*Včeraj sem pozabila objaviti TBT tukaj. Sedaj imam blog na noven naslovu. No, pa vseeno, lahko še kakšen mesec objavljam na obeh.
Pred kratkim sem, sicer v angleščini, začivkala na twitterju, nekaj v stilu: “Če sem, ko grem spat, oblečena v majico s staroselskim motivom, ki sem jo dobila iz Avstralije, bom sanjala o deželi tam spodaj?” Zraven sem dodala povezavo na članek o vrsti utelešene kognicije - oblačenjski kogniciji ali kako bi jo poimenovali. Oblačitvena kognicija govori o tem, da to, v kar smo oblečeni, vpliva na našo kognicijo.
Danes oblačila vplivajo na nas; nekoč, ko smo si pa ljudje prvič nadeli oblačila, smo vplivali na nastanek nove vrste uši. Ravno genski zapis uši nam lahko da jasne podatke, kdaj smo ljudje zavrgli cesarjeva nova oblačila.
Naj pojasnim. Kot vsi vemo, ali pa še ne, imamo različne vrste uši. Dve najbolj znani med njimi sta zagotovo lasna oz. naglavna uš (Pediculus humanus capitis) in telesna uš (Pediculus humanus humanus). In ravno razlika v njunem genskem zapisu nam je omogočila skrčiti prvotni interval med 40.000 leti in tremi milijoni leti nazaj, ko naj bi se prvič oblekli, na interval, dolg približno 100 tisoč let: oblekli naj bi se med 83.000 leti do 170.000 leti nazaj. Ta interval so določili s posebno metodo modeliranja, ki je glede na zaporedje DNA ene in druge vrste določila, kdaj se je začel razvoj telesne uši iz naglavne uši. To je bilo objavljeno lani v reviji Molecular Biology and Evolution.
Kaj se je torej za nas spremenilo v teh slabih 200.000 letih? Po moje veliko: razvile so se različne kulture, različne družbe. Dobili smo različne načine oblačenja, različne kose oblačil. Najprej smo se oblekli, da nas ne bi zeblo, sedaj pa nam naj bi, sodeč po raziskavah pristašev utelešene kognicije, oblačila pomagala tudi pri dvigu pozornosti in drugih kognitivnih procesih.
Kako, kaj, o čem pa govorim?
Februarja letos so v reviji Journal of Experimental Social Psychology objavili članek z naslovom “Enclothed Cognition” ali po naše oblačenjska kognicija - če imaš boljši prevod, ga zapiši med komentarje. Z ameriškimi študenti so, tako kot vedno, opravili tri različne eksperimente. Vsi so vključevali halje, in sicer so si študentje, poleg tega, kar so imeli na sebi, oblekli še zdravniško belo haljo, haljo slikarja ali pa so se le nahajali v prostoru, kjer je bila prisotna zdravniška halja.
Pri prvem eksperimentu so testirali selektivno pozornost. Primerjali so dve skupini študentov: eni so bili oblečeni v običajna oblačila, drugi pa so si nadeli še belo haljo. V eksperimentu so morali študentje zaznati neskladje ob tem, ko se je beseda rdeče pojavila obarvana zeleno. Rezultati so pokazali, da so študentje, oblečeni v bele halje, naredili pol manj napak kot tisti, ki so nosili le običajna oblačila. Kaj bi šele bilo, če bi dali vsem očala na glavo in karirasto srajco pod haljo. Dobili bi same “Ajnštajne”.
Z drugim eksperimentom so ločili različne vrste halj. Odkrili so, da ni vseeno, ali nosite haljo slikarja ali pa haljo zdravnika oz. ali je zdravniška halja samo prisotna v prostoru. Zravniška bela halja poveča vašo trajno pozornost, a le, če jo imate oblečeno. Eksperiment so zasnovali tako, da so testiranci morali čim hitreje opaziti štiri manjše razlike na dveh sicer enakih slikah, v čim hitrejšem času, in jih zapisati. Slike so se nato menjavale. Rezultati so bili v prid oblečene zdravniške halje. Testiranci “zdravniki” so našli več razlik, kot pa tisti v slikarskih haljah in tisti, ki so bili skupaj v prostoru z zdravniško haljo.
S tretjim eksperimentom pa so preverili še “priming effect” halj. Študentje, ponovno oblečeni v zdravniške halje, slikarske halje ali pa zgolj opazovalci halj, so pri tem eksperimentu pisali esej o tem, kaj si mislijo o teh haljah. Sicer ne vem, kako so te rezultate ovrednotili, a zdravniška halja je ponovno zmagala, in sicer v kategoriji trajnostna pozornost.
Nositi ali ne nositi belo haljo? Kakor želite; če jo že nosite, vam lahko svetujem, da si priskrbite zdravniško. Potem ne potrebujete več redbulla, kave ali kakršnih koli kognitivnih ojačevalcev; vaša pozornost bo okrepljena že samo s belo zdravniško haljo. Bi pa bilo zanimivo preizkusiti, če so tisti v slikarskih haljah postali bolj kreativni, so morda imeli več idej, ali pa so postali bolj ustvarjalni?
To je to!
Z
sreda, 4. april 2012
torek, 27. marec 2012
TBT: Antropocen
Danes sem na twitterju zasledila tale video. Govori o novodobni geološki dobi, antropocenu.
Besedo antropocen je sestavil biolog Eugene F. Stroermer okoli leta 1980. Navezal jo je na vpliv, ki ga imamo ljudje na Zemljo z našimi aktivnostmi. Znana je postala dobrih dvajset let kasneje, ko jo je leta 2000 začel popularizirati nobelov nagrajenec, kemik Paul J. Crutzen. Sedaj naj bi beseda antropocen opisovala trenutno geološko dobo, kjer se jasno kaže vpliv človeka na Zemljo. Še vedno je bolj široko uporabljena beseda holocen, ki naj bi trajal že od 11500 let nazaj. Znanstveniki pa opozarjajo, da je vpliv človeka na Zemljo vedno večji. Od časov industrijske revolucije in odkar je človeška populacija začela zelo hitro naraščati, je naš vpliv vedno večji. Ravno zato želijo z besedo antropocen opisati naš, ne tako čudovit, vpliv na Zemljo.
Upam, da nas bo naša kreativnost in sodobna tehnologija res rešila oz. bo rešila Zemljo, vsaj za nekaj časa. Saj vemo, da nič ni večno, a vseeno nam ni treba danes uničiti Zemlje.
Dobrodošli v antropocenu!
To je to!
Z
*Naj še opomnim, da se je blog preselil na novo stran. Check it out!
Besedo antropocen je sestavil biolog Eugene F. Stroermer okoli leta 1980. Navezal jo je na vpliv, ki ga imamo ljudje na Zemljo z našimi aktivnostmi. Znana je postala dobrih dvajset let kasneje, ko jo je leta 2000 začel popularizirati nobelov nagrajenec, kemik Paul J. Crutzen. Sedaj naj bi beseda antropocen opisovala trenutno geološko dobo, kjer se jasno kaže vpliv človeka na Zemljo. Še vedno je bolj široko uporabljena beseda holocen, ki naj bi trajal že od 11500 let nazaj. Znanstveniki pa opozarjajo, da je vpliv človeka na Zemljo vedno večji. Od časov industrijske revolucije in odkar je človeška populacija začela zelo hitro naraščati, je naš vpliv vedno večji. Ravno zato želijo z besedo antropocen opisati naš, ne tako čudovit, vpliv na Zemljo.
