Torej naj začnem, s tem da se je rodil že leta 1916, kar pomeni da je bil 12 let starejši od Watsona. Zanimivo. Rodil se je v Angliji. Kaj več si pa preberite na teti wiki.
Sedaj pa kot obljubljeno Francis Crick po velikem odkritju. Po tem se je gospod fizik vrgel v nevroznanost, s katero se je ukvarjal do konca svojega življenja. Celo napisal je nekaj knjig o preučevanju možganov. Kako pa sem jaz odkrila, da je bil Crick nevroznanstvenik? Zadnjič odprem stran od spletne revije Wired in se znajde tale članek pred mojimi očmi.
V Italiji so testirali ali imamo svobodno voljo ali ne? Wou, zelo filozofska tema, vidim, da se bom res mogla poučiti o tem, že zadnjič sem vam obljubila, nekaj o tem zakaj filozofija spada med osnove sistemskih ved. Saj bom enkrat pregooglala tudi to. Kakorkoli, torej jo imamo ali ne, svobodno voljo mislim? Jaz mislim, da jo imam, če jo le hočem imeti in se ne prepričujem, da je nimam. In če sem prav dojela, vse ugotovitve italijanov, bi se dalo pridti do enakega sklepa.
Vzeli so dve skupini ljudi. Enim so dali za brati dele knjige od Francisa Cricka: Osupljiva hipoteza, ki ne opisujejo svobodne volje, drugi pa so brali le dele, ki jo opisujejo kot izmišljeno. Torej kot, da svobodna volja ne obstaja. Potem so z njimi naredili preiskus, vsak je moram klikniti na gumb, ko se je na računalniškem zaslonu pokazala pika. In kaj se je zgodilo? Ljudje, katerim so predstavili svobodne volje kot izmišljeno, so imeli nižji prag potenciala, ki je vodil v odziv kot tisti, ki so verjeli v svobodno voljo. Kot da bi do njihove prostovoljne reakcije prišlo hitreje kot pri ostalih. Poleg tega so tisti, ki so izgubili zaupanje v svobodno voljo, pritisnili gumb nekaj delcev sekunde hitreje kot ostali.
Kaj pa lahko sklepamo iz tega? Kar sem jaz ugotovila je, da na naše možgane res lahko zelo različno vplivamo in se prepričamo v marsikaj. Tudi v to da nismo svobodni. Pa saj to smo nekako že prej vedeli. Mislim ne da smo ali nismo svobodni, ampak to da se da na nas vplivati na zelo raznorazne načine. Saj če to ne bi bilo mogoče, ne vem kaj počnejo vse oglaševalske agencije in mediji na tem svetu. Ves čas nam vcepljajo ideje o tem kaj rabimo in česa ne in kako nam bo lepše na tem svetu?
Treba je verjeti v svobodno voljo in si, celo dokazano, bolj svoboden ali kaj bi lahko sklepali?
No torej sedaj svobodno pišem o Francisu Cricku od katerega sem se malo oddaljila, ko sem predstavljala poiskus. Ali pa me je članek prepričal o tem, da naj to pišem, o Cricku, in sploh nisem svobodna. Sem se ujela v past.
Kakorkoli, Crick je med svoje glavne teze postavil, nek redukcionistični pristop, da smo kar so naši možgani. Nekako se je ta osupljiva hipoteza glasila: ti, tvoja radost in trpljenje, tvoji spomini in tvoje ambicije, tvoj občutek za lastno identiteto in svobodna volja niso nič več kot vedenje ogromne sestave živčnih celic in molekul prisotnih v njih. Redukcionističen mislim predvsem zato, ker pomoje nismo le kar so naši možgani, ampak smo celoten organizem z vsemi čutili postavljen v neko okolje. Tako bi šele nastal veliki, skoraj avatarski sistem. Pa tudi Denis Noble nas v knjigi nekako tako opisuje. Samo vse to je treba počasi začeti.
No očitno Crickova hipoteza lahko ljudi prepiča v to, da ni svobodne volje. Kar je dokaj jasno, če pa tudi mene prepriča mali otrok, ki dela reklamo za Oreo piškote, zavrti, obliži, pokrij, potopi v mleku. Njum. Jasno je, da se nas da v marsikaj prepričati, še vseeno pa se lahko kdaj pa kdaj kakšnemu Oreu piškotu odpovem, da tehnica napiše kakšno kilo manj, ali pa samo zato da ne pojem kašnega Eja preveč ali pa da ne zapravim kakšnega evra več ali pa zato ker pač nisem lačna, ne glede na to ali slišim reklamo ali ne. Po vsem tem sem prišla do sklepa, da se še vseeno lahko svobodno odločamo in imamo svobodno voljo.
Poleg same knjige pa je Crick skušal tudi povezani več disciplin nevrobiologije, ki so se neodvisno razvijale, skupaj. Dvomil je v računalniške modele, ki so prvi opisovali modele zavesti, ker se niso oprli na strukture in funkcije samih nevronov in možgan. Ukvarjal se je z REM spanjem in učenjem oz neučenjem. Njegova hipoteza je bila, da med spanjem pozabljamo nepomembne informacije, ki smo jih prejeli tekom dneva. Torej sanjamo, zato da pozabljamo. Zanimivo, da sedaj ugotavljajo ravno obratno. Zagotovo je vse to tudi zelo zanimiva tema za obdelati.
Na čim več svobode!
To je to!
Z
