne, vesele in nevtralne nasprotnike. Testiranci z jeznimi nasprotniki so imeli do njih nižja pričakovanja in zahteve. Medtem so od veselih pričakovali več. A vse le ni tako preprosto, da bi vam lahko dala nasvet: “Če želite dobiti, kar hočete, je vse, kar morate narediti, biti jezni.” Jeza deluje najbolje, ko je ta upravičena, ko ste močni in ko ima nasprotnik omejene zmožnosti. Za kaj več informacij, kako uporabiti jezo v svojo korist, pa klik in klik.
Torej je jeza lahko še kako uporabna, če jo le znamo pravilno ovrednotiti in zaznati ter jo zaustavimo, še preden se spremeni v agresijo. Jeza je orej lahko orožje, ki ga moramo uporabiti, kar se da pametno.
Saj veste, jeza se skriva v nas, zbudi jo okolje. V možganih pa najdemo tudi nevronske korelate jeze (amigdala - hipotalamus - perikveduktalna sivina). Z drugimi deli možganov (orbitalni, mediani in ventrolateralni frontalni korteks) pa jo lahko nadzorujemo. Za bolj natančen pregled in razlago vam priporočam v branje članek: Considering anger from cognitive neuroscience perspective.
Phhhh, to je to!
Z
Naročite se na:
Objave (Atom)