Upam, da nas bo naša kreativnost in sodobna tehnologija res rešila oz. bo rešila Zemljo, vsaj za nekaj časa. Saj vemo, da nič ni večno, a vseeno nam ni treba danes uničiti Zemlje.
Dobrodošli v antropocenu!
To je to!
Z
*Naj še opomnim, da se je blog preselil na novo stran. Check it out!
torek, 20. marec 2012
TBT: Lucidno
Imam mlajšo sestro, ki se je včeraj navdušila nad sanjami. Še posebej jo zanimajo lucidne sanje. Tako je sledila odločitev, da danes napišem blog zanjo. Še nekaj gradiv mi je pomagala najti. Hvala, Živa!
Ponovno se lahko obrnem na spletni etimološki slovar. Tam najdem pod angleško besedo “lucid” razlago, da to prihaja iz besede light in to shine. Besedo pa najbolj pogosto verjetno slišimo v besedni zvezi lucidne sanje. Sanjamo, ko spimo. O spanju sem pa že pisala pred časom, tako da danes ne nameravam razlagati o REM in ne-REM fazah spanja, ampak se bom osredotočila prav na te posebne sanje, ki naj bi jih vsaj enkrat v življenju doživelo kar osem od desetih ljudi.
Kot sem že omenila, naj bi bil pomen besede lucid povezan tudi z glagolom to shine. To bi lahko razložili, da “posvetimo” v naše sanje in se jih naenkrat zavemo. Točno to se zgodi pri lucidnih sanjah; to so tiste sanje, ki se jih zavedamo, ko jih sanjamo. Nekateri trdijo tudi, da lahko v tem stanju vplivajo na svoje sanje.
Nemški raziskovalec Daniel Erlacher preučuje, kako bi lahko športniki trenirali kompleksne motorične vzorce v lucidnih sanjah. To naj bi jim omogočilo tudi v realnosti izboljšati rezultate. Ko sem se učila kognitivno psihologijo, sem izvedala, da se lahko motorične vzorce učimo tudi tako, da jih v mislih oponašamo oz. si jih predstavljamo. Že samo s tem izboljšamo svoje rezultate, kar vidimo, ko dejanja zatem v realnosti preizkusimo. Mogoče pa bodo res ugotovili, da se lahko naučimo česa tudi, ko spimo in sanjamo! Tako ali tako raziskujejo, kako sta učenje in spomin povezana s spanjem.
V čem pa se lucidne sanje razlikujejo od običajnih?
Kot sem že omenila, se jih zavedamo. Običajno sanjamo kar nekajkrat v eni noči, pa se ničesar ne spomnimo, kaj šele, da bi se sanj zavedali.
Stephen LaBerge s sodelavci je leta 1975 ugotovil, kako ločiti lucidne sanje od sanj in od tistih “kvazi” sanj, ki jih doživljamo, tik preden zaspimo oz. ko se začnemo prebujati. Ugotovili so, da kljub temu, da je v REM fazi celotno telo imobilizirano, mišice na obrazu niso, tako da lahko raziskovalni subjekti premikajo njihove oči v določeni smeri (s tem ločujemo te premike od običajnih rapid eye movement med REM fazo) in tako sporočijo raziskovalcem, da so vstopili v lucidne sanje. Ko raziskovalci vedo, da je preiskovanec v stanju lucidnih sanj, se osredotočijo na njegov EEG.
Zadnje raziskave kažejo, da je možganska aktivnost v stanju lucidnih sanj enaka tisti pri budni zavesti. Leta 2009 so raziskovalci pod okriljem Ursule Voss, katere članek iz revije Scientific American Mind (Nov./Dec. 2011) povzemam, začeli bolj natančno preučevati možgansko aktivnost med lucidnimi sanjami. Ugotovili so, da je frontalni reženj, v primerjavi s parietalnim in temporalnim, veliko bolj aktiven kot pri običajnih sanjah. Akivnost tega režnja se dvigne kar do gama ritmov, približno do 40 Hz. Druga pomembna stvar, ki so jo odkrili, pa je bila visoka sinhronizacija delovanja možganov pri lucidnih sanjah. Pri običajnih sanjah so možgani zelo neuglašeni, koherenca delovanja je nizka. Medtem pa pride pri lucidnih sanjah do uglašenosti možganskega delovanja.
Vse to je zelo dobro in zanimivo vedeti, a obstajajo tudi druge pozitivne stvari, ki jih raziskovalci še zmeraj odkrivajo pri preučevanju lucidnih sanj. S učenjem, kako večkrat vstopiti oz. pridti do lucidnih sanj, lahko pomagajo ljudem, da premagujejo težave z nočnimi morami. V teoriji verjamejo, da bi lucidne sanje lahko pomagale ljudem premagovati tudi vsakodnevne anksioznostne motnje, ki jih imajo/imamo. A za to bo potrebnih še kar veliko raziskav.
Upam, da sem vas do sedaj že navdušila nad idejo lucidnih sanj in da si rečete, tako kot je moja sestra rekla kakšne pol ure nazaj, “Joj, komaj čakam, da grem spat!” Če ste že na tej stopnji, si poglejte še tole povezavo, ki jo je odkrila sestra, z navodili, kako do lucidnih sanj. Če pa ste čisto padli noter in si želite izvedeti oz. prebrati še več, je za vas primerna stran Lucidity.
Pa lepe sanje! Sweet dreams!
To je to!
Z
Aja še to - prejšni teden se je piškotarna spreselila. Klik na novo stran. Kako vam je všeč?
Ponovno se lahko obrnem na spletni etimološki slovar. Tam najdem pod angleško besedo “lucid” razlago, da to prihaja iz besede light in to shine. Besedo pa najbolj pogosto verjetno slišimo v besedni zvezi lucidne sanje. Sanjamo, ko spimo. O spanju sem pa že pisala pred časom, tako da danes ne nameravam razlagati o REM in ne-REM fazah spanja, ampak se bom osredotočila prav na te posebne sanje, ki naj bi jih vsaj enkrat v življenju doživelo kar osem od desetih ljudi.
Kot sem že omenila, naj bi bil pomen besede lucid povezan tudi z glagolom to shine. To bi lahko razložili, da “posvetimo” v naše sanje in se jih naenkrat zavemo. Točno to se zgodi pri lucidnih sanjah; to so tiste sanje, ki se jih zavedamo, ko jih sanjamo. Nekateri trdijo tudi, da lahko v tem stanju vplivajo na svoje sanje.
Nemški raziskovalec Daniel Erlacher preučuje, kako bi lahko športniki trenirali kompleksne motorične vzorce v lucidnih sanjah. To naj bi jim omogočilo tudi v realnosti izboljšati rezultate. Ko sem se učila kognitivno psihologijo, sem izvedala, da se lahko motorične vzorce učimo tudi tako, da jih v mislih oponašamo oz. si jih predstavljamo. Že samo s tem izboljšamo svoje rezultate, kar vidimo, ko dejanja zatem v realnosti preizkusimo. Mogoče pa bodo res ugotovili, da se lahko naučimo česa tudi, ko spimo in sanjamo! Tako ali tako raziskujejo, kako sta učenje in spomin povezana s spanjem.
V čem pa se lucidne sanje razlikujejo od običajnih?
Kot sem že omenila, se jih zavedamo. Običajno sanjamo kar nekajkrat v eni noči, pa se ničesar ne spomnimo, kaj šele, da bi se sanj zavedali.
Stephen LaBerge s sodelavci je leta 1975 ugotovil, kako ločiti lucidne sanje od sanj in od tistih “kvazi” sanj, ki jih doživljamo, tik preden zaspimo oz. ko se začnemo prebujati. Ugotovili so, da kljub temu, da je v REM fazi celotno telo imobilizirano, mišice na obrazu niso, tako da lahko raziskovalni subjekti premikajo njihove oči v določeni smeri (s tem ločujemo te premike od običajnih rapid eye movement med REM fazo) in tako sporočijo raziskovalcem, da so vstopili v lucidne sanje. Ko raziskovalci vedo, da je preiskovanec v stanju lucidnih sanj, se osredotočijo na njegov EEG.
Zadnje raziskave kažejo, da je možganska aktivnost v stanju lucidnih sanj enaka tisti pri budni zavesti. Leta 2009 so raziskovalci pod okriljem Ursule Voss, katere članek iz revije Scientific American Mind (Nov./Dec. 2011) povzemam, začeli bolj natančno preučevati možgansko aktivnost med lucidnimi sanjami. Ugotovili so, da je frontalni reženj, v primerjavi s parietalnim in temporalnim, veliko bolj aktiven kot pri običajnih sanjah. Akivnost tega režnja se dvigne kar do gama ritmov, približno do 40 Hz. Druga pomembna stvar, ki so jo odkrili, pa je bila visoka sinhronizacija delovanja možganov pri lucidnih sanjah. Pri običajnih sanjah so možgani zelo neuglašeni, koherenca delovanja je nizka. Medtem pa pride pri lucidnih sanjah do uglašenosti možganskega delovanja.
Vse to je zelo dobro in zanimivo vedeti, a obstajajo tudi druge pozitivne stvari, ki jih raziskovalci še zmeraj odkrivajo pri preučevanju lucidnih sanj. S učenjem, kako večkrat vstopiti oz. pridti do lucidnih sanj, lahko pomagajo ljudem, da premagujejo težave z nočnimi morami. V teoriji verjamejo, da bi lucidne sanje lahko pomagale ljudem premagovati tudi vsakodnevne anksioznostne motnje, ki jih imajo/imamo. A za to bo potrebnih še kar veliko raziskav.
Upam, da sem vas do sedaj že navdušila nad idejo lucidnih sanj in da si rečete, tako kot je moja sestra rekla kakšne pol ure nazaj, “Joj, komaj čakam, da grem spat!” Če ste že na tej stopnji, si poglejte še tole povezavo, ki jo je odkrila sestra, z navodili, kako do lucidnih sanj. Če pa ste čisto padli noter in si želite izvedeti oz. prebrati še več, je za vas primerna stran Lucidity.
Pa lepe sanje! Sweet dreams!
To je to!
Z
Aja še to - prejšni teden se je piškotarna spreselila. Klik na novo stran. Kako vam je všeč?
torek, 13. marec 2012
TBT: Selitev
Vsake toliko pride v življenju čas, ko se selimo. Jaz se sicer še nisem, se bom pa za pol leta, še v tem letu, preselila na Dunaj; grem namreč na izmenjavo. Tokrat sem se samo odločila, da pred dejansko polletno selitvijo preselim še blog na novo stran. Zato je ob tej priložnosti torkova beseda tedna selitev.
Kaj so vaše prve asociacije ob selitvi?
Jaz pomislim na študentsko delo selivcev, na tovornjake, kombije. Na vse facebookove statuse in twite, ko je nekdo iskal pomoč pri selitvi. Zatem mi pride na misel sezonsko preseljevanje ptic.
Zadnja je najbolj biološka in meni najbližja. Ravno zadnjič, v januarski številki Scientific Americana, je bil zapisan članek o magnetizmu. Torej enemu od novih, še ne jasno odkritih in opisanih čutov, ki naj bi jih imele nekatere živali, mogoče celo ljudje. Pticam in drugim živalim naj bi pomagal pri orientaciji naokoli po svetu. Zato bi bil lahko ob večjih selitvah še kako uporaben.
Živalske migracije naj bi vodil položaj sonca. Ampak pri tem naletimo na nekaj težav. Položaj sonca se čez dan spreminja, kar bi lahko živali rešile z notranjim cirkadialnim (dnevno-nočnim) ritmom. Kaj pa se zgodi, ko sonce prekrivajo oblaki? Zatem so ugotavljali, da bi se živali lahko orientirale glede na zvezdo severnico. Pojavi se enaka težava kot pri soncu: kaj če jo prekrivajo oblaki? Kot vemo, živali v oblačnih vremenskih pogojih niso popolnoma dezorientirane, tako da mora obstajati še drugačen mehanizem orientacije.
Sredi 60. let prejšnjega stoletja je Wolfgang Wiltschko naredil zanimiv preizkus, in sicer je z elektromagnetnimi tuljavami, ki jih je postavil okoli ptičjih kletk, zavedel ptiče, da so poskušali odleteti v napačno smer. Tako je odkril, da magnetno polje vpliva na orientacijo taščic. Takrat se je vsem zdelo to precej neverjetno. Šele z zadnjem času so začeli bolj resno preučevati magnetizem.
Magnetizem bi lahko postal celo eden izmed novih čutov, poleg tistih znanih pet, o katerih je pisal že Aristotel: vid, sluh, okus, voh in dotik. Zato v zadnjem času raziskujejo tudi “mikro-” ravni magnetizma oz. želijo najti magnetosenzitetni organ.
Na tej ravni obsajata dve hipotezi.
Prva govori o delcih magnetida, ki so jih odkrili v glavah rib in ptic. Te delci naj bi se v celicah zbirali v smeri Zemljinega magnetnega polja, kar naj bi sprožilo živčne impulze k možganom.
Druga pa magnetizem uvršča v vidni sistem, kjer naj bi Zemljino magnetno polje vplivalo na fotoreceptorne celice. Pri tem naj bi zaznavanje različnih valovnih dolžin svetlobe služilo za orientacijo v magnetnem polju. To hipotezo potrjujejo eksperimenti, pri katerih so živalim v času sončnega zahoda ustvarili umetno magnetno polje v drugi smeri, kakor je bilo usmerjeno pravo magnetno polje. To je vodilo ptiče, da so odleteli v smeri umetno ustvarjenega magnetnega polja. Čez čas, ko niso bili več “narobe” stimulirani, so se ptiči ponovno pravilno orientirali. S tem so dokazali, da ptiči v mraku določijo magnetni sever in se nato po njem orientirajo. Še vedno pa se pojavlja vprašanje, kaj vse to zares pomeni?
Ob drugi hipotezi lahko omenim še kriptokrom, ki so ga odkrili v retinah sesalcev. Ravno ta protein ima lastnosti, ki bi jih lahko pripisali čutu kompasa. Tako bi lahko določene celice v retini oz. mrežnici zaznavale Zemljino magnetno polje. Z odkritjem kriptokroma so začeli raziskovati tudi možnost, da bi ljudje prav tako imeli zmožnost zaznavanja magnetizma.
Res sem zašla: iz selitve na magnetizem. Upam, da se bo s selitvijo bloga “primagnetilo” še več bralcev na novo Piškotarno. Tudi kakšni angleško govoreči bralci, ki bodo našli zapise v angleščini v zavihki Cookieland. Torkove besede tedna boste zvesti bralci lažje našli pod zavihkom TBT. Vmesni prebliski, naključno zapisani blogi, pa se bodo zbirali v kategoriji blog.
In tukaj je … Piškotarna.
To je to!
Z
Kaj so vaše prve asociacije ob selitvi?
Jaz pomislim na študentsko delo selivcev, na tovornjake, kombije. Na vse facebookove statuse in twite, ko je nekdo iskal pomoč pri selitvi. Zatem mi pride na misel sezonsko preseljevanje ptic.
Zadnja je najbolj biološka in meni najbližja. Ravno zadnjič, v januarski številki Scientific Americana, je bil zapisan članek o magnetizmu. Torej enemu od novih, še ne jasno odkritih in opisanih čutov, ki naj bi jih imele nekatere živali, mogoče celo ljudje. Pticam in drugim živalim naj bi pomagal pri orientaciji naokoli po svetu. Zato bi bil lahko ob večjih selitvah še kako uporaben.
Živalske migracije naj bi vodil položaj sonca. Ampak pri tem naletimo na nekaj težav. Položaj sonca se čez dan spreminja, kar bi lahko živali rešile z notranjim cirkadialnim (dnevno-nočnim) ritmom. Kaj pa se zgodi, ko sonce prekrivajo oblaki? Zatem so ugotavljali, da bi se živali lahko orientirale glede na zvezdo severnico. Pojavi se enaka težava kot pri soncu: kaj če jo prekrivajo oblaki? Kot vemo, živali v oblačnih vremenskih pogojih niso popolnoma dezorientirane, tako da mora obstajati še drugačen mehanizem orientacije.
Sredi 60. let prejšnjega stoletja je Wolfgang Wiltschko naredil zanimiv preizkus, in sicer je z elektromagnetnimi tuljavami, ki jih je postavil okoli ptičjih kletk, zavedel ptiče, da so poskušali odleteti v napačno smer. Tako je odkril, da magnetno polje vpliva na orientacijo taščic. Takrat se je vsem zdelo to precej neverjetno. Šele z zadnjem času so začeli bolj resno preučevati magnetizem.
Magnetizem bi lahko postal celo eden izmed novih čutov, poleg tistih znanih pet, o katerih je pisal že Aristotel: vid, sluh, okus, voh in dotik. Zato v zadnjem času raziskujejo tudi “mikro-” ravni magnetizma oz. želijo najti magnetosenzitetni organ.
Na tej ravni obsajata dve hipotezi.
Prva govori o delcih magnetida, ki so jih odkrili v glavah rib in ptic. Te delci naj bi se v celicah zbirali v smeri Zemljinega magnetnega polja, kar naj bi sprožilo živčne impulze k možganom.
Druga pa magnetizem uvršča v vidni sistem, kjer naj bi Zemljino magnetno polje vplivalo na fotoreceptorne celice. Pri tem naj bi zaznavanje različnih valovnih dolžin svetlobe služilo za orientacijo v magnetnem polju. To hipotezo potrjujejo eksperimenti, pri katerih so živalim v času sončnega zahoda ustvarili umetno magnetno polje v drugi smeri, kakor je bilo usmerjeno pravo magnetno polje. To je vodilo ptiče, da so odleteli v smeri umetno ustvarjenega magnetnega polja. Čez čas, ko niso bili več “narobe” stimulirani, so se ptiči ponovno pravilno orientirali. S tem so dokazali, da ptiči v mraku določijo magnetni sever in se nato po njem orientirajo. Še vedno pa se pojavlja vprašanje, kaj vse to zares pomeni?
Ob drugi hipotezi lahko omenim še kriptokrom, ki so ga odkrili v retinah sesalcev. Ravno ta protein ima lastnosti, ki bi jih lahko pripisali čutu kompasa. Tako bi lahko določene celice v retini oz. mrežnici zaznavale Zemljino magnetno polje. Z odkritjem kriptokroma so začeli raziskovati tudi možnost, da bi ljudje prav tako imeli zmožnost zaznavanja magnetizma.
Res sem zašla: iz selitve na magnetizem. Upam, da se bo s selitvijo bloga “primagnetilo” še več bralcev na novo Piškotarno. Tudi kakšni angleško govoreči bralci, ki bodo našli zapise v angleščini v zavihki Cookieland. Torkove besede tedna boste zvesti bralci lažje našli pod zavihkom TBT. Vmesni prebliski, naključno zapisani blogi, pa se bodo zbirali v kategoriji blog.
In tukaj je … Piškotarna.
 |
| PIŠKOTARNA |
To je to!
Z
torek, 6. marec 2012
TBT: Jeza
Jeza me prevzema in se naseljuje v moje možgane. Sem že skoraj vsa zelena od jeze, a je vseeno ne hladim s psovkami.
Zgornje, ene bolj, druge manj smešne primere sem odkrila v zapisu o besedi jeza na spletnem Slovarju slovenskega knjižnjega jezika. Sicer pa je jeza razložena kot močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje.
Bo že držalo; edino, v kar nisem prepričana, je njena kratkotrajnost. Mogoče sem malo neučakana in me bo jeza minila. Do takrat pa jo lahko koristno uporabim.
Jeza nas lahko zelo motivira, nam da energijo in moč, če jo le znamo pravilno izkoristiti. Jaz jo dnevno izkoriščam, ko ponovno nabiram kilometre s supergami. Jeza in udarna glasba na iPhonu sta idealna kombinacija, noge sploh niso nič težke. Tudi raziskovalci so to testirali. Preverili so povezavo med jezo in kontekstom nagrajevanja. Pripravili so dva eksperimenta. V obeh so testirancem pokazali jezne in nevtralne obraze. V prvem primeru so morali testiranci napisati subjektivno mnenje o stopnji motivacije. V drugem pa so morali vložiti nekaj fizičnega dela, da so prišli do nagrade. Rezultati so pokazali, da so jih jezni obrazi bolj spodbudili, da so prišli do nagrade, medtem ko je prišlo v nasprotnem primeru do izogibanja. (Aarts et al., 2010)
Jezni ljudje naj bi bili bolj optimistični. Tega trenutno ne občutim, čeprav bo mogoče na koncu res tako. Je pa res, da nekako pričakujem, da bo tako, ker mi daje ta jeza neko moč. Raziskali pa so razliko med ljudmi, ki so po napadu na dvojčka v New Yorku 9/11, občutili jezo, in tistimi, ki so občutili strah. Prestrašeni so bili bolj pesimistični in so pričakovali nove napade, medtem ko so jezni predvideli svetlejšo prihodnost, z manj napadi. Nja, seveda, ko so se pa zanašali na politiko ZDA, ki je po napadih napadala kar vse po vrsti, krive in nedolžne.
Jeza koristi odnosom. To bi bilo potrebno vprašati ljudi, ki me obkrožajo. Verjetno drži, še posebej če imajo ti ljudje dovolj potrpljenja s tabo. Ampak nauk tega je, da je v primeru odnosa vedno bolje povedati, kaj te jezi, kot pa to skrivati v sebi, saj to le skrha odnose. Ja, “eureka ajnštajn”! Sicer pa - kaj pa jaz vem...
Jeza nam omogoča pogled v samega sebe … če ji to dovolimo. Ah, tega sploh ne razumem. Jeza nam omogoča, da spremenimo samega sebe, saj z njeno pomočjo opazimo naše napake in se potrudimo, da to drugič spremenimo. Pa že?
Jeza zniža agresivnost. A res? Jaz bi najraje nekoga pretepla - ampak sem prijazna duša in ne tepem ljudi, jezo zlivam le na moje boge superge za tek. Opažam, da se me moj računalnik te dni malo boji, saj ponovno čudežno deluje brez občasnih zamrznitev. Sposodila si bom vprašanje iz prispevka, kjer je zapisano, da naj bi brez jeze, iz slabe volje/jeze preskočili kar neposredno na nasilje. Ja, res ne gre kar tako, mogoče pa res jeza ublaži vse to in nas ustavi, preden bi obarvali vse okoli na modro.
Kaj pa jeza kot pogajalska strategija? Naredili so eksperiment, kjer so testirancem predstavili jezne, vesele in nevtralne nasprotnike. Testiranci z jeznimi nasprotniki so imeli do njih nižja pričakovanja in zahteve. Medtem so od veselih pričakovali več. A vse le ni tako preprosto, da bi vam lahko dala nasvet: “Če želite dobiti, kar hočete, je vse, kar morate narediti, biti jezni.” Jeza deluje najbolje, ko je ta upravičena, ko ste močni in ko ima nasprotnik omejene zmožnosti. Za kaj več informacij, kako uporabiti jezo v svojo korist, pa klik in klik.
Torej je jeza lahko še kako uporabna, če jo le znamo pravilno ovrednotiti in zaznati ter jo zaustavimo, še preden se spremeni v agresijo. Jeza je orej lahko orožje, ki ga moramo uporabiti, kar se da pametno.
Saj veste, jeza se skriva v nas, zbudi jo okolje. V možganih pa najdemo tudi nevronske korelate jeze (amigdala - hipotalamus - perikveduktalna sivina). Z drugimi deli možganov (orbitalni, mediani in ventrolateralni frontalni korteks) pa jo lahko nadzorujemo. Za bolj natančen pregled in razlago vam priporočam v branje članek: Considering anger from cognitive neuroscience perspective.
Phhhh, to je to!
Z
Zgornje, ene bolj, druge manj smešne primere sem odkrila v zapisu o besedi jeza na spletnem Slovarju slovenskega knjižnjega jezika. Sicer pa je jeza razložena kot močno kratkotrajno čustvo, ki povzroča napadalne težnje.
Bo že držalo; edino, v kar nisem prepričana, je njena kratkotrajnost. Mogoče sem malo neučakana in me bo jeza minila. Do takrat pa jo lahko koristno uporabim.
Jeza nas lahko zelo motivira, nam da energijo in moč, če jo le znamo pravilno izkoristiti. Jaz jo dnevno izkoriščam, ko ponovno nabiram kilometre s supergami. Jeza in udarna glasba na iPhonu sta idealna kombinacija, noge sploh niso nič težke. Tudi raziskovalci so to testirali. Preverili so povezavo med jezo in kontekstom nagrajevanja. Pripravili so dva eksperimenta. V obeh so testirancem pokazali jezne in nevtralne obraze. V prvem primeru so morali testiranci napisati subjektivno mnenje o stopnji motivacije. V drugem pa so morali vložiti nekaj fizičnega dela, da so prišli do nagrade. Rezultati so pokazali, da so jih jezni obrazi bolj spodbudili, da so prišli do nagrade, medtem ko je prišlo v nasprotnem primeru do izogibanja. (Aarts et al., 2010)
Jezni ljudje naj bi bili bolj optimistični. Tega trenutno ne občutim, čeprav bo mogoče na koncu res tako. Je pa res, da nekako pričakujem, da bo tako, ker mi daje ta jeza neko moč. Raziskali pa so razliko med ljudmi, ki so po napadu na dvojčka v New Yorku 9/11, občutili jezo, in tistimi, ki so občutili strah. Prestrašeni so bili bolj pesimistični in so pričakovali nove napade, medtem ko so jezni predvideli svetlejšo prihodnost, z manj napadi. Nja, seveda, ko so se pa zanašali na politiko ZDA, ki je po napadih napadala kar vse po vrsti, krive in nedolžne.
Jeza koristi odnosom. To bi bilo potrebno vprašati ljudi, ki me obkrožajo. Verjetno drži, še posebej če imajo ti ljudje dovolj potrpljenja s tabo. Ampak nauk tega je, da je v primeru odnosa vedno bolje povedati, kaj te jezi, kot pa to skrivati v sebi, saj to le skrha odnose. Ja, “eureka ajnštajn”! Sicer pa - kaj pa jaz vem...
Jeza nam omogoča pogled v samega sebe … če ji to dovolimo. Ah, tega sploh ne razumem. Jeza nam omogoča, da spremenimo samega sebe, saj z njeno pomočjo opazimo naše napake in se potrudimo, da to drugič spremenimo. Pa že?
Jeza zniža agresivnost. A res? Jaz bi najraje nekoga pretepla - ampak sem prijazna duša in ne tepem ljudi, jezo zlivam le na moje boge superge za tek. Opažam, da se me moj računalnik te dni malo boji, saj ponovno čudežno deluje brez občasnih zamrznitev. Sposodila si bom vprašanje iz prispevka, kjer je zapisano, da naj bi brez jeze, iz slabe volje/jeze preskočili kar neposredno na nasilje. Ja, res ne gre kar tako, mogoče pa res jeza ublaži vse to in nas ustavi, preden bi obarvali vse okoli na modro.
Kaj pa jeza kot pogajalska strategija? Naredili so eksperiment, kjer so testirancem predstavili jezne, vesele in nevtralne nasprotnike. Testiranci z jeznimi nasprotniki so imeli do njih nižja pričakovanja in zahteve. Medtem so od veselih pričakovali več. A vse le ni tako preprosto, da bi vam lahko dala nasvet: “Če želite dobiti, kar hočete, je vse, kar morate narediti, biti jezni.” Jeza deluje najbolje, ko je ta upravičena, ko ste močni in ko ima nasprotnik omejene zmožnosti. Za kaj več informacij, kako uporabiti jezo v svojo korist, pa klik in klik.
Torej je jeza lahko še kako uporabna, če jo le znamo pravilno ovrednotiti in zaznati ter jo zaustavimo, še preden se spremeni v agresijo. Jeza je orej lahko orožje, ki ga moramo uporabiti, kar se da pametno.
Saj veste, jeza se skriva v nas, zbudi jo okolje. V možganih pa najdemo tudi nevronske korelate jeze (amigdala - hipotalamus - perikveduktalna sivina). Z drugimi deli možganov (orbitalni, mediani in ventrolateralni frontalni korteks) pa jo lahko nadzorujemo. Za bolj natančen pregled in razlago vam priporočam v branje članek: Considering anger from cognitive neuroscience perspective.
Phhhh, to je to!
Z
torek, 28. februar 2012
TBT: Spanje
Naj vam povem pravljico, pravzaprav zgodbo, za lahko noč? Beseda tedna je spanje.
Ali ste vedeli?
Da smo ljudje pred letom 1600 imeli dva cikla spanja. Prvi je bil tako imenovani smrtni oz. trdni spanec ("dead sleep"), sledili sta mu ura ali dve bedenja in nato še drugi štiriurni interval spanja. Na to kaže več kot 500 literarnih virov, ki jih je v knjigi At Day's Close: Night in Times Past, opisal zgodovinar Roger Ekirch. V koncu 20. stoletja je psihiater Thomas Wehr raziskoval spanje, tako da je zbral skupino ljudi in jih vsak dan za 14 ur zaprl v temen prostor. Po mesecu dni so se testiranci privadili in "razvili" dva cikla spanja z vmesnim stanjem budnosti. Vseeno to ni bil povod za bolj natančno raziskovanje spanja. Ljudje se še zmeraj držimo osemurnega spanca. Šele v zadnjem času se je s spanjem začel ukvarjati zgoraj omenjeni zgodovinar Roger Ekirch.
Kaj pa so ljudje počeli v času bedenja?
Nekateri so brali, nekateri so se pogovarjali, obiskali sosede, molili, kadili ... Obstajajo dokazi, da so v 15. stoletju obstajale posebne molitve za čas med obema cikloma spanja. Poleg vseh teh, enih bolj, drugih manj družabnih aktivnostih so se zaljubljeni pari tudi ljubili. Zdravniški priročnik iz Francije v 16. stoletju je parom, ki so želeli zanositi, celo priporočal seks po prvem ciklu spanja namesto po napornem delovnem dnevu, ker naj bi bilo takrat spočetje bolj zanesljivo, ob tem pa naj bi tudi bolj uživali.
Kako pa to, da ne spimo več na ta način?
Že Ekirch je ugotovil, da je bilo v poznem 17. stoletju podatkov o dveh ciklih spanja počasi vedno manj. Začelo se je v višjih slojih urbanih družb severne Evrope in se je kasneje v 200 letih razširilo po celotni zahodni Evropi. Do leta 1920 je zamisel o dveh ciklih spanja dokončno izginila iz naše družbene zavesti. Razlogi za to naj bi bili osvetljava mest in hiš, odprtost kavaren tudi ponoči in še drugi dejavniki, ki so vodili v to, da je noč postala del aktivnega dneva, s čemer se je skrajšal čas za nočni počitek. Razloge za to spremembo in načine, kako naj bi se to zgodilo, opisuje tudi ameriški zgodovinar Craig Koslofsky v svoji novi knjigi Evening's Empire. Tam poudarja, da so bile noči v času pred 17. stoletjem nevarne. Dogajalo se je veliko kriminala, kraj, pijanosti in prostitucije. Tudi bogatim, ki so imeli denar za sveče, se ni zdelo vredno bedeti ponoči. To pa se je spremenilo v času reformacije in protireformacije. Protestanti in katoliki so ponoči opravljali skrivne posle, da jih ne bi preganjali drugi. Tako so tudi vplivni ljudje, poleg kriminalcev, začeli delovati ponoči. Tako se je to preneslo med višje sloje, ki so si lahko privoščili sveče. Kasneje, s prihodom cestne osvetljave, pa se je ta težnja prenesla tudi med nižje razrede družbe. Leta 1667 je Pariz postalo prvo mesto z cestno osvetljavo. Sprva z voskastimi svečami v steklenih lučeh, kasneje pa so v Amsterdamu razvili oljne svetilke. Do konca 17. stoletja je imelo več kot 50 evropskih mest cestno osvetljavo tudi ponoči. V Ljubljani so oljne luči zasvetile leta 1751.
Noč je postala njihov dan in ležanje v postelji zapravljanje časa. Ljudje so se začeli veliko bolj zavedati časa in ga želeli učinkovito uporabljati.
Do večjega preskoka je prišlo ponovno v času industrijske revolucije. Leta 1829 so celo pozivali starše, naj odvadijo otroke prvega in drugega spanja. Do sedaj smo se več kot očitno privadili skupnega osemurnega spanca. A strokovnjaki opozarjajo, da verjetno tudi zaradi prvotnega deljenega spanca prihaja do veliko motenj spanja. Ena izmed bolj znanih je nezmožnost vzdrževanja spanca "sleep maintenance insomnia", pri kateri prihaja do problemov z ohranjanjem spanja oz. prezgodnjim zbujanjem ponoči. Opisani sindrom se začne pojavljati v virih sočasno s spremembo spalnega cikla.
V BBC-jevem prispevku opozarjajo tudi na to, da naj bi bil bimodalni (dvonačinski) spanec bolj naraven in da je nujen za znižanje stresa. V tem času naj bi se organizem sprostil. Po drugi strani pa so ljudje, ki imajo motnje spanja v sodobnem času in se zbujajo po prvem spancu, težave z anksioznostjo. Vsekakor bi se nam obrestovalo bolj natančno raziskovanje spanja.
Kakorkoli, v BBC-jevi radijski oddaji o spanju oxfordski profesor, cirkadialni nevroznanstvenik Russel Foster v rubriki 60 sekund o ideji predstavlja idejo o tem, da naj bi srednješolci in študentje začenjali s poukom in predavanji po deseti uri, saj so takrat bolj pripravljeni za delo. Nasprotno pa naj bi profesorjem bolj ustrezale zgodnje ure. Potem se pogovor nadaljuje in prvotne trditve potrdi tudi ameriški profesor zgodovinar Craig Koslofsky, ki ob tem navede tudi primer, da naj bi si v povprečju, vsaj ameriški študentje, ki imajo na voljo različne termine predavanj, redko izbirali predavanja, ki se začnejo ob osmi oz. deveti uri. Medtem si profesorji redko izbirajo predavanja v popoldanskih urah. Opozarja pa tudi, da ne smemo preveč verjeti temu povprečju. Vse je odvisno tudi od vsakega posameznika.
Kot zanimivo dejstvo lahko še omenim, da je bil do sedaj v zgodovini najdaljši t. i. ponočnjak ("all-nighter") leta 1963 Randy Gardner (17 let), ki je brez zaužitja kofeina ali česa podobnega bedel kar 264 ur.
Predstavila sem zgodovinski pregled spalnih navad, naj vas sedaj seznanim še z bolj naravoslovnim pogledom na spanje.
Za to si sposojam vprašanje s spletne strani "How Stuff Works?" Kako deluje spanje?
Spanje delimo v dve fazi, in sicer ne-REM fazo (75 %) in REM fazo (25 %). Ne-REM faza služi počitku, temperatura organizma pade in poraba energije se zmanjša; utrip, dihanje in delovanje ledvic se upočasnijo, prebava pa pospeši. Možgani so brez dela, telo se lahko premika. Nasprotno je v REM fazi povezava med možgani in mišicami na telesu prekinjena, pride do atonije mišic, torej se telo ne more premikati, aktivne ostanejo le mišice, ki nadzorujejo oko in uho; pride do visoke porabe kisika, temperatura pade. Tipična REM faza so aktivni halucinirajoči možgani, ujeti v paraliziranem telesu; po domače povedano, sanje.
Kako se opisani fazi izmenjavata?
Spalni cikel poteka z menjavanjem ne-REM in REM faze. Skozi celoten cikel se faza nerema krajša, predvsem spodaj opisani stanji 3 in 4. Vseeno pa mora biti med dvema REM fazama spanja vsaj 30 minut neremskega spanja. Ne-REM faza je sestavljena iz štirih sanj, in sicer:
Zanimivo vprašnje je tudi, ali potrebujemo sanje?
Raziskovalci so prikrajšali testirance za REM faze spanja. Po nekaj dneh posebno zoprne obravnave, pri kateri so testirance zbujali ob vsakem prehodu v REM stanje, so raziskovanci vstopali v REM fazo bolj pogosto in hitreje. Še bolj zanimivo pa je dejstvo, da so po koncu zoprnega zbujanja testiranci časovno, v razmerju s trajanjem prikrajšanja, nadoknadili izgubljena REM stanja. Poleg tega naj bi REM faza spanja imela tudi vlogo pri tvorjenju spomina in učenju, vendar so dokazi za to še nejasni.
Glavni promotorji spanja. To so tiste čudežne molekule, ki sprožijo zaspanost v nas in nam začnejo v zapirati oči in ... Kakorkoli, molekule, ki promovirajo spanje, so interleukin 1, ki je sicer del imunskega sistema, in ta zanimiv adenozin, na receptorje katerega deluje kofein, ki je antagonist (tekmuje s adenozinom in zapolni receptorje ter jih tako deaktivira) adenozinskih receptorjev, in bolj znani melatonin, ki ga sprošča edini neparni del možganov, epifiza. Epifiza je med drugim navdušila tudi nekatere filozofe. Descartes jo je določil za sedež duše.
Naj vam na hitro opišem delovanje kofeina. Adenozin "umiri" možgane, medtem ko je vpliv kofeina ravno obraten. Sproži aktivnost možganov in nas prebudi, ima pa vpliv tudi na hipofizo in izločanje epinefrina oz. adrenalina. Viva la caffeine.
Ampak kofein za nekatere ni dovolj. Imam prijatelja, ki mi je že nekajkrat ves navdušen razlagal o neki znanstvenofantastični knjigi, ki opisuje ljudi brez gena za spanje, in ljudi, ki morajo spati. Seveda so tisti brez spanca bolj uspešni. Kaj več o tej zgodbi pa ne vem, ker je nisem brala. Če pa kdo pozna to zgodbo in se poleg tega še spomni naslova knjige, se zanj priporočam.
Torej, najti moramo gen za spanje, inhibirati njegovo izračanje in nam ne bo treba več spati. Ko bi le bilo tako preprosto! "Gen za spanje" je že celo odkrit. Gre za ABCC9 gen. Naredili so genetsko in vedenjsko raziskavo. Različne ljudi so dali spat v mirno okolje in spremljali, kako dolgo so spali. Ugotovili so, da so določeni ljudje z dvema kopijama ene variante spali manj časa kot drugi z dvema kopijama druge variante gena. Torej, če želite spati manj, svetujem genetsko zdravljenje ABCC9 gena; lahko ga vodite do mutacij in si pridobite dve kopiji prave variante za nespanje. Ampak, kaj si res ne želite sanjati in uživati v nekaj več urah počitka?
To je to! Pa sladke sanje!
Z
Današnji zapis je v večini povzet po BBC News: The myth of the eight-hour sleep.
Ali ste vedeli?
Da smo ljudje pred letom 1600 imeli dva cikla spanja. Prvi je bil tako imenovani smrtni oz. trdni spanec ("dead sleep"), sledili sta mu ura ali dve bedenja in nato še drugi štiriurni interval spanja. Na to kaže več kot 500 literarnih virov, ki jih je v knjigi At Day's Close: Night in Times Past, opisal zgodovinar Roger Ekirch. V koncu 20. stoletja je psihiater Thomas Wehr raziskoval spanje, tako da je zbral skupino ljudi in jih vsak dan za 14 ur zaprl v temen prostor. Po mesecu dni so se testiranci privadili in "razvili" dva cikla spanja z vmesnim stanjem budnosti. Vseeno to ni bil povod za bolj natančno raziskovanje spanja. Ljudje se še zmeraj držimo osemurnega spanca. Šele v zadnjem času se je s spanjem začel ukvarjati zgoraj omenjeni zgodovinar Roger Ekirch.
Kaj pa so ljudje počeli v času bedenja?
Nekateri so brali, nekateri so se pogovarjali, obiskali sosede, molili, kadili ... Obstajajo dokazi, da so v 15. stoletju obstajale posebne molitve za čas med obema cikloma spanja. Poleg vseh teh, enih bolj, drugih manj družabnih aktivnostih so se zaljubljeni pari tudi ljubili. Zdravniški priročnik iz Francije v 16. stoletju je parom, ki so želeli zanositi, celo priporočal seks po prvem ciklu spanja namesto po napornem delovnem dnevu, ker naj bi bilo takrat spočetje bolj zanesljivo, ob tem pa naj bi tudi bolj uživali.
Kako pa to, da ne spimo več na ta način?
Že Ekirch je ugotovil, da je bilo v poznem 17. stoletju podatkov o dveh ciklih spanja počasi vedno manj. Začelo se je v višjih slojih urbanih družb severne Evrope in se je kasneje v 200 letih razširilo po celotni zahodni Evropi. Do leta 1920 je zamisel o dveh ciklih spanja dokončno izginila iz naše družbene zavesti. Razlogi za to naj bi bili osvetljava mest in hiš, odprtost kavaren tudi ponoči in še drugi dejavniki, ki so vodili v to, da je noč postala del aktivnega dneva, s čemer se je skrajšal čas za nočni počitek. Razloge za to spremembo in načine, kako naj bi se to zgodilo, opisuje tudi ameriški zgodovinar Craig Koslofsky v svoji novi knjigi Evening's Empire. Tam poudarja, da so bile noči v času pred 17. stoletjem nevarne. Dogajalo se je veliko kriminala, kraj, pijanosti in prostitucije. Tudi bogatim, ki so imeli denar za sveče, se ni zdelo vredno bedeti ponoči. To pa se je spremenilo v času reformacije in protireformacije. Protestanti in katoliki so ponoči opravljali skrivne posle, da jih ne bi preganjali drugi. Tako so tudi vplivni ljudje, poleg kriminalcev, začeli delovati ponoči. Tako se je to preneslo med višje sloje, ki so si lahko privoščili sveče. Kasneje, s prihodom cestne osvetljave, pa se je ta težnja prenesla tudi med nižje razrede družbe. Leta 1667 je Pariz postalo prvo mesto z cestno osvetljavo. Sprva z voskastimi svečami v steklenih lučeh, kasneje pa so v Amsterdamu razvili oljne svetilke. Do konca 17. stoletja je imelo več kot 50 evropskih mest cestno osvetljavo tudi ponoči. V Ljubljani so oljne luči zasvetile leta 1751.
Noč je postala njihov dan in ležanje v postelji zapravljanje časa. Ljudje so se začeli veliko bolj zavedati časa in ga želeli učinkovito uporabljati.
Do večjega preskoka je prišlo ponovno v času industrijske revolucije. Leta 1829 so celo pozivali starše, naj odvadijo otroke prvega in drugega spanja. Do sedaj smo se več kot očitno privadili skupnega osemurnega spanca. A strokovnjaki opozarjajo, da verjetno tudi zaradi prvotnega deljenega spanca prihaja do veliko motenj spanja. Ena izmed bolj znanih je nezmožnost vzdrževanja spanca "sleep maintenance insomnia", pri kateri prihaja do problemov z ohranjanjem spanja oz. prezgodnjim zbujanjem ponoči. Opisani sindrom se začne pojavljati v virih sočasno s spremembo spalnega cikla.
V BBC-jevem prispevku opozarjajo tudi na to, da naj bi bil bimodalni (dvonačinski) spanec bolj naraven in da je nujen za znižanje stresa. V tem času naj bi se organizem sprostil. Po drugi strani pa so ljudje, ki imajo motnje spanja v sodobnem času in se zbujajo po prvem spancu, težave z anksioznostjo. Vsekakor bi se nam obrestovalo bolj natančno raziskovanje spanja.
Kakorkoli, v BBC-jevi radijski oddaji o spanju oxfordski profesor, cirkadialni nevroznanstvenik Russel Foster v rubriki 60 sekund o ideji predstavlja idejo o tem, da naj bi srednješolci in študentje začenjali s poukom in predavanji po deseti uri, saj so takrat bolj pripravljeni za delo. Nasprotno pa naj bi profesorjem bolj ustrezale zgodnje ure. Potem se pogovor nadaljuje in prvotne trditve potrdi tudi ameriški profesor zgodovinar Craig Koslofsky, ki ob tem navede tudi primer, da naj bi si v povprečju, vsaj ameriški študentje, ki imajo na voljo različne termine predavanj, redko izbirali predavanja, ki se začnejo ob osmi oz. deveti uri. Medtem si profesorji redko izbirajo predavanja v popoldanskih urah. Opozarja pa tudi, da ne smemo preveč verjeti temu povprečju. Vse je odvisno tudi od vsakega posameznika.
Kot zanimivo dejstvo lahko še omenim, da je bil do sedaj v zgodovini najdaljši t. i. ponočnjak ("all-nighter") leta 1963 Randy Gardner (17 let), ki je brez zaužitja kofeina ali česa podobnega bedel kar 264 ur.
Predstavila sem zgodovinski pregled spalnih navad, naj vas sedaj seznanim še z bolj naravoslovnim pogledom na spanje.
Za to si sposojam vprašanje s spletne strani "How Stuff Works?" Kako deluje spanje?
Spanje delimo v dve fazi, in sicer ne-REM fazo (75 %) in REM fazo (25 %). Ne-REM faza služi počitku, temperatura organizma pade in poraba energije se zmanjša; utrip, dihanje in delovanje ledvic se upočasnijo, prebava pa pospeši. Možgani so brez dela, telo se lahko premika. Nasprotno je v REM fazi povezava med možgani in mišicami na telesu prekinjena, pride do atonije mišic, torej se telo ne more premikati, aktivne ostanejo le mišice, ki nadzorujejo oko in uho; pride do visoke porabe kisika, temperatura pade. Tipična REM faza so aktivni halucinirajoči možgani, ujeti v paraliziranem telesu; po domače povedano, sanje.
Kako se opisani fazi izmenjavata?
Spalni cikel poteka z menjavanjem ne-REM in REM faze. Skozi celoten cikel se faza nerema krajša, predvsem spodaj opisani stanji 3 in 4. Vseeno pa mora biti med dvema REM fazama spanja vsaj 30 minut neremskega spanja. Ne-REM faza je sestavljena iz štirih sanj, in sicer:
- stanje 1: tranzicijsko spanje, najšibkejše, upočasnitev alpha ritmov do theta ritmov, dremanje
- stanje 2: globlje, občasne 8-14 Hz oscilacije na EEGju (talamični ritmovnik), K kompleks, traja od 5 do 15 minut
- stanje 3: delta ritmi
- stanje 4: globoko spanje, EEG ritem < 2 Hz, traja od 20 do 40 minut
- preskok v stanje 2 in v REM fazo
Zanimivo vprašnje je tudi, ali potrebujemo sanje?
Raziskovalci so prikrajšali testirance za REM faze spanja. Po nekaj dneh posebno zoprne obravnave, pri kateri so testirance zbujali ob vsakem prehodu v REM stanje, so raziskovanci vstopali v REM fazo bolj pogosto in hitreje. Še bolj zanimivo pa je dejstvo, da so po koncu zoprnega zbujanja testiranci časovno, v razmerju s trajanjem prikrajšanja, nadoknadili izgubljena REM stanja. Poleg tega naj bi REM faza spanja imela tudi vlogo pri tvorjenju spomina in učenju, vendar so dokazi za to še nejasni.
Glavni promotorji spanja. To so tiste čudežne molekule, ki sprožijo zaspanost v nas in nam začnejo v zapirati oči in ... Kakorkoli, molekule, ki promovirajo spanje, so interleukin 1, ki je sicer del imunskega sistema, in ta zanimiv adenozin, na receptorje katerega deluje kofein, ki je antagonist (tekmuje s adenozinom in zapolni receptorje ter jih tako deaktivira) adenozinskih receptorjev, in bolj znani melatonin, ki ga sprošča edini neparni del možganov, epifiza. Epifiza je med drugim navdušila tudi nekatere filozofe. Descartes jo je določil za sedež duše.
Naj vam na hitro opišem delovanje kofeina. Adenozin "umiri" možgane, medtem ko je vpliv kofeina ravno obraten. Sproži aktivnost možganov in nas prebudi, ima pa vpliv tudi na hipofizo in izločanje epinefrina oz. adrenalina. Viva la caffeine.
Ampak kofein za nekatere ni dovolj. Imam prijatelja, ki mi je že nekajkrat ves navdušen razlagal o neki znanstvenofantastični knjigi, ki opisuje ljudi brez gena za spanje, in ljudi, ki morajo spati. Seveda so tisti brez spanca bolj uspešni. Kaj več o tej zgodbi pa ne vem, ker je nisem brala. Če pa kdo pozna to zgodbo in se poleg tega še spomni naslova knjige, se zanj priporočam.
Torej, najti moramo gen za spanje, inhibirati njegovo izračanje in nam ne bo treba več spati. Ko bi le bilo tako preprosto! "Gen za spanje" je že celo odkrit. Gre za ABCC9 gen. Naredili so genetsko in vedenjsko raziskavo. Različne ljudi so dali spat v mirno okolje in spremljali, kako dolgo so spali. Ugotovili so, da so določeni ljudje z dvema kopijama ene variante spali manj časa kot drugi z dvema kopijama druge variante gena. Torej, če želite spati manj, svetujem genetsko zdravljenje ABCC9 gena; lahko ga vodite do mutacij in si pridobite dve kopiji prave variante za nespanje. Ampak, kaj si res ne želite sanjati in uživati v nekaj več urah počitka?
To je to! Pa sladke sanje!
Z
Današnji zapis je v večini povzet po BBC News: The myth of the eight-hour sleep.
nedelja, 26. februar 2012
Cookieland
The name of my blog means something like Cookieland in English. Due to the knowledge and the stuff I am posting is like a cookie for me (and hopefully also for you.) Although it doesn't help me to resist actual cookies ... So my decision for cookies goes like this ...
... until there is no cookies anymore.
That's it!
Z
Naročite se na:
Objave (Atom)